Friedrich Schiller: O estetski vzgoji človeka, prevedel Štefan Vevar, Študentska založba (Knjižna zbirka Claritas), Ljubljana, 2003
»Skozi lepoto je čutni človek popeljan k obliki in mišljenju; skozi lepoto je duhovni človek popeljan nazaj k materiji, skozi njo je vrnjen svetu čutov.« (str.83)
V tem kratkem citatu je zelo jedrnato povzeta osnovna misel Schillerjevih pisem o mestu lepega v človekovem razvoju, ki so prvič izšla leta 1795 pod naslovom O estetski vzgoji človeka. V vrsti pisem. S tem ko njegova Pisma uvrstimo v čas, se nam razjasni ozadje zgoraj navedene misli. Schiller, dramatik, pesnik in filozof, je živel v času romantike in viharništva, v času rousseaujevskega vračanja »nazaj k naravi«, a hkrati je bil Kantov sodobnik. Na eni strani ga je torej obdajala težnja po vrnitvi v primitivno občutenjsko stanje, na drugi pa strog moralni zakon. Na eni čutnost in čustvo, na drugi razum. V tradicionalnem filozofskem problemu dvojne narave človeka lahko torej prepoznamo izhodišče Schillerjevih Pisem: človek je razklan, razpet med čustvo in razum, med užitek in dolžnost, med vlogo individuuma in vlogo državljana. Schiller najde izhod iz te tragične pozicije v pojmu lepega; s pomočjo estetske vzgoje bo človek ponovno postal celo bitje. »/…/ refleksija se tu tako docela stopi s čustvom, da imamo občutek, da obliko neposredno občutimo. /…/ Je sicer oblika, ker jo opazujemo, hkrati pa je življenje, ker jo občutimo« (str. 119)
Po Schillerju je človekova dvojna narava posledica delovanja dveh gonov: prvi je čutni gon, drugi je gon po oblikovanju oz. formalni gon. Čutni gon predstavlja človekovo fizično naravo, je tisto, kar teži k nenehni spremembi in je obvladovano od raznoterosti pojavov. Formalni gon pa predstavlja človekovo umno naravo, je tisto, kar teži k enovitosti in stalnosti in omogoča identiteto. Ta dva gona sta dve dispoziciji, ki pa se v zgodovini človeštva nista enakomerno razvijali. Schillerjev očitek tukaj meri na pretirano racionalnost zahodne filozofije, na razum, ki ubija čustvo: »Da bi (razum) ujel begotni pojav, mu mora nadeti okove pravila, razkosati njegovo lepo telo na pojme, njegovega živega duha pa shraniti v uborno okostje besede. Je čudež, če se naravno čustvo v taki podobi več ne najde in se resnica v poročilu analitika kaže kot paradoks?« (str. 10) Človek je lahko na dva načina v navskrižju sam s sabo: 1. kot divjak, če njegova čustva obvladujejo njegova načela in 2. kot barbar, če njegova načela uničujejo njegova čustva. Po tihem je tukaj Schiller Kanta označil kot barbara. Pot, ki vodi k tretji stopnji, torej k civilizaciji, je pot uravnoteženja teh dveh nagonov; človek bo končno svoboden, ko ne bo več suženj niti svojega čutenja niti svojih umnih načel. K temu stanju pa ga lahko pripelje le estetska vzgoja … »potrebno je kreniti skoz estetsko, ker je lepota pot, po kateri pridemo do svobode.« (str.12)
Tisto tretje je gon po igri, ki ne pomeni zgolj združitve obeh gonov, ampak je hkrati obema nasproten, je neka nova tretja kvaliteta. »Človek naj se z lepoto zgolj igra in naj se igra zgolj z lepoto.« (str.73) Medtem ko je predmet čutnega gona življenje in predmet formalnega gona podoba, pa je predmet gona po igri živa podoba. Pojem igre tukaj pomeni neko hkratnost zrenja in mišljenja, igro z videzom. Pri tem pa ne gre za videz, ki bi pomenil nekaj negativnega v epistemološkem smislu, temveč gre za videz, ki je človeka prvotno popeljal iz njegove trpne čutne narave. Estetsko je tisto, kar posreduje med čutenjem in mišljenjem, s tem pa se pojavlja vprašanje, kaj je tisto, kar človeka pripelje od fizičnega v estetsko. »Zgolj milost naključij lahko razveže vezi fizičnega stanja in divjaka popelje k lepoti.« (str. 121) To naključnost Schiller prepoznava v naravi samih čutil. Medtem ko divjak uživa predvsem s svojimi neposrednimi čutili, tj. z vonjem, tipom in okusom, pa je pot do estetskega zagotovljena s čutoma vida in sluha, torej s posredujočim odnosom do sveta. Sama distanca do dejanskosti tako izvira iz narave. Človekova ločenost od objekta porodi videz in s tem nagnjenost k lišpu in igri. Pri videzu gre za to, da se človek ne naslaja več nad tem, kar prejema, temveč nad tem, kar počne. Tukaj je rojstvo njegove tvorne narave in svobode. Človek okrasi sebe in svoje okolje zato, da bi zadostil gonu po oblikovanju, da bi užitek razširil prek vsakršne potrebe. Medtem ko je gonilo dela v pomankanju, pa je gonilo igre v bogastvu moči, v preobilju narave.
Estetske vzgoje ne smemo razumeti kot neke postaje na poti k popolnemu moralnemu človeku, ki bo sledil svojemu razumu, kajti to je po Schillerju barbarsko. Estetsko ni enkratni most, prehod od čutnosti k razumu, ampak je nenehno posredovanje med tema dvema skrajnima naravama človeka, kajti estetsko je prav tako stopnja v vsakokratnem spoznavnem aktu, ne le v razvoju posameznika in vrste. Razvitje gona po igri, ki bo nenehno harmoniziral razklano človeško naravo, je najvišji smoter človeka: »Če pa bi se lahko zgodilo, da bi hkrati izkusil oboje, da bi se hkrati zavedal svoje svobode in občutil svoje bivanje, da bi se hkrati čutil kot materija in se prepoznaval kot duh, bi našel v teh okoliščinah in resnično samo v teh popolno uzrtje svoje človeškosti /…/.« (str. 65)
Smiselno se je vprašati, ali Schiller s svojim reševanjem čutnosti izpod tiranstva načel razumu odvzema kaj tiste avtonomnosti, ki se mu je pripisovala skozi vso zgodovino. Pri Schillerju najverjetneje ne gre za to, kajti po njegovem sta oba ločena gona vezana na dve ločeni področji: čutni gon je vezan na vsebino, formalni gon pa na obliko. Estetsko, ki med obema posreduje, pa je vezano na obe področji. Človek je zmožen podrediti se zakonom lepote, »ne da bi pri tem vsaj malo zašel v nasprotje s svojim fizičnim smotrom. Zahteve narave do njega so usmerjene zgolj v to, kaj je njegovo delovanje, merijo na vsebino njegovega delovanja; o načinu, kako deluje, o obliki njegovega delovanja ni s smotri prav nič določeno. Zahteve uma pa so strogo usmerjene v obliko njegovega delovanja.« (str. 107) Lahko bi torej rekli, da objekt želje kljub estetski kulturi ostaja isti, le pot zadovoljitve je estetizirana. Človek se mora naučiti kultivirano želeti in uživati. Pri tej Schillerjevi estetizaciji užitka gre torej za nek podoben pojav kot kasneje pri Freudovem pojmu sublimacije. Razum svojo avtonomnost torej ohranja, saj je edino aktivno načelo človekovega bivanja, a pri Schillerju to ni nek kantovski neizprosni razum principov, temveč je razum, ki ima premoč nad čutom, a te svoje moči ne zlorablja; je mišljenje in zakon, ki v polju estetskega sobiva s čutenjem.
Lepo pa ni zgolj pogoj človeškosti človeka, temveč preko tega tudi pogoj družbe in države. Fizični oz. naravni človek lahko tvori le naravno državo, ki temelji na moči in torej vodi k neenakosti. Razumni oz. moralni človek pa tvori zgolj moralno državo temelječo na principih, ki ubijajo čustvo; tj. državo zakonov, ki ubijajo posameznika. Um v »preobleki« države sicer odpravlja naravno državo moči, a vzpostavlja nevarnost, da se v imenu ideala človeškosti ukine živalskost, ki je nujni pogoj človeškosti in da se v imenu države ubije posameznika. V takšni državi »se iz sestavljanja neskončno mnogih, a mrtvih delcev, oblikuje mehanično življenje celote.« (str. 29) Moralna država izgubi stik s svojim državljanom. »Tako se zlagoma iztreblja posamično konkretno življenje, da bi lahko abstrakt celote bedno životaril, in večno ostaja država tuja svojim državljanom, ker je čustvo nikjer ne najde.« (str. 30) Po tej poti sicer celota sveta napreduje, a posamezniki trpijo, kajti sreča je tukaj izključena iz smotra napredka in človek s tem postane hlapec človeštva. Estetska država pa bo država estetsko uravnovešenih posameznikov, kjer človek sočloveka presoja kot lepega. V takšni državi »iz sebične izmenjave strasti nastane velikodušna izmenjava nagnjenja.« (str.133) Ljubezen tako pomeni estetizirano slo. Človek se sme človeku »v krogu lepega občevanja, v estetski državi, kazati le kot podoba, mu le kot objekt svobodne igre stati nasproti. Dajati svobodo skozi svobodo je temeljni zakon tega kraljestva.« (str. 134) »Če že potreba človeka sili v družbo in če um posadi vanj družabna načela, mu lahko zgolj lepota dodeli priljudno naravo. Zgolj okus prinese harmonijo v družbo, ker ustvarja harmonijo v posamezniku.« (str. 134-135) Z estetskim tako poskuša Schiller premostiti tudi razkorak med posameznikom in družbo; v lepoti vidi temeljni kamen, ki pomeni podlago hkrati srečnemu posamezniku in stabilni skupnosti.
Kljub temu, da to Schillerjevo delo pomeni očitno obrambo čutnosti, pa ne moremo zgrešiti, da je Schiller prav tako očitno sin racionalizma. O tem priča že predpostavka na kateri gradi svojo teorijo, namreč popolna razločitev čutnega in umnega v človeku. Takšna razločitev je nujni pogoj racionalističnega razumevanja uma kot avtonomnega, odrezanega od čutnosti. A to je le predpostavka, kajti obstaja tudi povsem druga možnost, da namreč pri tem ne gre za nikakršen dualizem, temveč za kontinuiran prehod med čutenjem in mišljenjem, za zgolj dve plati istega kovanca. Seveda pa ima takšno izhodišče zelo neprijetno posledico, da se je treba odpovedati ideji absolutno svobodnega subjekta. Pri Schillerju svoboda sicer res ne pomeni svobode uma, temveč svobodo v usklajenosti med čutom in umom, vendar pa tudi v tem estetskem stanju suverenost velja le v svetu videza, se pravi v tvornem deležu estetskega odnosa do sveta. Ne glede na to, ali govorimo o dualizmu in s tem o razklanosti, ali pa o kontinuiranem prehodu med čustnostjo in razumom, pa je Schillerjevo opozorilo zelo na mestu. Kajti očitno enostransko vzgajanje in izobraževanje je človeka že povsem mehaniziralo. Človek, prav tako pa njegov odnos do sočloveka, je vse manj živ; postaja vse bolj podoba in vse manj življenje. Vzgoja v lepih umetnostih mora v človekovo življenje prinesti živo podobo in ga osvoboditi od tiranstva zakonov narave in zakonov morale. Kot bi rekel Schiller, lepota mora divjaka malce zvezati in barbara malce osvoboditi. »Sredi strašnega kraljestva sil in sredi svetega kraljestva zakonov estetski gon po oblikovanju neopazno zida tretje veselo kraljestvo igre in videza, v katerem človeku snema spone vsakršnih razmerij in ga tako v fizičnem kakor v moralnem odvezuje od vsega, čemur se reče prisila.« (str. 134)
Schillerjeva pisma O estetski vzgoji človeka niso le delo o estetiki ali o pedagogiki, temveč jih je mogoče brati s številnih vidikov preučevanja človeka: z vidika etike, spoznavne teorije, epistemologije, antropologije, politične teorije. A vendar je njegov apel v prvi vrsti namenjen vzgojiteljem. Lepo je pot, ki vodi k »učlovečenju človeka«; ta paradoksalna skovanka, ki lepo povzema smoter Pisem, nam kaže, da Schillerju pripada mesto klasika v dobro nam poznanem neskončnem projektu humanizma. Danes, dvesto let kasneje, je človek še bolj oddaljen od Schillerjevega idealnega estetskega kraljestva. Toliko bolj je zaželjeno, da se njegovo delo znajde v rokah tistih, ki pišejo programe za osnovne in srednje šole: morda pa je že čas, da nehajo vzgajati barbare.
Prvič objavljeno v reviji Dialogi