John Holloway: Spreminjamo svet brez boja za oblast. Pomen revolucije danes, ČKZ, Študentska založba, Ljubljana, 2004
»Kadar pišemo ali beremo, zlahka pozabimo, da na začetku ni bila beseda, pač pa krik. Vpričo kapitalističnega pohabljanja človeških življenj: krik žalosti, krik groze, krik jeze, krik zavrnitve: NE.« (str.9)
S temi besedami prične Holloway svoj kritični premislek današnje kapitalistične družbe. Njegov pristop je izrazito revolucionaren: jasno zakliče NE!, noče takšnega sveta, noče se sprijazniti. In še več: Holloway prepoznava tak krik tudi pri drugih; njegov krik ima družbeni značaj. S tega vidika je njegovo delo v današnjem času pravcato presenečenje, saj večina sodobnih družbenih analiz kaže prav nasprotno, da smo ljudje politično apatični, sprijaznjeni s svetom, kakršen pač je, da pridno izpolnjujemo svojo vlogo v tej demokratično-liberalno-kapitalističnem scenariju. Da torej prav nič ne kričimo; in kar je še huje, da sploh več ne verjamemo v možnost drugačnega sveta.
Holloway pa v to pesimistično sodobno analizo vnese nekaj optimizma. Tiho zavračanje, ki ga prepoznava, hoče ojačati, kot pravi sam, ta »krik« hoče napraviti vreščav. Uporabi zanimivo prispodobo, etiopski pregovor: »Ko pride mimo veliki gospod, se pametni kmet globoko prikloni in tiho prdne.« Holloway komentira: »Za gospodove oči, ušesa in nos je kmetov prdec povsem neopazen. Za kmeta samega, za druge kmete in za vse tiste, ki izhajajo iz kmetovega antagonizma gospodu, pa je prdec seveda več kot očiten. Je del skritega sveta nepodredljivosti: vendar skrit samo tistim, ki izvajajo oblast in za tiste, ki iz navade ali preračunljivosti sprejmejo plašnice oblasti.« (str. 140)
Poglavitna naloga, ki si jo Holloway v tem delu zastavi, je pokazati, da je revolucija možna, in še več, da je celo nujna; pri tem pa je treba poudariti, da gre tukaj za popolnoma nov koncept revolucije. Kljub temu, da je po eni strani zavezan tradiciji marksizma, po drugi strani krepko polemizira s svojimi predhodniki. Izhaja iz Marxovega koncepta fetišizma, torej iz odtujevanja človeka od njegove kreativnosti, delovanja, ki je v kapitalizmu spremenjeno v golo delo, v proizvajanje presežne vrednosti. Človekovo delo tako postane blago, ki se prodaja in človek postane kapitalistični stroj; zreduciran je na čebelo. Družbeni odnosi so posredovani preko trga in s tem prenehajo biti odnosi med ljudmi ter postanejo odnosi med rečmi. Tukaj se mora po Hollowayu pričeti premislek o revoluciji: »Koncept fetišizma (bolje kot »ideologije« ali »hegemonije«) je tako podlaga za odgovor na prastaro vprašanje: ´Zakaj ljudje sprejemajo bedo, nasilje in izkoriščanje kapitalizma?` Koncept fetišizma tudi poudarja težavnost ali navidezno nemožnost revolucije proti kapitalizmu, s tem da opozarja ne samo na to, da ljudje sprejemajo bedo kapitalizma, temveč da tudi aktivno sodelujejo v njegovi reprodukciji. Fetišizem je glavni teoretični problem, s katerim se mora soočiti vsaka teorija revolucije. Revolucionarna misel in praksa sta nujno anti-fetišistični. Vsaka misel ali praksa, ki stremi k emancipaciji človeštva od razčlovečenja kapitalizma, mora nujno biti usmerjena proti fetišizmu.« (str. 55) Iz tega citata lahko razberemo dve pomembni točki, na kateri Holloway naslanja svoja izvajanja o možnosti revolucije in v katerih tudi polemizira z ortodoksnim marksizmom: 1. fetišizem je ideologija; in 2. človekovo sodelovanje v reprodukciji kapitalizma.
Kaj torej pomeni fetišizem kot ideologija? Po tradicionalni interpretaciji Marxovega koncepta fetišizma, je odtujitev proizvoda od delavca, kreativnosti od dela itd. v kapitalizmu dokončna, absolutna. To pomeni, da se reči na podlagi pojma vrednosti popolnoma osvobodijo od človeka kot njihovega stvaritelja ter zaživijo lastno življenje. Objekt je radikalno ločen od subjekta, kapital gre svojo pot in postane edini subjekt, človek pa objekt v funkciji kapitala. Takšno stališče ima seveda jasne posledice: človek ne more spremeniti sveta. Holloway v tej zvezi kritizira tradicijo znanstvenega marksizma, izhajajočega predvsem iz Engelsovih pogledov na znanost, po katerem je kapitalizem faza ekonomskega razvoja, ki živi neko svoje življenje na podlagi objektivnih zakonov, gre torej svojo pot ne glede na dejanja ljudi. Revolucija bo po tej teoriji posledica neke strukturne lastnosti teh objektivnih zakonov, medtem ko ima delavski razred tukaj le sekundarno vlogo, da v trenutku krize kapitalizma, ki pride sama od sebe, prevzame vajeti. Na ta način je človek kot delujoči dejavnik izvzet iz zgodovine, razumljen kot pasivni sodelavec nekih objektivnih tokov. Revolucija pa je prestavljena nekam v prihodnost podobno kot Kristusov prihod.
Holloway odločno nasprotuje tej marksistični tradiciji. Po njegovem je tako razumljen fetišizem zgolj ideologija, ki nas prepričuje v sprejemanje sveta takšnega kot je. Fetišizem zanj namreč ni neko že izvršeno dejstvo, temveč proces, ki se ves čas dogaja, bolje rečeno, ki ga ves čas sami izvajamo. Odtujevanje je vedno samoodtujevanje. Pri tem pa pozabljamo, da je vsaka reč še vedno odvisna od svojega stvaritelja, kapital od dela, delo od naše kreativnosti, tisti, ki vladajo od vladanih itd. Po Hollowayu kapital nikoli ni postal subjekt ali, rečeno po domače, denar ni sveta vladar. »Ne glede na to, v kolikšni meri narejeno obvladuje delovanje, je za svoj obstoj povsem odvisno od delovanja. Z drugimi besedami, vladajoči so vedno odvisni od tistih, katerim vladajo. Kapital je povsem odvisen od dela, ki ga ustvarja (in torej od poprejšnje pretvorbe delovanja v delo). Tisto, kar obstaja, je za svoj obstoj odvisno od tistega, kar obstaja samo v obliki svoje zanikanosti. To je šibka točka vsakega sistema vladanja in ključ za razumevanje njegove dinamike. To je osnova upanja.« (str. 39) Če je torej fetišizem proizvod naše lastne akcije, potem ga lahko tudi ukinemo. S tem smo se že dotaknili tiste druge pomembne točke, ki pravi, da sami sodelujemo v reprodukciji kapitalizma. Krivda je torej naša. »…toliko otrok živi na cesti, ker smo mi ljudje to tako naredili.« (str. 100) Krivda in odgovornost pa imata seveda tudi svojo drugo plat, tj. svobodo. »Mi smo tisti, ki ustvarjamo družbo, ne bog, ne kapital, ne naključje: torej jo lahko tudi mi spremenimo.« (str. 106) Kritika družbe mora tako biti tudi samokritika, »boj proti kapitalizmu tudi boj proti ´nam`, ki nismo le proti, ampak tudi v kapitalizmu. Kritizirati pomeni priznati lastno razdvojenost. Kritizirati družbo pomeni kritizirati našo sokrivdo v reprodukciji te družbe.« (str. 107).
Holloway tukaj omenja našo razdvojenost. To je treba razumeti v okviru njegovega popolnoma spremenjenega koncepta delavskega razreda. Antagonizem v ortodoksnem marksizmu je pomenil trenje med dvema razredoma kot dvema skupinama ljudi, na eni strani delavski razred, na drugi strani razred kapitalistov. Po Hollowayu pa je tako razumljen antagonizem plod zgolj ekonomskega razumevanja dinamike razvoja, ki je morda ustrezal takratni obliki kapitalizma, ki pa ga je danes po njegovem mnjenju treba razširiti s polja ekonomije na celotno družbo. Koncept delavskega razreda je treba razumeti kot oznako za proces boja proti odtujitvi človeka od njegove kreativnosti, zmožnosti, da si zamisli nekaj, kar še ne obstaja. Takoj lahko vidimo, da ta koncept zajema nekaj drugega kot množico tovarniških delavcev ali v sodobnejši verziji množico delavcev tretjega sveta. Holloway ta klasični antagonizem prestavi v človeka samega, človeka, ki sam sebe sebi odtujuje, sam sebe razčlovečuje in se hkrati ves čas bori proti temu razčlovečenju.
Revolucija je torej možna, ker je človek kljub vsemu še vedno subjekt, in je nujna, ker proces razčlovečevanja v svoji skrajni točki vedno trči ob človekovo dostojanstvo. Potem ko je Holloway takole na novo definiral koncepta fetišizma in delavskega razreda, pa potrebuje seveda tudi popolnoma na novo definiran pojem revolucije. Zgodovinsko dejstvo je, da se pretekle vzhodne socialistične revolucije, ki so temeljile na prevzemu oblasti, niso obnesle. Po Hollowayu je težava v tem, da prevzem oblasti ne more povzročiti spremembe družbe. Kajti oblast je vezana na državo, medtem ko pa je kapitalizem že po svoji strukturi globalni proces, ki ga nacionalne meje ne zanimajo. Prevzem oblasti bo vedno ponovno zapadel procesu reprodukcije kapitalizma, kajti ta državna oblast sploh ni prava oblast; prava oblast je razpršena. »Do sedaj bi že moralo biti jasno, da oblasti ni mogoče prevzeti, preprosto zato, ker je ne poseduje nobena določena oseba ali ustanova. Oblast leži v razdrobljenosti družbenih odnosov. To je materialna fragmentacija, ki ima jedro v nenehno ponavljajočem se ločevanju narejenega od delovanja, ki vključuje dejansko posredovanje družbenih odnosov skozi reči, dejansko transformacijo odnosov med ljudmi v odnose med rečmi.« (st.71) Kapitalizma torej tudi ni več mogoče razumeti kot zgolj ekonomski pojem, temveč širše kot način organiziranosti družbenih odnosov in razkroja kapitalizma ni mogoče pričakovati zaradi kakšnih ekonomskih zakonov, temveč je razkroj kapitalizma mogoče doseči zgolj s ponovno vzpostavitvijo družbenih odnosov brez posredništva reči in s ponovno vzpostavitvijo človekove kreativnosti, ki ne bo zgolj delo kot blago na trgu.
Nov koncept revolucije pa za seboj potegne tudi novo razumevanje kritično-revolucionarnega subjekta. Holloway ne pristaja več na velike heroje revolucij, intelektualce, ki razsvetljujejo delavski razred in ga vodijo k emancipaciji. Emancipacija je možna le kot samo-emancipacija. »Kritika zatorej ni glas tistih, ki stojijo zunaj, temveč del dnevnega boja proti fetišizmu, zgolj del vsakdanjega boja za vzpostavitev družbenih razmerij na človeški podlagi. Kritika ne prihaja na belem konju z upanjem, da bo s poljubom oživila svet: je življenje sveta. Kritika je lahko le gibanje nas samih navzven. Kot muha, ujeta v pajčevino, sekamo po postvarelih vrveh, ki nas držijo ujete.« (str. 92)
Hollowayevo delo je kljub svoji teoretski zapletenosti predvsem ena velika lepa misel, ki pravi, da imamo pravico kričati svoj NE! našemu svetu, in da imamo zmožnost in pravico zamisliti si radikalno drugačen svet. O tem, kako ga tudi udejanjiti, Holloway pove le nekaj malega: »Da bi presegle ločevanje, morajo akcije nekako kazati-preko, utirati alternativne poti delovanja: stavke, ki ne pomenijo samo odtegnitve dela, temveč kažejo na alternativne načine delovanja (z brezplačnim prevozom, drugačno zdravstveno oskrbo); univerzitetne proteste, ki ne samo zaprejo univerzo, temveč pomenijo drugačno študijsko izkušnjo; zasedbe, ki zgradbe spremenijo v socialne centre, centre drugačnega tipa politične akcije; revolucionarne boje, ki ne poskušajo samo premagati oblasti, temveč transformirati izkušnjo skupnega življenja.« (str. 186) A vendar to ne pomeni, da nam ponuja zgolj neko teoretsko utopijo lepšega sveta. Optimizem njegove dela je predvsem v tem, da pokaže povsem novo možnost spreminjanja sveta, možnost, ki zaobide boj za oblast, boj za posedovanje kapitala. Revolucija je v tem, da ne pristanemo na to, da našo identiteto tvorijo blagovne znamke, da naše odnose z drugimi posredujejo reči. Revolucija je v tem, da prdnemo kapitalu v brk in družbene odnose vzpostavimo na principu medsebojnega pripoznavanja dostojanstva. Kot pravi Holloway: »Anti-oblast je dostojanstvo vsakdanjega obstoja. Anti-oblast je v odnosih, ki jih nenehno oblikujemo, v odnosih ljubezni, prijateljstva, tovarištva, skupnosti, sodelovanja.« (str. 141)
Prvič objavljeno v reviji Dialogi 1-2/2005, str. 109