R. W. Sharples: Stoiki, epikurejci in skeptiki
Prevod: Boris Vezjak; Dialogi: humanistična in družboslovna zbirka; Aristej; Šentilj 2000.
S prevodom Sharplesove knjige smo dobili sploh prvi splošen prikaz helenistične filozofije v slovenskem jeziku. To dejstvo je nenavadno, še posebno, ker ideje stoikov, epikurejcev in skeptikov tvorijo del evropske kulturne dediščine, zapisane tako v posameznih nacionalnih književnostih, kot v nekaterih socioloških in filozofskih konceptih. V sodobni evropski filozofiji npr. ne manjka avtorjev, ki iščejo zametke koncepta kulturnega relativizma v Pironovem skepticizmu. Poleg tega danes ponovno odkrivamo stoiško logiko in filozofijo jezika, čudimo pa se lahko tudi materialistično usmerjenem raziskovanju narave in vesolja. Seveda ne smemo zanemariti niti etike, usmerjene v vprašanje: “Kaj je najboljši način, po katerem morajo ljudje živeti?” Vse to kaže, da se lahko od Epikurja, Cicerona, Seneke, Marka Avrelija in drugih česa naučimo, pa čeravno morda le to, kakšne vrste vprašanj so si zastavili in kako bi, ob njihovih zgledih, nanje odgovorili sami. Filozofije helenističnega obdobja torej ne moremo odpraviti s pogosto zlorabljeno formulo, češ da pomeni predvsem propad grške kulture in tedanje humanistične misli.
Značilnost Sharplesove knjige je, da posameznih idej ne obravnava po šolah, ampak se zadeve loti po temah. O tem se lahko prepričamo, če preletimo naslove poglavij v knjigi: “Kako sploh kaj vemo?”, “Kaj je realnost?”, “Kako sem lahko srečen?” itd. Cilj te zastavitve je večplasten: omogoča enostavno postavitev posameznega filozofskega problema v kontekst argumentacij, ki so bile tedaj aktualne – npr. epikurejski etični nauk zoper aristotelskega ali stoiškega, poleg tega pa olajša primerjavo s sodobnimi razmišljanji.
Rečeno bomo ponazorili s kratkim zgledom. Po Sharplesu osnovno vprašanje etike v antičnem času ni bilo, katera vrsta dejanj je pravilna, temveč kakšna oseba naj bom in kakšen življenjski stil naj sprejmem, da bom srečen. Tako je bilo za Aristotela biti srečen in biti dobra oseba neločljivo povezano. Vendar je bila zanj dobrota samo nujni pogoj, ne pa zadosten. Zato “obravnava srečo kot nekaj, kar vključuje bogastvo, uspešne otroke, zdravje, slavo in še marsikaj drugega…”. Tudi epikurejci, stoiki in skeptiki, so se vpraševali, kakšno življenje moramo živeti, da bomo srečni, a njihovi odgovori se razlikujejo tako od Aristotela kot med seboj.
Epikur npr. je menil, da je cilj življenja ugodje, tako da je srečno življenje tisto z največ ugodja in najmanj bolečine. Sharples opozarja, da ne smemo nasesti popularnemu razumevanju epikurejstva, ki vidi le fizično predajanje užitkom. Četudi je res, da so epikurejci uživali v pojedinah in dobrih stvareh, so bili pri tem zmerni. To seveda ne pomeni, da se Aristotel ni zavzemal za zmernost, toda epikurejci so v svojem razmisleku o ugodju bili še posebno preudarni. Bogastvo lahko skopni, otroci so lahko neuspešni, zdravje se skrha ipd. Za epikurejce je zato najboljši način za doseganje sreče, v kolikor ta predstavlja odsotnost neugodja, umik iz javnega življenja, bivanje v krogu prijateljev in zavedanje, da bomo veliko prej srečni, če bodo naše želje skromne in naravne.
Nasproti Aristotelu so se postavili tudi stoiki. Trdili so, da sta vrlina in modrost zadostni pogoj za srečo. Stoik bi Aristotelovem prizadevanju še za čim drugim odgovoril, da nihče ne more vnaprej uvideti, ali mu bo uspelo, medtem ko bo vrl človek že po sebi srečen ne glede na okoliščine. Stoiki so vrlino razumeli kot način pravilnega izbiranja, ki je v skladu s človeško naravo. To ne pomeni nič drugega, kakor da moramo pri svojih odločitvah slediti napotkom lastne narave, ki je razumna in poleg vsega še povezana z naravo celotnega vesolja. Karkoli potem dosežemo, moramo sprejeti kot najboljšo rešitev. Takšen odgovor je podoben epikurejskemu, obstaja pa tudi pomembna razlika. Epikur je trdil, da vsako živo bitje teži k ugodju, stoiki pa z vrlino očitno stavijo na razum, ki je značilen samo za človeka. Le tako lahko izbiramo tisto, kar je v skladu z naravo in zavračamo, kar je protinaravno. Iz razlik v poudarkih med stoiško in epikurejsko etiko izhaja tudi različen odnos do vpletenosti v javno življenje. Stoiki niso dogmatično zagovarjali umika, ampak so to vprašanje pustili odprto, odvisno od okoliščin v konkretnih primerih.
Ob koncu poudarimo še eno pomembno odliko prevoda Sharplesove knjige. Njen avtor ob vsakem problemu in vsaki rešitvi, ki so jo predlagali predstavniki posamezne filozofske šole, niza argumente in nasprotne argumente, ki jih povzema tako iz antičnih virov kot iz aktualnih del sodobnih “helenistov”, ki so se specializirali za posamezna področja pozne antične filozofije. V tem duhu so na koncu knjige dodani predlogi za dodatno branje, ki zajemajo tako splošne knjige o helenistični filozofiji, pa naj gre za grško ali rimsko, kot knjige, posvečene posameznim šolam, se pravi epikurejstvu, stoicizmu in skepticizmu.
Prvič objavljeno v dnevniku Večer, ponedeljek, 30.4.2001, stran 11, ČITALNICA