(»Freedom Next Time« – Svoboda ob naslednji priložnosti)
Svetovno priznani avtor in novinar John Pilger govori o propagandi, novinarstvu, cenzuri in upiranju Ameriškemu imperiju. Besedilo je transkripcija govora, ki ga je pripravil za konferenco o socializmu (Socializem za 21. stoletje), ki je potekala junija 2007 v Chicagu – Posnetek govora
Predvajano v sklopu programa – »Democracy Now – The War and Peace Report« (7. Avgust 2007)
Naslov tega govora je »Freedom Next Time« (Svoboda ob naslednji priložnosti), ki je tudi naslov moje knjige, ki je mišljena kot protistrup propagandi, ki jo pogosto najdemo v preobleki novinarstva. Razmišljal sem, da bi bilo danes govora o novinarstvu, o vojni zaradi novinarstva, propagandi in molčečnosti in kako bi lahko to molčečnost pretrgali. Edward Bernays, tako imenovani oče stikov z javnostjo (PR), je pisal o »nevidni vladi«, ki je resnična vodilna sila naše države. S tem je mislil na novinarstvo, medije. To je bilo skorajda pred osemdesetimi leti, ne dolgo zatem, ko so iznašli korporativno novinarstvo. Gre za zgodovino, o kateri govori malo novinarjev in redki so tudi takšni, ki se nanjo spoznajo. Začela se je s prihodom korporativnega oglaševanja. Ko so nove korporacije začele prevzemati medije, se je začelo tudi poklicno novinarstvo. Da bi privabili velike oglaševalce, se je moralo novo korporativno novinarstvo pokazati kot spoštovanja vredno, kot steber establišmenta – nepristransko, pravično, uravnoteženo. Ustanovljene so bile prve novinarske šole in mitologija svobodomiselne nevtralnosti je prevzela poklicnega novinarja. Pravica do svobodnega izražanja je bila povezana z novimi mediji in velikimi korporacijami in vse skupaj je bilo, kot je to dobro povedal Robert McChesney, »popolnoma lažno«.
Javnost ni vedela, da morajo novinarji, da bi bili profesionalni, zagotoviti, da bodo novice in mnenja obvladovali uradni vir, kar ostaja nespremenjeno še do danes. Prelistajte kdaj pa kdaj »New York Times« in preverite vire glavnih politični zgodb – domačih in tujih – videli boste, da igrajo glavno vlogo vlada in drugi uveljavljeni interesi. To je bistvo poklicnega novinarstva. S tem ne namigujem, da je bilo oziroma je svobodno novinarstvo iz tega izključeno, ampak da je bolj verjetno, da gre za spoštovanja vredno izjemo. Spomnite se vloge Judith Miller pri »New York Timesu« pri začetku invazije na Irak. Njeno delo je postalo škandal, ampak le takrat, ko je že odigralo pomembno vlogo pri pospeševanju invazije, ki je temeljila na lažeh. Delo Millerjeve, njeno navajanje uradnih virov in drugih interesov, ni bilo nič kaj drugačno od dela veliko drugih slavnih novinarjev »Timesa«, kot na primer dela znamenitega W.H. Lawrencea, ki je pomagal prikriti resnične posledice atomske bombe odvržene na Hirošimo, avgusta leta 1945. Naslov njegovega članka je bil netočen in se je glasil »Med ruševinami Hirošime ni radioaktivnosti«.
Premislite kako je moč te »nevidne vlade« zrasla. V letu 1983 je glavne svetovne medije imelo v posesti petdeset večinoma ameriških korporacij. Leta 2002 je to število korporacij upadlo na vsega devet. Danes jih je najverjetneje okoli pet. Rupert Murdoch je napovedal, da bodo kmalu le še trije globalni medijski velikani in njegova korporacija bo ena izmed njih. Ta koncentracija moči seveda ni značilna samo za Združene države. BBC je naznanil, da bo širil svoje oddajanje tudi v Združene države, saj verjame, da želijo Američani načelno, nepristransko, nevtralno novinarstvo, po katerem BBC slavi. Z oddajanjem je že začela BBC America, kar ste morda lahko razbrali iz oglasov.
BBC je bil ustanovljen leta 1922, malo pred rojstvom korporativnega novinarstva v Ameriki. Njegov ustanovitelj je bil Lord John Reith, ki je verjel, da sta nepristranost in objektivnost bistvo profesionalnosti. Istega leta je bil Britanski establišment pod udarom. Delavska združenja so sklicala splošno stavko in konservativci so se zbali, da se bo pričela revolucija. Nov BBC jim je prišel na pomoč. V strogi zaupnosti, je Lord Reith spisal proti-delavske govore za konzervativnega ministrskega predsednika Stanleya Baldwina in jih posredoval narodu, hkrati pa vodjem stavkajočih delavcev ni dopustil, da povedo svoje, dokler se stavka ni končala.
Tako se je vzpostavil vzorec. Nepristranskost je vsekakor bila načelo – načelo, ki pa ga je bilo potrebno začasno opustiti, če je bil vladajoči establištment ogrožen. In to načelo se vzdržuje vse od takrat.
Poglejmo si invazijo na Irak. Obstajata dve študiji BBC-jevega poročanja. Ena prikazuje, da je BBC namenil le 2 odstotka svojega poročanja o Iraku proti-vojnim mnenjem – le 2 odstotka. To je manj kot je bilo proti-vojnih poročil ABC-a, NBC-a in CBS-a. Druga študija je študija Univerze v Walesu, ki prikazuje, da je v reklami za invazijo, 90 odstotkov BBC-jevih referenc na orožje za množično uničevanje predpostavljalo, da so dejansko v rokah Sadama Husseina in da se o tem Bush in Blair ne motita. Zdaj vemo, da so bil BBC in drugi britanski mediji izkoriščeni s strani Britanske obveščevalne službe MI-6. V operaciji, ki so jo poimenovali operacija »Mass Appeal« (množični poziv), so agenti podtikali zgodbe o Sadamovem orožju za množično uničevanje, ki da ga skriva v svojih plačah in po skrivnih podzemnih bunkerjih. Vse te zgodbe so bile izmišljene. Ampak to ni bistvo. Bistveno je, da je bilo delo agentov MI-6 povsem nepotrebno, saj bi profesionalno novinarstvo samo od sebe doseglo isti rezultat.
Poslušajte BBC-jevega poročevalca iz Washingtona, Matta Freia, malo po invaziji. »Ni dvoma«, je povedal poslušalcem v Veliki Britaniji in po vsem svetu, »da je želja prinesti dobro, približati ameriške vrednote ostalemu svetu in zdaj posebej Srednjemu Vzhodu, povezana z ameriško vojaško močjo.« Leta 2005 je isti novinar hvalil arhitekta te invazije, Paula Wolfowitza, kot nekoga, ki »globoko zaupa v moč demokracije in razvoj narodov«. To je bilo še pred njegovim majhnim incidentom v Svetovni Banki.
Nič od tega ni nenavadno. BBC-jeva poročila običajno opisujejo invazijo kot napačno presojo. Ne kot nezakonito, ne kot neizzvano, ne kot osnovano na lažeh, ampak kot napačno presojo.
»Napaka« in »spodrsljaj« sta besedi, ki sta pogosto v obtoku BBC-jevih novic, skupaj z besedo »neuspeh« -, ki pa že sugerira, da bi v primeru, če bi nameren, premišljen, neizzvan in nezakonit napad na nemočni Irak uspel, vse to ne bi bilo nič napačnega. Kadarkoli slišim te besede, se spomnim na sijajni esej Edwarda Hermana o »normaliziranju nezamisljivega«. Kajti, kar medijski klišejski jezik počne, je prav to, da normalizira nezamisljivo – degradacijo vojne, pohabljene otroke, vse, kar sem že videl. Ena mojih najljubših zgodb o hladni vojni zadeva skupino ruskih novinarjev, ki so bili na izletu po Ameriki. Zadnji dan njihovega obiska, jih je gostitelj povprašal, kakšni so njihovi vtisi. »Moram vam povedati«, je rekel njihov predstavnik, »da smo potem, ko smo dan za dnem prebirali časopise in gledali televizijo, presenečeni ugotovili, da so vsa mnenja o vseh pomembnih zadevah enaka. Da ta rezultat dosežemo pri nas, novinarje pošljemo v gulag. Pulimo jim celo nohte iz prstov. Tukaj nič od tega ni potrebno. Kaj je vaša skrivnost?«
Kaj je skrivnost?, je vprašanje, ki se redkokdaj zastavlja v novinarskih studiih, na medijskih fakultetah, v novinarskih časopisih, pa vendar je odgovor na to vprašanje ključen za življenja milijonov ljudi. 24. avgusta lani je »New York Times« v svojem uvodniku objavil tole: »Če bi takrat vedeli, kar vemo danes, bi bila invazija na Irak ustavljena zaradi splošnega neodobravanja javnosti«. To presenetljivo priznanje je posledično govorilo, da so novinarji izneverili ljudstvo, ker niso opravljali svojega dela in ker so sprejemali, širili in posnemali laži predsednika Busha in njegove ekipe, namesto da bi jih izzvali in razkrinkali. Če bi takrat povedali resnico, bi bilo danes živih skoraj milijon ljudi več. To je zdaj prepričanje tudi številnih uglednih figur novinarstva. Le nekateri izmed njih – o tem so se pogovarjali tudi z mano –, pa bi to priznali tudi v javnosti.
Ironično sem spoznal kako v tako imenovanih svobodnih družbah deluje cenzura, ko sem poročal iz totalitarnih družb. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem skrivoma snemal na Češkoslovaškem, ki je bila takrat še pod stalinistično diktaturo. Intervjuval sem člane odpadniške skupine »Charter 77«, med njimi tudi pisatelja Zdenerja Urbaneka, ki mi je povedal naslednje: »Tukaj smo pod diktaturo v enem oziru srečnejši kot vi na Zahodu. Za razliko od vas na Zahodu, ne verjamemo ničesar, kar preberemo v časopisih in kar vidimo na televiziji, ker vemo, da gre za laži in propagando. Naučili smo se gledati preko propagande in brati med vrsticami, in za razliko od vas vemo, da je prava resnica vedno subverzivna.«
Vandana Shiva je to poimenovala »vednost podjarmljenih«. Slavni irski raziskovalec politične korupcije, Claud Cockburn, je pravilno ugotavljal: »Nikoli ne verjemi ničesar, dokler tega uradno ne zanikajo.«
Eden najstarejših klišejev o vojni je, da je resnica njena prva žrtev. Ne ni! Prva žrtev je novinarstvo. Ko se je končala vojna v Vietnamu, je časopis »Entcounter« objavil članek Roberta Eleganta, uglednega dopisnika, ki je poročal o vojni. »Prvič v moderni zgodovini,« je zapisal, »rezultat vojne ni bil določen na bojišču, ampak v časopisih in predvsem na televiziji.« Za poraz v vojni je okrivil novinarje, ker so ji v svojih poročilih nasprotovali. Njegov nazor je postal priznana modrost v Washingtonu in tako je še danes. Pentagon je za Irak tako iznašel »svoje« novinarje, saj je prepričan, da je bil Vietnam izgubljen prav zaradi kritičnega poročanja novinarjev.
Resnica pa je bila ravno nasprotna. Na svoj prvi delovni dan, sem kot mlad novinar v Saigonu poklical v urade glavnih častnikov in televizijskih mrež. Opazil sem, da imajo nekatere na stenah oglasne deske, na katerih so bile grozovite slike, večinoma teles vietnamskih in ameriških vojakov, ki v rokah držijo odtrgana ušesa in moda. V eni izmed pisarn je bila slika moškega, ki so ga mučili; nad mučiteljevo glavo je bil stripovski oblaček in v njemu napis: »To te bo izučilo, da se ne pogovarjaš z novinarji.« Nobena izmed teh slik ni bila nikoli objavljena. Vprašal sem zakaj. Rečeno mi je bilo, da jih ljudje nikoli ne bi sprejeli. Kakorkoli že, objaviti jih ne bi bilo objektivno ali nepristransko. Najprej sem sprejel to očitno logiko. Tudi sam sem rasel ob zgodbicah o dobri vojni proti Nemčiji in Japonski, o tej etični kopeli, ki je očistila Anglo-ameriški svet vsega zla. Dlje kot sem bil v Vietnamu, bolj sem spoznaval, da naše okrutnosti niso osamljeni primeri, niti niso bile nobeno odstopanje, da je bila ta vojna sama po sebi okrutna. To je bila velika zgodba, ampak le redkokdaj novica. Res je, nekateri dobri novinarji so podvomili v taktiko in učinkovitost vojske. Ampak beseda »invazija« ni bila nikoli uporabljena. Blažilna beseda, ki se je uporabljala je bila beseda »vpleteni«. Amerika je bila vpletena v Vietnam. Izmišljotina o dobronamernem, nepremišljenem velikanu, ki se je znašel v azijskih škripcih, je bila nenehno ponavljana. Opozarjanje na resnico je bilo prepuščeno tistim, ki so bili doma, kot sta bila recimo Daniel Ellsberg in Seymour Hersh, ki sta ekskluzivno poročala o pokolu My-Lai. Na dan 16. marca 1968, ko se je zgodil pokol My-Ali, je bilo v Vietnamu 649 novinarjev in nobeden od njih ni poročal o njem.
Tako v Vietnamu kot Iraku, je preudarna politika in strategija mejila na genocid. V Vietnamu, prisilne izselitve milijonov ljudi in ustvarjanje prostih strelnih območij; v Iraku, od Amerike vsiljen embargo, ki je potekal v devetdesetih letih kot nekakšno srednjeveško obleganje in ki je po poročanju UNICEF-a pobil pol milijona otrok mlajših od 5 let. Tako v Vietnamu kot Iraku, so bila prepovedana orožja kot namerni eksperimenti uporabljena na civilistih. »Agent Orange« je v Vietnamu spremenil genetsko in okoljsko ravnovesje v naravi. Vojska je to poimenovala »Operacija Hades«. Ko je za to izvedel kongres, se je preimenovala v prijaznejšo »Operacijo Ranch Hand«, a spremenilo se ni nič. Približno tako je kongres reagiral tudi na vojno v Iraku. Demokrati so jo obsodili, preimenovali in podaljšali. Hollywoodski filmi, ki so nastali po Vietnamski vojni so bili podaljšana roka novinarstva – »normaliziranja nezamisljivega«. Res je, nekateri filmi so bili kritični do vojaških taktik, ampak prav vsi so se previdno osredotočili samo na jezo in razdraženost zavojevalcev. Enega prvih tovrstnih filmov, danes smatramo za klasiko. Gre za film »The Deer Hunter« (Lovec na jelene), čigar sporočilo je bilo, da je Amerika trpela, da je bila prizadeta in da so ameriški fantje v boju proti orientalskim barbarom naredili kar je bilo v njihovi moči. To sporočilo je bilo toliko bolj pogubno, ker je bil film tudi odlično narejen in odigran. Moram priznati, da je to edini film, pri katerem sem v kinu na glas protestiral. Za film Oliverja Stona »Platoon« je bilo rečeno, da je protivojni in na trenutke je res Vietnamce prikazoval celo kot ljudi, a vendar je kljub temu v prvi vrsti kot žrtve prikazoval predvsem ameriške zavojevalce.
Ko sem začel pisati ta govor, nisem imel namena omenjati filma »The Green Berets« (Zelene baretke), vse dokler nisem nekega dne prebral, da je bil John Wayne najbolj vpliven igralec, ki je kdaj živel. »The Green Berets« z Johnom Waynom v glavni vlogi sem gledal nek sobotni večer leta 1968 v Montgomeryu, Alabama (tam sem bil zaradi intervjuja z takrat razvpitim guvernerjem Georgeom Wallaceom). Ravno sem se vrnil iz Vietnama in nisem mogel verjeti kako absurden je bil ta film. Zato sem se na ves glas smejal, smejal in smejal. In ni minilo ravno veliko časa, ko se je ozračje okoli mene občutno ohladilo. Moj družabnik, ki je bil »Freedom Rider« (borec za državljanske pravice) na jugu države, je rekel: »Greva hitro od tod in teciva kolikor moreva.«
Vso pot nazaj do najinega hotela so naju preganjali in resnično dvomim, da je kateri od teh zasledovalcev vedel, da je njihov heroj John Wayne lagal samo zato, da se mu ni bilo treba boriti v drugi svetovni vojni. In ravno Wayne, ta lažni vzornik, je bil razlog, da se je tisoče mož pridružilo vojski v Vietnamu in so tam tudi umrli, z častno izjemo Georgea W. Busha in Dicka Cheneya.
Lansko leto, ko je Harold Pinter prejel Nobelovo nagrado za književnost, je za to priložnost pripravil epohalen govor. Vprašal se je, če ga citiram: »zakaj je sistematična brutalnost, splošno razširjena okrutnost in neizprosno zatiranje svobodnega mišljenja v stalinistični Rusiji na zahodu tako dobro znano, medtem ko so zločini Ameriške administracije le površno zabeleženi in neraziskani.« In vendar lahko umiranje in trpljenje številnih ljudi po svetu pripišemo napadalni ameriški moči. »Ampak,« je dejal Pinter, »tega nikoli ne bi vedeli. Nikoli se ni zgodilo. Nič se ni nikoli zgodilo. Tudi medtem, ko se je dogajalo, se ni dogajalo. Ni bilo pomembno. Ni nas zanimalo.« Pinterjeve besede so bile več kot nadrealne. BBC je govor najznamenitejšega britanskega dramatika ignoriral.
Naredil sem več dokumentarcev o Kambodži. Prvi je bil »Year Zero:The Silent Death of Cambodia« (Leto nič: Tiha Smrt Kambodže). Opisuje ameriško bombardiranje, ki je posredno prispevalo k vzponu Pol Pota. Kar sta začela Nixon in Kissinger, je Pol Pot dokončal – že samo dokumenti CIE o tem ne puščajo nobenega dvoma. »Year Zero: the Silent Death of Cambodia« sem ponudil televizijski mreži PBS in ga vzel z sabo v Washington. Vodilni pri PBS-u, ki so ga videli, so bili šokirani. Med sabo so si prišepetavali in mi rekli naj počakam zunaj. Eden izmed njih je le zbral pogum in mi pristopil: »John, občudujemo tvoj film. Vendar nas bega, da nosi sporočilo, da je Amerika utrla pot Pol Potu.«
Odgovoril sem: »Ali oporekate dokazom?« Citiral sem vrsto dokumentov CIE. »Oh, ne,« je odvrnil »ampak odločili smo se, da k odločitvi povabimo novinarskega razsodnika.«
Popolnoma mogoče bi bilo, da bi izraz »novinarski razsodnik« iznašel George Orwell. Za razsodnika jim je uspelo najti enega izmed treh novinarjev, ki jih je v Kambodžo povabil Pol Pot. Seveda so na ta način film zavrnili in z mrežo PBS nikoli več nisem imel stika. »Year Zero« je bil predvajan v približno 60 državah in je postal eden najbolj gledanih dokumentarcev na svetu. Nikoli pa ga niso prikazali v Združenih državah. Izmed petih filmov, ki sem jih posnel o Kambodži, je bil le eden prikazan na kanalu WNET, postaji PBS-a v New Yorku. Mislim, da so ga predvajali okoli ene ure zjutraj. Kljub temu, da so ga prikazali samo enkrat in to takrat, ko je večina že spala, je bil nagrajen z nagrado Emmy. Kako čudovita ironija. Zaslužil si je nagrado vendar ne tudi občinstva.
Pinterjeva subverzivna resnica je bila po mojem mnenju v tem, da je naredil povezavo med imperializmom in fašizmom ter opisal boj za zgodovino, o katerem se skoraj nikoli ne poroča. To je ta »velika tišina« dobe medijev. In to je skrito bistvo današnje propagande. Propagande, v svojem delovanju tako obsežne, da me vedno znova preseneča, da kljub temu toliko Američanov nekatere stvari še vedno pozna in razume. Seveda govorimo o sistemu, ne o posameznikih. In vendar, veliko ljudi danes meni, da je problem v Georgeu W. Bushu in njegovi ekipi. Res je, Busheva ekipa je skrajna. Ampak moja izkušnja je, da niso nič drugega kot samo bolj skrajna različica tega, kar se je dogajalo že v preteklosti. Za čas mojega življenja so več vojn začeli liberalni demokrati kot pa republikanci. Zanemarjanje te resnice, je zagotovilo, da se bosta propagandni in vojne-tvoren sistem nadaljevala. Naša različica demokratične stranke je vodila Anglijo zadnjih 10 let. Blair, domnevni liberalec, je Britanijo povedel v vojno večkrat kot katerikoli drugi ministrski predsednik moderne dobe. Seveda, njegov trenutni tovariš je George Bush, ampak njegova prva ljubezen je bil Bill Clinton, najbolj nasilen predsednik poznega dvajsetega stoletja. Blairov naslednik, Gordon Brown je prav tako oboževalec Clintona in Busha. Zadnjič je Brown povedal: »Dnevov, ko se je morala Britanija opravičevati za svoj Imperij, je konec. Zdaj bi morali proslavljati!«
Tako kot Blair, Clinton in Bush, tudi Brown verjame v liberalno resnico, da je bitka za zgodovino dobljena; da bodo milijoni ljudi, ki so zaradi lakote umrli pod Britansko vladavino v Indiji pozabljeni – kot bodo pozabljeni tudi tisti, ki so umrli pod ameriškim imperijem. Kot Blair je tudi njegov naslednik prepričan, da je poklicno novinarstvo na njegovi strani. Večino novinarjev, če si to priznajo ali ne, pripravljajo na to, da bodo javni zagovorniki ideologije, ki se ima za neideološko in se predstavlja kot naraven center, samo jedro modernega življenja. To je prav lahko najmočnejša in najnevarnejša ideologija, kar smo jih kdaj poznali, ker je povsem neomejena. To je liberalizem. Ne zanikam odlik liberalizma – ravno nasprotno. Vsi imamo korist od njega. Ampak, če zanikamo njegove nevarnosti, njegov projekt neomejenosti in vseobsegajoče moči njegove propagande, potem zanikamo našo pravico do prave demokracije, kajti liberalizem in prava demokracija nista isto. Liberalizem se je začel kot obramba elite v 19. stoletju, prava demokracija pa s strani elit ni bila nikoli sprejeta. Zanjo se je bilo vedno treba boriti.
Starejša članica protivojne koalicije »United For Peace and Justice« (Združeni za mir in pravico), je pred kratkim povedala: »Demokrati uporabljajo politiko realnosti.« Njeno liberalno zgodovinsko priporočilo je bil Vietnam. Povedala je, da je predsednik Johnson pričel umikati vojake iz Vietnama, potem, ko je kongres demokratov pričel glasovati proti vojni. Tako se to ni zgodilo. Vojska se je iz Vietnama umaknila šele po štirih dolgih letih. Med tem časom so Združene države z bombami v Vietnamu, Kambodži in Laosu pobile več ljudi, kot jih je bilo ubitih v vseh prejšnjih letih skupaj. In to je tisto, kar se dogaja v Iraku. Bombardiranje se je od lanskega leta podvojilo, a se o tem ne poroča. In kdo je pričel s tem bombardiranjem? Bill Clinton. V devetdesetih letih je Clinton na Irak v območjih, ki se jim je leporečno reklo »no fly zones« (območja, kjer so prepovedani preleti letal), odvrgel veliko bomb, Hkrati je Iraku vsilil srednjeveško obleganje, ki so mu rekli ekonomske sankcije, ki so pobile, kot sem že omenil, približno milijon ljudi, od tega približno 500000 otrok. Skoraj nič od tega ni bil objavljenega v t.i. »mainstream« medijih. Lansko leto je študija, ki jo je objavila »Johns Hopkins School of Public Health« (Johns Hopkinsova šola za javno zdravje), prišla do zaključka, da je od invazije na Irak, kot neposreden rezultat te invazije, umrlo 655000 ljudi. Uradni dokumenti kažejo, da je Blairova vlada te podatke smatrala za verodostojne. Les Roberts, avtor tega poročila, je februarja izjavil, da je to število enako številu smrtnih žrtev Ruandskega genocida, kot je moč razbrati iz študije Fordhamske Univerze. Odziv medijev na Robertsovo šokantno razkritje, je bila tišina. Kar bi prav lahko bil največji primer organiziranega poboja zadnjih nekaj generacij, se, povzemajoč Pinterjeve besede, »Ni zgodil. Ni bil pomemben«.
Veliko ljudi, ki se pozicionirajo na levo, je podprlo Bushev napad na Afganistan. To, da je CIA nekoč podpirala Osamo Bin Ladna, je bilo prezrto. To, da je Clintonova administracija na skrivaj podpirala Talibane in jim celo posredovala pomembne podatke, vse to je v Združenih državah praktično neznano. Talibani so bili skriti partnerji naftnemu gigantu »Unocal« pri gradnji naftnih cevovodov skozi Afganistan. Ko so Clintonovega uradnika spomnil na to, da Talibani zatirajo ženske, je dejal: »S tem lahko živimo«. Obstajajo dokazi, da je bil Bush odločen napasti Talibane, ampak ne kot posledico dogodka 9/11, ampak že dva meseca prej, julija 2001. To je v Združenih državah praktično neznano – vsaj javno. Kot tudi obseg civilnih žrtev v Afganistanu. Kolikor je meni znano, je le en »mainstream« novinar – in sicer Jonahan Steele, ki piše za časopis »Guardian« iz Londona – preiskoval civilne žrtve v Afganistanu. Njegova ocena se je pred tremi leti glasila: 20000 mrtvih civilistov.
Dolgotrajno tragedijo Palestine je v veliki meri moč pripisati molčečnosti in ustrežljivosti t.i. »liberalne levice«. Za Hamas se vedno znova piše, da je zaprisežen uničiti Izrael. »New York Times«, »AP«, »Boston Globe« – sami izberite. Vsi uporabljajo ta način zavračanja Hamasa, ki je napačen. Skoraj nikoli ne poročajo, da je Hamas predlagal 10-letno prenehanje s spopadi. Kar je še pomembneje in prav tako bolj ali manj neznano, je, da je Hamas v zadnjih nekaj letih doživel zgodovinski ideološki premik, ki se nanaša na priznanje tega, kar imenuje »realnost Izraela«. To, kako je Izrael zaprisežen uničiti Palestino, pa je skoraj neizrekljivo.
Obstaja pionirska študija Univerze v Glasgowu o poročanju o Palestini. Intervjujali so mlade ljudi, ki v Veliki Britaniji spremljajo novice po televiziji. Več kot 90% jih je bilo mnenja, da so ilegalni naseljenci Palestinci. »Več kot so gledali, manj so vedeli« – znamenita fraza Dannya Schecterja.
Trenutna najnevarnejša molčečnost zadeva jedrsko orožje in vrnitev hladne vojne. Rusi jasno razumejo, da je t.i. ameriški obrambni ščit v Vzhodni Evropi ustvarjen za njihovo podjarmljenje in ponižanje. Prve strani časopisov tukaj govorijo o tem, kako hoče Putin znova začeti hladno vojno. Opaziti je tudi molčečnost, ki zadeva razvoj popolnoma novega ameriškega jedrskega sistema imenovanega »Reliable Weapons Replacement« (RRW), ki je ustvarjen, da zabriše razliko med konvencionalno in jedrsko vojno – ambicija, ki ima dolgo zgodovino.
Med tem se Iran mehča na način, kot so ga liberalni mediji izvajali v času pred invazijo na Irak. Kar se tiče demokratov, oglejte si kako je Barak Obama postal glas »Sveta za odnose s tujino« (Council on Foreign Relations), enega izmed organov propagande stare liberalne Washingtonske administracije. Obama piše, da čeprav želi vojake pripeljati domov, »ne smemo izključiti možnosti vojaške intervencije zoper nasprotnike, kot sta Iran in Sirija«. Prisluhnite še temu iz ust liberalca Obame: »V trenutkih nevarnosti v preteklem stoletju, so naši vodje z svojimi dejanji in primeri zagotovili, da Amerika vodi in dviguje svet v borbi za svobodo, ki jo iščejo tako mnogi«.
To je bistvo propagande, »pranja možganov«, prodiranja v življenje vsakega Američana in tudi nas, ki nismo Američani. Od desnih pa do levih, od sekularnih do bogaboječih. Kar tako malo ljudi ve, je, da je zadnjega pol stoletja Ameriška administracija zrušila 50 vlad – mnoge izmed njih so bile demokratične. V tem procesu je bilo napadenih in bombardiranih 30 držav, pri čemer so bila izgubljena številna življenja. Udrihati po Bushu je povsem v redu in upravičeno, vendar v trenutku, ko sprejmemo svareča demokratična blebetanja o tem kako se je treba postaviti zase in se boriti za svobodo, je boj za zgodovino že končan in smo sami dejansko utišani.
Kaj torej storiti? To vprašanje je velikokrat zastavljeno na srečanjih, ki se jih udeležujem. Po moji izkušnji, si ljudje t.i. tretjega sveta to vprašanje zastavijo le redko, ker že vedo kaj je treba storiti. Nekateri so to, ker vedo kaj je treba storiti, plačali z svojo svobodo in celo z svojimi življenji. To je vprašanje, na katerega si mnogi na demokratični levici morajo šele odgovoriti.
Resnična informacija, subverzivna informacija, ostaja najbolj učinkovita sila od vseh – in verjamem, da ne smemo pasti v past vere, da mediji govorijo v imenu javnosti. To ni držalo v stalinistični Češkoslovaški in ne drži niti v Združenih državah.
V vseh letih od kar sem novinar, nisem še nikoli zasledil, da bi javna zavest rasla tako hitro, kot raste danes. Res je, da je njena smer in forma nejasna, delno zato, ker so ljudje danes zelo nezaupljivi do političnih alternativ in ker je demokratični stranki uspelo zavesti in razdeliti levo volilno telo. Ta naraščajoča javna ozaveščenost je še toliko bolj presenetljiva, če pomislimo na razsežnosti indoktrinacije, mitologije superiornega načina življenja in trenutne produkcije stanja strahu.
Zakaj se je »New York Times« izpovedal v lanskem uvodniku? Ne zato, ker nasprotuje Bushevim vojnam – poglejte samo poročanje o Iranu. Tisti uvodnik je bil redko priznanje, da javnost začenja spoznavati prikrito vlogo medijev in da so ljudje začeli brati med vrsticami.
Če bo Iran napaden, povratne reakcije ni mogoče predvideti. Državna varnost in predsedniški odlok o domovinski varnosti dajeta Bushu v sili pooblastila nad vsemi vzvodi oblasti. Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi bila ustava suspendirana – zakoni, ki bi naj pokorili sto tisoče t.i. teroristov in drugih sovražnikov so že zapisani. Mislim, da javnost, ki je močno napredovala od dogodkov 9/11 in propagande, ki je povezovala Sadama Husseina z Al-Kaido, te nevarnosti dobro razume. Zato so tudi lani novembra volili za Demokrate – samo, da bi jih ti ponovno izdali. Vendar ljudje potrebujejo resnico in novinarji bi morali biti agenti resnice, ne pa služabniki moči.
Verjamem, da je možen tako imenovani »fifth estate« (FE), kot rezultat gibanja, ki spremlja, analizira in nasprotuje korporativnim medijem. Na vsaki univerzi, na vsaki medijski fakulteti, v vsakem novinarskem središču, se morajo učitelji novinarstva in tudi novinarji sami vprašati, kakšno vlogo igrajo pri prelivanju krvi v imenu lažne objektivnosti. Takšno gibanje znotraj medijev bi lahko obetalo neke vrste »perestrojko«, kot jo še nismo poznali. To vse je mogoče. Molčečnost lahko pretrgamo. V Veliki Britaniji se je sindikat novinarjev (National Union of Journalists) podvrgel radikalni spremembi in je zahteval bojkot Izraela. Spletna stran medialens.org je popolnoma na svojo roko od BBC-ja zahtevala določene obrazložitve. V Združenih državah splet naseljuje čudoviti uporniški duh – vseh tukaj ne morem omeniti – od International Clearing House Toma Feeleya, do ZNeta Mike Alberta, do Counterpunch online in fantastičnega dela, ki ga opravlja FAIR. Najboljše poročanje o Iraku se pojavlja na internetu – pogumno novinarstvo Dahr Jamaila in poročanja državljanov kot je recimo Joe Wilding, ki je o obleganju mesta Fallujah poročal iz njegove notranjosti.
V Venezueli so raziskovanja Grega Wilperta odvrnila precej strupene propagande, ki meri na Huga Chaveza. Nikar ne sklepajte prehitro, za propagandno kampanjo na Zahodu v imenu skorumpirane postaje RCTV, je dejansko grožnja svobodi govora večine prebivalstva v Venezueli. Izziv za vse nas je dvigniti to podjarmljeno vednost iz podzemlja in jo približati običajnemu človeku.
Hitro moramo ukrepati. Liberalna demokracija se pomika v smeri korporativnega diktatorstva. To je zgodovinski premik in medijem ne sme biti dovoljeno, da bi postali njeno pročelje, pač pa morajo vzpodbuditi vsesplošno razpravo, ki bo usmerjena v neposredno delovanje. Tom Paine je nekoč posvaril, da če se večini ljudi prikriva resnico, nastopi čas, da se to, kar je on imenoval »Bastillia besed«, poruši. In zdaj je prišel ta čas.
Prevod: Nika Verhovnik