To jesen je Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije ponovno pričel deliti subvencije za samozaposlovanje brezposelnih oseb, prijavljenih v evidenco zavoda. Gre za program aktivne politike zaposlovanja, na katerega je naša država zelo ponosna, problematičnost ozadja in posledic te politike pa pri tem ostaja premalo osvetljena.
Če pogledamo najprej nekaj statistike. V letu 2010 je subvencijo za samozaposlitev v višini 4500 € prejelo nekaj več kot 5100 brezposelnih. V letu 2011 pa do mesece julija 3500 posameznikov, dodatnih 2110 pa bo odobrenih v tem zadnjem jesenskem paketu. Zdi se dokaj radodarno od države, da tolikšna sredstva nameni samozaposlovanju brezposelnih, a vsaj dve vprašanji se tukaj odpirata. Prvič, ali država s tem programom aktivne politike zaposlovanja res namenja neka dodatna sredstva za izboljšanje socialnega položaja posameznikov? In drugič, kakšna oblika zaposlitve je samozaposlitev v primerjavi z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu?
Ali je država s subvencijami za s.p.-je res tako radodarna?
Prvi odgovor je mogoče nesporno pokazati s številkami. Zavod za zaposlovanje podeli brezposelnemu subvencijo v višini 4500 €, pri čemer je edini pogoj to, da samozaposleni obdrži svojo (samo)zaposlitev najmanj 2 leti. Če ta samozaposleni plačuje minimalne prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, mu to nanese dobrih 280 € na mesec. Subvencijo torej samozaposleni v obliki plačevanja prispevkov vrne državi že v 15 mesecih. Po tem času je obvezan še vsaj devet mesecev ohraniti s. p. in torej vplačati (poleg 4500 €) še 2500 € prispevkov. S podelitvijo subvencije brezposelnemu torej država v prvi vrsti prekanalizira 4500 € iz postavke za aktivno politiko zaposlovanja v pokojninsko blagajno, najmanj 2500 € pa v času dvoletne vključitve v program »primakne« v pokojninsko blagajno še posameznik – s. p.
Dodajmo še dejstvo, da bi brezposelni, če bi za obdobje teh dveh let ostal prijavljen na zavodu in bi prejemal socialno podporo, od države v tem času prejel 5520 €, pri čemer gre za sredstva, ki bi jih lahko brezposelni porabil za življenje in ne za vplačevanje v pokojninsko blagajno. Skratka, zelo, zelo, zelo bi se izplačalo državi, če bi vsem sto in več tisoč brezposelnim podelila kar subvencije za samozaposlitev. Po dveh letih bi se sicer večina teh samozaposlenih vrnila na zavod za zaposlovanje, a država bi v dveh letih znatno prihranila in povrhu še dodatno polnila našo ubogo pokojninsko blagajno. Subvencije za samozaposlovanje torej prej pomenijo varčevanje države kot pa radodarnost.
Koliko s.p.-jev preživi?
Dotakniti se moramo še vprašanja, koliko s.p.-jev po izteku programa, torej po dveh letih, ki jih je dolžan preživeti kot s.p. s subvencijo, dejansko preživi in s svojo dejavnostjo sebe zadostno preživlja. V kolikor bi večina teh s.p.-jev trajno preživela, bi seveda lahko samo pohvalili ta program aktivne politike (samo)zaposlovanja. Država po eni strani z njim prihrani, po drugi strani pa ljudje pridobijo trajne (samo)zaposlitve. A žal temu ni tako. Edini podatek, ki ga Zavod za zaposlovanje RS uporablja pri evalvaciji svojega programa, je podatek, da več kot 85 % samozaposlenih s subvencijo zaposlitev ohrani najmanj dve leti. To kratkomalo ne pomeni nič drugega kot to, da manj kot 15 % ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti, da morajo po prejemu subvencije s. p. obdržati vsaj dve leti, skratka, manj kot 15 % je dolžnih subvencijo vrniti zaradi neizpolnjevanja pogodbene obveznosti. Ta podatek, s katerim se hvali država, pa ne pove ničesar o tem, koliko s.p.-jev preživi po izteku programa, torej po dveh letih. Zelo težko bomo našli uradne, jasne podatke o tem vprašanju. A ekonomisti, ki spremljajo razvoj samozaposlovanja, o številkah na tem področju običajno poročajo z obrnjenimi podatki; le kakšnih 15 % s.p.-jev trajno preživi, ostali v roku parih let propadejo. Nekateri podatki govorijo celo o tem, da zgolj 5 % s.p.-jev trajno preživi. Pri čemer ni problem samo to, da gre v primeru podeljevanja subvencij za slabo naložbo države, temveč je še bolj pomembno to, da mnogo posameznikov, ki odprejo s.p.-je, za začetek delovanja najame kredite ali si izposodi sredstva pri svojih sorodnikih. Propad teh s.p.-jev torej ne pomeni zgolj slabe investicije državnih subvencij, temveč tudi pahne mnogo teh posameznikov in njihovih sorodnikov v resne dolžniške situacije. Številni osebni stečaji, ki smo jim priča v zadnjih letih, odkar poznamo institut »osebnega stečaja«, so prav stečaji s.p.-jev. Resno vprašanje torej ostaja, ali pri subvencioniranju s.p.-jev ne gre za ne le slabo investicijo države, temveč tudi za neodgovorno potiskanje obupanih brezposelnih v še težjo, še bolj negotovo situacijo.
Kakšna je socialna varnost s.p.-jev?
Drugo vprašanje, ki smo si ga zgoraj zastavili, je vprašanje, kakšne zaposlitve promovira država s tem, ko daje subvencije za samozaposlovanje. Odgovor je enostaven, država promovira fleksibilno delo. Pri čemer ni toliko problematična ta fleksibilnost sama, temveč predvsem to, da tej promociji fleksibilizacije trga dela hkrati ne sledijo tudi politike in programi socialne varnosti, ki bi ustrezali tej fleksibilizaciji. Vsak samozaposleni nam bo pritrdil, da samozaposlitev v prvi vrsti pomeni zmanjšano socialno varnost v primerjavi z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu. Gre namreč za situacijo, kjer je vse tveganje preneseno na (samo)zaposlenega. Znano je, da samozaposleni plačujejo višji prispevek za osnovno zdravstveno zavarovanje, težje si privoščijo bolniški stalež, izkoristijo manj dopusta, delajo daljši delavnik kot ga dopušča zakon, strožje so obravnavani pri zamudah plačil prispevkov (npr. zdravstveno zavarovanje samozaposlenega se prekine že prvi dan po zamujenem izteku roka za plačilo), prejemajo zelo nizke pokojnine, težko pridobijo nadomestilo za čas brezposelnosti v primeru propada s.p.-ja ter, nenazadnje, za obveznosti svojega poslovanja odgovarjajo z vsem svojim premoženjem, tudi z lastnim stanovanjem.
Država torej s subvencijami spodbuja ljudi, da pristanejo na samozaposlitev, čeprav je vsem jasno, da se s prehajanjem v samozaposlitev posameznikom niža nivo socialne varnosti, delodajalci (podjetja) pa si z najemanjem s.p.-jev namesto rednega zaposlovanja nižajo stroške dela ter prenašajo tveganja svojega poslovanja na posameznike (s.p.-je). Večina s.p.-jev, ki se danes odpirajo, namreč niso stari klasični obrtniški s.p.-ji, ki so bili povsem smiselni za posameznike z obrtniškimi poklici, temveč gre za »prisilne« s.p.-je v vseh mogočih poklicih, kjer samozaposleni pogosto delajo zgolj za enega delodajalca in to v obsegu polnega delovnega časa. Gre za očitno zmanjševanje socialne varnosti za posameznike ter za prenos poslovnih tveganj na delavce.
Kdaj in kako več socialne varnosti za samozaposlene?
Število samozaposlenih se nenehno viša. V EU je na ta način zaposlenih cca. 16 % vsega aktivnega prebivalstva. V Sloveniji se tej številki zelo približujemo. Tudi če bi pristali na zahteve časa, ki terjajo vse bolj prilagodljivo delovno silo, kar vključuje tudi vse več samozaposlenih, ki so zmožni delati hkrati za več delodajalcev, pa na to ne moremo in ne smemo pristati, če vzporedno ne bo vzpostavljen nov sistem socialne varnosti, ki bo zmanjšal socialno negotovost s.p.-jev.
Nove oblike socialne varnosti je mogoče vzpostaviti na več načinov. Ali na sistemski ravni z radikalno drugačnim pristopom, kot ga na primer promovirajo zagovorniki univerzalnega temeljnega dohodka. Uvedba nekega rednega mesečnega prihodka, ki bi ga prejemal vsak posameznik ne glede na svoje »poslovne uspehe«, bi znatno povečala socialno varnost tistih, ki si kot s.p.-ji ali v kakšni drugačni prekarni obliki dela svoj prihodek vsak mesec znova krpajo skupaj z razpršenim, mnogostranskim delom.
Novo obliko socialne varnosti je mogoče zagotoviti tudi na bolj parcialen način, na primer z uvedbo nekakšnega sklada za zaščito samozaposlenih. Tak sklad bi se lahko napajal iz davka, naloženega tistim delodajalcem, ki najemajo delo s.p.-jev. V kolikor namreč delodajalci prelagajo poslovna tveganja na (samo)zaposlene, potem morajo del svojih prihodkov nameniti za poplačilo tega tveganja. Večina delodajalcev/lastnikov namreč suvereno utemeljuje svojo pravico do dobička na podlagi predpostavke, da je delodajalec/lastnik tisti, ki nosi poslovna tveganja. Dobiček je po tej njihovi logiki nekakšna nagrada za tveganja. V zadnjih desetletjih se poslovna tveganja postopno prenašajo na (samo)zaposlene in po tej logiki je mogoče zahtevati uvedbo dodatka za tveganje (samo)zaposlenih, ki bi se vplačeval v sklad za zaščito samozaposlenih. Delodajalci, ki najemajo s.p.-je namesto rednega zaposlovanja, bi iz naslova dobička polnili sklad, ki bi predstavljal nekakšno varovalno mrežo za vse večje število samozaposlenih. Iz takšnega sklada bi se potem lahko s.p.-jem na primer zagotavljalo plačilo v času bolniške odsotnosti tudi za čas krajšega staleža, ne le po 30 dneh, kakor velja po trenutni zakonodaji, in ne več v tako sramotno minornih zneskih. Iz takšnega sklada bi se lahko subvencionirali samozaposleni, ko za krajši čas izgubijo naročila, ali utemeljevali pravico do nadomestila prihodka v primeru, ko jim prekine pogodbo njihov pogosto edini naročnik, ter v drugih negotovih situacijah.
Skratka, državno subvencioniranje samozaposlovanja v prvi vrsti pomeni subvencioniranje socialno negotovih zaposlitev in od države je treba terjati, da vzporedno razvija programe novih oblik socialne varnosti, ki ustrezajo razvoju fleksibilizacije trga dela. Samozaposlovanje in druge oblike fleksibilnega dela imajo določene slabe plati, a vendar same po sebi za posameznika niso tako pogubne, kot pa je pogubna socialna negotovost, ki iz takšnih oblik dela izhaja. Uvedba novih oblik socialne varnosti je zato nujna, a bo terjala veliko mero kreativnosti, civilnega angažmaja ter politične volje.