Novinarstvo je v preteklih letih doživelo preobrazbo. Vendar ne vedno na bolje, pravi Francis Wheen
Moja kariera na Fleet Streetu se je pričela slabo: prvi članek, ki sem ga pred več kot četrt stoletja napisal za The Guardian, je bil označen za obrekovanje. Pravzaprav sem bil s strani določene osebe deležen pravega meteža obtožb o obrekovanju. Ker sem poročal, da v srajčnem žepu nosi okoli ducat kemičnih svinčnikov, sem ga domnevno označil za norca. Po več mesecih pravniških bojev smo ga odgnali z oznako »svojeglavega in nadležnega pravdarja« ali če rečemo po domače, norca.
Na moje presenečenje, me nekaj milijonov besed zatem, zaradi mojih člankov v nacionalnem tisku, še vedno niso uspeli spraviti pred sodišče. Grozili so mi, seveda, vključno z smešno jeznim pismom enega od ministrov vlade Johna Majorja, v katerem me opozarja, da se me bodo, če se do poldneva istega dne ne opravičim, lotili po pravni poti. Iz The Guardiana so mu na to odgovorili, da naj si pismo »nekam vtakne« (ali nekaj bolj vljudnega v tem smislu) in točno to je tudi storil. Ob drugi priložnosti se je pokojni Robert Maxwell pojavil na neki televizijski oddaji in izjavil: »Moji odvetniki so mi sporočili, da bom dobil en milijon funtov odškodnine od g. Wheena za vse kar je govoril o meni, vendar pa milijona funtov ne potrebujem.«
Do neke mere je to res: potreboval je več kot milijon funtov, kar je svet izvedel šele po njegovi smrti.
Eden od razlogov za moj uspeh pri izogibanju potencialnim pravdarjem je, da članka nikoli ne pošljem v tisk preden še enkrat ne preverim vseh dejstev. S tem se ne želim bahati: prepričan sem, da se občasno prikradejo tudi manjše napake. To je le odraz mojega staromodnega prepričanja, da novinarstvo vključuje pripovedovanje o stvareh, ki jih ljudje ne bi mogli izvedeti sami – in da bi bralci lahko zaupali v točnost tistega o čem pišem. Če povzamem besede John Thaddeus Delanea, urednika The Timesa iz 19. stoletja: »Posel tiska je razkrivanje«.
Funkcija pridobivanja in dajanja informacij je v novinarstvu danes postala manj pomembna, saj so časopisi postali »paketi življenjskih stilov« in so napolnjeni z lepimi dekleti in solipsisti, ki pametujejo o dobrobiti svojih ljubezenskih življenj in nakupovalnih navadah.
Več desetletij so premišljeni pisuni debatirali o tem ali je novinarstvo poklic ali obrt; preprosto povedano pa je nasproti profesionalca amater in to je bolj v skladu s tem kar se dogaja danes – da se lahko vsak ukvarja z novinarstvom. Na nekakšen način je to preporod tistega, v kar je verjel viktorijanski vladajoči razred. Tako kot je bila oxfordska diploma včasih več kot zadostna kvalifikacija za vodenje angleškega parlamenta ali kakšnega velikega podjetja, tako danes raste prepričanje, da je lahko vsak, ki zna brskati po internetu, novinar, saj so vse informacije tam in so vsem tudi dostopne. Ko je sedanji lastnik Daily Expressa Richard Desmond slišal, da mora najeti nekoga, da bo nadomestil odhajajočega dopisnika za področje zdravstva, je odrezavo odgovoril: »A ne moremo vsega tega najti na internetu?«
Ne, ne moremo. Dolgo preden so sploh izumili internet, je legendarni novinar Claud Cockburn, znan po tem, da je razkrival politične spletke, razložil zakaj. Pravi, ko poslušaš ljudi, ki govorijo o dejstvih, bi si človek mislil, da dejstva ležijo naokrog kot kosi zlate rude v Yukonu in samo čakajo, da jih pobere kak marljiv zlatosledec, katerega edini problem je bil, kako rudo kasneje spraviti na trg. »Takšen pogled je očitno in nevarno naiven. Takšna dejstva ne obstajajo. Če pa že obstajajo, so brez pomena in povsem neučinkovita; lahko celo, da ne ležijo naokrog, dokler jih zlatosledec-novinar ne poveže z drugimi dejstvi oziroma jih predstavi z drugimi besedami. Takrat postanejo del vzorca, ki ga novinar ustvarja, podobno kot če bi pisal roman. V tem smislu se vse zgodbe pišejo nazaj – začele bi se naj z dejstvi in razvijale od tam, vendar se v resnici začnejo z novinarjevim stališčem, koncepcijo…«
Vse to je težko in dokaj pogubno razlagati laiku, saj bo dobil občutek, da želiš povedati, da resnica ni pomembna in da javno priznavaš, kar je on že dolgo sumil, da je novinarstvo način »kuhanja« dejstev. Res zviti novinarji, ki so to ugotovili in ki nestrpno želijo dvigniti ugled novinarstva v očeh javnosti, laike pozitivno spodbujajo v svojih zmotnih pogledih. Želijo si, da bi laiki dobili sliko o teh »zlatih kepah« dejstev, ki ležijo okoli na zamrznjeni zemlji in o plemenitih in nepristranskih novinarjih, ki ne vedo kaj dejansko iščejo in ki kopljejo po skalnati zemlji in kmalu domov prinesejo »čisto zlato« resnice.
Dobro povedano. To lahko razloži nenavaden paradoks, da čeprav živimo v »informacijski dobi«, je status novinarja – v nasprotju z navdušencem nad življenjskimi stili ali »ubožcem«, ki prepisuje izjave za tisk majhnih pop zvezd za zabavno kolumno – nevarno padel.
Če povzamem besede Iana Jacka, uglednega nekdanjega urednika Independent on Sunday: »Velika Britanija je razvila vrsto medijske kulture, ki poudarja pomembnost vzhičenosti, kontroverznosti in sentimentalnosti, informiranje pa ostaja na drugem mestu za mnenji, ki jih poraja.« Seveda ni nič narobe z mnenji, vendar potrebujejo nekakšno oporo v dejstvih.
To je odlomek iz uvodnega dela knjige Francisa Wheena, »Hoo-Hahs and Passing Frenzies, Collected Journalism, 1991-2001«.
Izvirno objavljeno v časopisu The Guardian v ponedeljek 25.2.2002.
Prevedla Biljana Vilendečič