Friderik Klampfer: Etiški pojmovnik za mlade
Ciljna publika novega v vrsti pojmovnikov so, kot pove že naslov, mladi: osnovnošolci predvsem pa srednješolci. Temu podrejena je všečna zunanja podoba knjige, ki jo oživljajo ilustracije Izarja Lunačka in kopica slik nekaterih najbolj znanih filozofov.
Namen Pojmovnika najbolje opredelijo besede samega avtorja: “…uvesti bralca v svet razumskega, argumentiranega utemeljevanja moralnih sodb in stališč.” Toda pozor, avtorjev namen ni le golo uvajanje v svet že oblikovanih moralnih sodb in stališč, temveč tudi “ostrenje sposobnosti vsakega posameznika za moralno presojo.” Cilj Pojmovnika potemtakem ni le podajanje moralnih teorij ali nizanje izjav posameznih mislecev, ki bi, kakor slaščice v izložb, čakale, da jih nekdo použije in prebavi, ideja je prej ta, da se bralec sam in z lastno pametjo poglobi v aktualne moralne probleme, oblikuje lastna stališča ter jih v kritičnem duhu pretehta.
V pričujoči oceni bomo poskušali ugotoviti, ali je zastavljeni cilj dosežen. V ta na namen bomo, kolikor dopušča prostor, pobrskali po enem izmed poglavij. Ker se v letošnjem šolskem letu v okviru priprav za maturo kar precej mladih ukvarja s vprašanjem svobode, smo izbrali poglavje Avtonomnost in svoboda.
Omenjeno poglavje uvede kopica primerov: učenec, ki želi opustiti šolanje; bolnik, ki zaradi neozdravljive bolezni in muk, ki jih preživlja, prosi zdravnika, naj mu skrajša življenje; verižni kadilec, ki želi prenehati s kajenjem, a mu to ne uspe ipd. Namen primerov je uvesti bralca v problem, ki ga dovolj jasno predstavi naslednje vprašanje: “Zakaj je sploh moralno pomembno, ali ljudje to, kar počnemo, počnemo po svoji volji in ne po volji nekoga drugega?” Takšna zastavitev kaže, da avtor Pojmovnika ni kar na vsem lepem pričel razlagati stališč, ki so jih ob vprašanju svobode odločanja razvili v preteklosti, temveč je k stvari pristopil problemsko. V strokovni literaturi se problemski pristop jasno loči od zgodovinskega podajanja stališč ali teorij. Četudi je res, da zgodovinsko podajanje samo po sebi še zdaleč ni slabo ali dolgočasno, pa je še bolj res, da je problemski pristop za razvijanje samostojnega in z argumenti podprtega razmišljanja veliko primernejši. Ker je cilj Pojmovnika prav slednje, lahko ocenimo, da je avtorjev pristop pravilen.
Uvajanje v problem je, seveda, le del zadane naloge: omogoča in vzpodbudi samostojno in kritično razmišljanje, toda to še ne pomeni, da ga na koncu tudi doseže. Na tej točki se torej postavi vprašanje, kako nadaljevati. Pisec knjige se tukaj znajde v nemajhnih težavah. Učitelj, na primer, ki bi si pri svojem delu zastavil podoben cilj kakor avtor Pojmovnika, lahko spodbudi učence k razmišljanju in nato vodi razpravo, usmerjeno v analizo stališč, iskanje nasprotovanj ali posledic posameznih stališč, kar vse šteje kot samostojno in kritično razmišljanje. Kako pa naj postopa pisec knjige, ki nima takšnih možnosti kot učitelj? Avtor pojmovnika se odloči za analizo pojmov. V omenjenem poglavju tako najprej predstavi analizo pojma avtonomnosti. Po uvodni opredelitvi pomena same besede poda naslednjo definicijo: “Pri avtonomni osebi so (…) njena presoja, odločitev in ravnanje v nekem težko določljivem smislu svobodni, neodvisni in pod njenim nadzorom.” Bralec bi nemara pomislil, da sedaj vse, toda pozor! Četudi je avtonomna oseba svobodna, to še ne pomeni, da lahko med avtonomnostjo in svobodo enostavno potegnemo enačaj. Kadar nekomu omejimo svobodo izbire, posežemo v njegovo avtonomnost, ni pa nujno, da kadar posežemo v avtonomnost, omejimo tudi njegovo svobodo. Avtor ponazori rečeno s kopico posrečeno izbranih zgledov, kar bo mlademu bralcu bistveno olajšalo razumevanje. Še več, z malo truda si bo lahko izmislil tudi kakšen svoj primer. Letos, denimo, bi lahko bila aktualna situacija v Huxleyevem Krasnem novem svetu. Prebivalci tega sveta lahko svobodno odidejo kam drugam, a tega ne vedo, ker so žrtve manipulacije. Zaradi manipulacije njihovo odločanje ni avtonomno, v resnici se sploh ne sprašujejo, ali je smiselno živeti tako, kot živijo, in se jim vsaka druga možnost kaže kot kazen.
Zaradi prostorskih omejitev konkretnega prikaza analize pojmov ne moremo nadaljevati, a to tudi ni naš namen. Pomembneje je ugotoviti, kaj sama analiza prinaša. Prvo, kar bi lahko rekli, je, da bralcu nudi model razmisleka. Ker gre za razmislek ob danem problemu, nastopa ponujena analiza kot možna rešitev problema. Pojmovnik seveda ne ostane zgolj pri tem, temveč v večini primerov ponudi še kakšno drugačno stališče ali ugovor, ki začasno rešitev resno omaja. S tem pokaže, da ob danih problemih ne obstaja enostavno, vnaprej dano ali samoumevno stališče, temveč bralca napoti k nadaljnjemu premisleku ali iskanju najboljše rešitve. Prav to pa je tista kvaliteta, zaradi katere menimo, da je avtorju uspelo izpolniti zastavljene cilje in zaradi česar lahko Etiški pojmovnik priporočimo mladim bralcem.
Prvič objavljeno v dnevniku Večer, ponedeljek, 15.3.2004, stran 12, ČITALNICA