Na portalu multimedijskega centra RTV Slovenija so nedavno tega bili tarča še enega organiziranega prirejanja rezultatov ankete o priljubljenosti politikov. Kot sta razkrila Dnevnikova novinarja, velja glede na kratek čas in predvsem imena, ki so nenadoma postala zmagovita, avtorje potvorbe glasovanja iskati v vrstah SDS. V zadnjih treh urah so se namreč pripisane številke tri tedne trajajoče ankete povsem spremenile. Zmagal je Janez Janša in z njim še kopica njegovih ministrov.
Ni bilo prvič. Pred nekaj meseci je oddaji Ime tedna na Valu 202 prvo mesto odnesel Anže Logar, sicer direktor vladinega Urada za komuniciranje. Zanj v kontaktu na radiu ni glasoval nihče, po SMS je bil šele tretji, na koncu je prepričljivo slavil, moderator oddaje pa tega »čudeža« ni znal pojasniti. Logar je sicer postal zmagovalec po tistem, ko je tujim novinarjem dostavil sfabricirane, iz konteksta iztrgane citate, domnevno dokazujoče, da slovenski novinarji s svojimi obtožbami o političnih pritiskih ne mislijo resno. Igra prepričevanja tujih institucij ni uspela, kajti reakcija sekretarja Mednarodne zveze novinarjev na to okorno gesto je bila ostra – Slovenija je po njegovem padla na enem prvih izpitov pri vodenju EU, vse skupaj pa je »sramoten začetek nečesa, kar bi moral biti ponosen trenutek v zgodovini slovenske demokracije«.
S sramom ali brez, predsednik vlade je postal stalni zmagovalec anketnih glasovanj tudi v Voduškovi oddaji Vroči stol. Nedavno je slavil proti Borutu Pahorju s 85 proti 15 odstotkom, glasovalo je presenetljivo veliko ljudi, kot že velikokrat poprej – vselej, ko je šlo za omenjeno osebo. Odveč je pripomniti, da sicer po vseh raziskavah Pahor vodi, v lestvicah osebnosti pa sploh. In ker se je zgodilo že tretjič ali četrtič, je moderator oddaje, kot da bi se želel distancirati, ob branju številk celo javno zavzdihnil: »Očitno so se v SDS zelo potrudili.« A to še ni vse, če je Vodušek posredno posumil v režirane ankete, so njihovo režijo na portalu Žurnal24 priznali kar iz štaba največje vladne stranke. Tudi tam je kakopak zmagal Janša, novinarje tega brezplačnika pa je zmotila enormna količina oddanih glasov. Sum, da je nekdo anketo zlorabil, so potrdili skrbniki spletne strani in odkrili krivca. Za manipulacijo je bil kriv računalnik, v omrežje prijavljen prek domene v lasti SDS. Ker ni šlo drugače, so poseg v stranki priznali. Njihova tiskovna predstavnica Sandra Letica je kasneje požela kar nekaj ogorčenja zaradi teh besed: »V SDS nismo prirejali anket, saj smo se poslužili sistema, ki ga spletna anketa Žurnal24 omogoča.«
Da so se poslužili sistema, ki potencialno omogoča zlorabo, je lepa metafora delovanja te oblasti. In strogo vzeto je najboljša možna definicija korupcije. Namestnik odgovornega urednika časopisa je kasneje v reakciji na tiskovno predstavnico povedal, da »takšnega nivoja politične kulture niso pričakovali.« Imel je prav – v demokratičnih državah veljajo določena pravila bontona delovanja, med katerimi vdiranje v sistem in večkratno glasovanje kar iz prostorov vodstva vladajoče stranke nima kaj iskati. Lahko bi seveda ugibali o tem, od kod takšna vroča vnema vladajočih po učvrstitvi lastne podobe v medijih, od kod fantazma ogledovanja v zrcalu medijev, s katerim je bila venomer nezadovoljna. Če nekoga preveva toplota ob pogledu na zmanipulirane ankete in se ob tem počuti srečnega, je s tem razgalil svoj moralnopolitični profil.
Kaj nam torej pove teh pet ali šest dokumentiranih primerov, v katerih so si tako srčno prizadevali vplivati na javno mnenje? Namesto zlizanega diskurza o politični kulturi zagrabimo stvar nekoliko širše. Kar se zdi frapantno ob takšnem postopanju, je namreč dvoje: da se poskusi manipulacije navzlic razkritjem še kar nadaljujejo in ne prenehajo. Ter drugič, da ob tem akterji ne čudijo prav nobenega sramu. In prav slednje, občutenje sramu v politiki, se zdi pomembna in žal spregledana sestavina političnega ravnanja. Sociolog Thomas Scheff ugotavlja, da sta sram in ponos socialni čustvi, ki vznikneta, ko sebe motrimo z očmi drugega. Sram zanj nastopi, ko se čutimo negativno ovrednotene s strani sebe ali drugih, ponos pa takrat, ko isto vrednotenje zaznavamo kot pozitivno. Nekateri drugi raziskovalci so sram (in njegov antipod ponos) konceptualizirali kot refleksivni obliki občutka, ki vključuje negativno in pozitivno pozornost do samega sebe. Njegova politična in moralna vrednost se kaže torej v tem, da izziva identifikacijo z drugim, s pomočjo katere na nek način merimo sami sebe. Kdor zmore sram, ta skozi občutek nelagodja ustvarja pripoznanje v drugem, ki je nujno za samozavedanje, samokritiko, moralno in politično deliberacijo. In obratno, akterji, ki v politiki ali sicer ne kažejo sramu, dokazujejo svoj nedemokratični, tiranski značaj. Drugih ne potrebujejo. Že Platon v dialogu Gorgija razvija modele »politike sramu«, značilne za demokratično deliberacijo. In tudi sokratsko spodbijanje v razpravi, elenchus, ima za svoj namen sogovorca spraviti v sram, aidos, s čimer je psihična manifestacija tistega, ki mora priznati, da so njegovi argumenti bili slabi. Ko vam dokažejo, da nimate prav, reagirate na sramežljiv način, običajno z zardevanjem.
Morala zgodbe je jasna: sram bi moral biti sestavni del političnega delovanja in mera za njegovo oceno. Tam, kjer ga ni, tam si lahko obetamo hude čase. Brezsramno izkoriščanje sistema, ki omogoča ponarejanje anket, lahko nenazadnje ekstrapoliramo na volitve: če bi sistem omogočal ponareditev volitev, bi naši vladarji, vsaj tako pravijo, to s pridom izkoristili. In kaj bi potem sploh še ostalo od demokracije? Glede na prislovično nezaupanje v javnomnenjske rezultate, ki ga nenehno obuja predsednik vlade, samo dejstvo, da v SDS tako zelo voljno izkoriščajo »prednosti« sistema, spominja na tisto, kar se običajno citira kot stari Churchillov izrek: »Verjamem le v statistiko, ki sem jo sam ponaredil!« S to razliko, da je njegov pravi avtor Joseph Goebbels, mojster nacistične propagande, njegovega diskreditacijskega motiva, uperjenega v britanskega državnika, pa ni težko uganiti. Propagatorju je uspelo: še danes, več kot pol stoletja kasneje, zmotno mislimo, da je Churchill, sicer zmožen vsakršne samoironije, kaj takega res rekel.