15. 6. 2009 Zofija v medijih

Svoboda do sovraštva?

Avtor:

Živimo v »dobi tolerance«, a skoraj polovica evropskega prebivalstva ima še vedno negativno mnenje o marginaliziranih skupinah in uporablja ksenofobično ter rasistično retoriko. Tako je na mestu premislek o popolni svobodi govora kot neodtujljivi pravici, ki se v primerih sovražne in diskriminatorne nastrojenosti govorca izkaže za grobo kršenje človekovih pravic.

Sovražni govor temelji na predsodku, da so nekateri ljudje manjvredni zaradi pripadnosti neki skupini (kot so etnična pripadnost, spolna identiteta, invalidnost itd.), njegov namen pa je poniževati, razčlovečiti in celo pozvati k nasilju. Največji problem je, ko »govor« ne zgolj diskriminira s postavljanjem drugega na manjvreden položaj, temveč vsebuje tudi besedo »zato« in poziva k dejanski negativni  akciji (»Vsi Romi so leni, ZATO jih ne smemo zaposliti«, npr.). Umeščanje sovražnega govora kot diskriminatornega dejanja je tako pomembno v  razumevanju nestrpnosti, saj gre za enako nasilno dejanje, kot so rasistični, fizični ali institucionalni napad. (Sovražni) govor namreč ni zgolj odsev dogajanja – je najpomembnejši agens ustvarjanja družbene realnosti.

Od tod nuja, da ga je v polju javnega potrebno obsoditi in prepovedati. Ta namreč ni lasten zgolj nižjim slojem – sovraštvo vzpodbujajo ravno tisti, ki imajo dostop do medijev in javnosti. Sovražni govor je tako najbolj nevaren takrat, ko prihaja iz pozicije moči, torej iz političnih strank, vlade, univerze ali cerkve. Neprestano ponavljanje diskriminatornih parol lahko ob nekritičnih ljudeh pripelje do množičnega nasilja in pobojev. Zgodovina nas opozarja na to – spomnimo se  radikalnih primerov Ruande in holokavsta.

Nasprotniki prepovedi sovražnega govora bi sicer rekli, da je dobro, da predsodki pridejo v javnost, da pokažejo, kaj je v družbi narobe, da se o njih lahko pogovorimo. Tukaj gre za radikalizacijo Millove misli, da je vsak govor dober, saj mu lahko v  primeru neresničnosti in diskriminatornosti ob bok postavimo argumentirano opozicijo. Toda – prvič: pri sovražnem govoru, saj je prav sovražni govor vzgib nasilja ali pa ustvarja polje, kjer se predsodki agresivno manifestirajo,  drugič: do take opozicije ne pride zaradi nekritičnega ljudstva in institucionalne (pre)moči vršitelja in tretjič: kakršna koli opozicija ne bi bila uspešna, saj sovražni govor temelji na predsodkih, ki so po svoji definiciji iracionalni in se vežejo na človekovo identiteto – torej ne moremo pričakovati, da bomo odpravili predsodke, če jih izpostavimo javnosti. S prepovedjo in obsodbo pa bomo poslali pozitivno sporočilo in omejili pojavljanje take vrste diskriminacije v javnosti. In bistvo kulture in družbenega je ravno potlačitev take agresije, predsodkov v javnem. Četudi ti v zasebnem torej ostanejo, je naloga oblasti, da prepreči njihovo manifestacijo v odnosu do drugih.

Tudi argument o popolni svobodi izražanja kot temelju liberalnih svoboščin ni smiseln. Sovražni govor namreč nima namena odpreti razprave, nasprotno – zapre jo. Uporablja argument moči in ne moči argumenta, ljudi postavlja v podrejen položaj. Ti pa tako zaradi svoje fizične ali retorične šibkosti ne morejo odgovarjati in tukaj se konča svoboda izražanja in govora za vse.

Demokratična oblast je upravičena zato, ker ljudem omogoča življenje v prostoru civiliziranega, kjer fizična moč ni tista, ki odloča o položaju, in kjer osebne okoliščine (na katere ljudje nimajo vpliva) ne krojijo naših pravic. In da to omogoča, mora vsekakor strogo obsoditi sovražni govor – take zahteve niso zahteve po omejevanju svobodnega diskurza in uvajanju strogega politično korektnega govora, preprosto gre za odpravljanje kršitev pravic, ki se odvijajo na treh nivojih.

Že sam akt sovražnega govora grobo poseže v moje pravice. To ni le izražanje idej, je družbena akcija, ki ustrahuje in ogroža tiste, proti katerim je usmerjen. Četudi diskriminatornemu govoru torej ne sledi fizična akcija, je to nasilno dejanje, ker razčloveči ljudi.

Sovražne besede močno vplivajo tudi na položaj že marginaliziranih ljudi v družbi. Do njih se namreč zaradi negativnega diskurza v javnosti vzpostavi družbena distanca. Homoseksualci težje dobijo zaposlitev, ker jih delodajalci razumejo kot manj moralne, hendikepirani se težje vključijo v izobraževalne procese, ker jih imajo za manj intelektualno zmogljive … Zaščito torej odrečemo skupini ljudi z zelo malo vpliva, ki jo sovražni govor še dodatno podreja. To je pač v interesu kapitala. Le tako, da izolira in razčloveči ljudi, jih lahko namreč tudi izkorišča.

Nenazadnje – neprestano pozivanje k nasilju v javnosti lahko pripelje do množičnega nasilja. Sovražni govor legitimira predsodek, pripravi ljudi do sovražnega dejanja in podpore sovražnemu sistemu ter na koncu legitimizira tudi fizično nasilje (že omenjenima primeroma dodajmo še Šešljevo in Miloševićevo hujskanje k narodnostnemu sovraštvu, kar je rezultiralo v vojni).

Izhodišče razumevanja sovražnega govora je v razumevanju svobode same. Tukaj se sklicujem na Millovo opredelitev absolutne svobode, ki je omejena le, ko posega v svobodo drugega. In kritičen pogled na sovražni govor nam pokaže, da je ta grob poseg v svobodo drugega in ga je potrebno zato obsoditi. S tem oblikujemo družbeno normo in ne ustvarjamo tišine, ampak podajamo glasno sporočilo o pravicah vsakega posameznika.

Prvič objavljeno v junijski številki Katedre