Odziv na »okroglo mizo« z naslovom »Manj družba misli, bolj prezira filozofe: o javnem položaju filozofije«
Filozofsko srečanje, ki je bilo nedavno tega v Mariboru, me je pravzaprav nekoliko razočaralo. Pričakoval sem namreč razprave o filozofiji, ne pa predvsem o stanju filozofov v Sloveniji.
In še to zgolj o tistih, ki se smejo imenovati filozofi!
(Nisem prepričan, da recimo Vlado Miheljak kot psiholog sme biti del slovenskih filozofov, čeprav vsaj zame to vsekakor je).
Po mojem mnenju je še najbolje predstavil smisel srečanja Bojan Borštner.
Sicer je tekla beseda tudi o etiki in morali, kar sem iz besed razpravljavcev razumel kot sopomenki.
Meni so sicer vsi dosedanji uporabniki teh dveh dejansko filozofskih pojmov razlagali, da se morala nanaša na okolje v času in prostoru, etika pa da je “večna”, torej neodvisna tako od časa kot prostora. (S tem zadnjim se sicer težko strinjam, a če demokratična večina tako pravi, kdo sem jaz, da bi ugovarjal?)
Vsaj meni je na tem srečanju filozofov manjkal Epikur in, morda tudi doktorska disertacija Karla Marxa.
Če bi slovenski filozofi bolje poznali in upoštevali Epikurja morda ne bi bili tako nesrečni, ampak bi bili vsaj zadovoljnejši s tistim, kar pa so dosegli. In tega ni bilo ravno malo. Česar pa še niso: to pa naj sprejmejo kot nov izziv za svoje delo in delovanje.
Morda še to:
Če je res, da ravno etika v vseh okoljih in mimo časa razmejuje dobro od zlega.
Morda naivno, a vsaj jaz mislim, je naloga filozofov pravilno postavljanje vprašanj. Kaj in zakaj je nekaj dobro in nekaj drugega, najverjetneje popolnoma nasprotnega, zlo? Morda je Epikur s svojim, čeprav po mojem mnenju pravilnim določanjem: kaj je sreča (in kaj je pri tej sreči odveč) presegal svoje naloge, namreč vprašati se kaj in zakaj je nekaj, v njegovem primeru “sreča” in ne že dati odgovora na to vprašanje.
Dejansko so, in to je bilo vsaj delno povedano tudi na tem srečanju, Stari že pred ca. 2500 leti zastavili kopico vprašanj – in še dandanes nismo znali najti splošno sprejemljivega odgovora nanje.