Razumnost in kritično mišljenje v sodobnih liberalnih demokracijah predstavljata vrednoto. Oboje štejemo med najpomembnejše vrednote in ko ta pojma prestavimo v šolo, postaneta ideala – učiteljeva zaveza, da bo poskušal izobraziti kritično misleče (razumne) posameznike. To je pomembno tako samo po sebi kot zaradi številnih koristnih posledic.
Ko rečemo, da je kritično mišljenje treba razvijati samo po sebi, mislimo, da si ljudje to zaslužijo, da imajo do tega pravico in da so – če tega niso deležni – oškodovani za nekaj temeljnega, za nekaj, kar jih dela za ljudi. Kot je dejal Aristotel – ni dovolj, da smo živeči ljudje, tudi živeti moramo kot ljudje. In ko trdimo, da je razvijanje kritičnega mišljenja kot vrednote oziroma ideala koristno, mislimo, da bodo ljudje, ki živijo v skupnosti, kjer posamezniki samostojno in tehtno preudarjajo o posameznih vprašanjih ter se odločajo na osnovi tega preudarka, srečnejši kot ljudje, ki živijo v skupnostih, kjer se posamezniki odločajo kakor ovce v čredi, na podlagi videza, trenutne priljubljenosti ipd. S tega vidika predstavlja razvijanje zmožnosti (vrline) za razumnost in kritičnost pogoj delovanja demokracije. Demokracija je nemogoča brez ljudi, ki so dejansko kritični. Danes, ko se celo strankarski veljaki pritožujejo nad dejstvom, da ljudje ne berejo njihovih programov in se na volitvah odločajo na podlagi nebistvenega, bi pričakovali, da se bodo – če ne oni pa vsaj šolski strokovnjaki – zavzeli za kakovostno šolo; šolo, ki kritičnega mišljenja ne bo imela le med programskimi alinejami, temveč ga bo tudi dejansko razvijala.
Toda ozrimo se po idejah nekaterih šolskih strokovnjakov. Metka Zevnik iz Centra RS za poklicno izobraževanje piše (Šolski razgledi; 20. 9. 2008), da potrebujemo obsežno kurikularno prenovo »poklicnega strokovnega izobraževanja z modularno grajenimi in kompetenčno usmerjenimi izobraževalnimi programi, ki so pripravljeni na podlagi izraženih potreb gospodarstva in imajo tudi dvajset odstotkov odprtega kurikuluma.« Hkrati pravi, da nove zakonodajne rešitve gredo v to smer. Tukaj sem že pisal, da rešitve dejansko gredo v to smer. Opozoril sem na bistveno zmanjšanje ur splošno-izobraževalnim predmetom (sociologije, psihologije). Rešitev je namreč ta, da si na veliki večini poklicnih šol učenci (60% vse populacije v Sloveniji) po novem lahko izberejo enega izmed omenjenih predmetov. Sam si to rešitev (rešitev pred pametjo?) razlagam – v skladu z zgoraj rečenim – kot kršitev človekovih pravic in kot nevarnost za demokracijo. O kršitvi človekovih pravic govorim, ker je 60% populacije prikrajšano za pomemben korpus znanja, ki sodi v dediščino človeštva, ker zato nemara ne bodo nikoli zvedeli, čemu vse bi lahko posvetili življenje, ker bodo poslej nekoliko bolj živeči ljudje, manj pa bodo živeli kot ljudje itd. Zakaj si to razlagam kot nevarnost za demokracijo, sem tudi že povedal: demokracija je mogoča le z razgledanimi in kulturnimi volivci, k čemur družboslovni in humanistični že po definiciji prispevajo.
Seveda, Metka Zevnik vztraja pri svoje. Takole pravi: »Ustvariti razmere in spodbuditi vsakega posameznika, da čim bolj razvije svoje znanje in zmožnosti ter kompetentnost, je ključna naloga države in delodajalcev.«
Nenavadno je že to, da postavi državo in delodajalce v isto množico. Ne vem, ali imajo delodajalci kakšno nalogo na tem področju, toda država jo vsekakor ima. Izenačevanje države in delodajalcev po moje razkriva logiko, ki človeka vidi le še kot proizvajalca, prodajalca znanja in uslug itd. Toda ta logika se že takoj znajde v morju težav. Na primer, povsem nepomembno postane vprašanje, katero empirično psihološko stanje ustreza razumnosti in kritičnosti. Recimo, da je to izkustvo zadržanja prenagljene sodbe, ali izkustvo spremembe mišljenja na podlagi boljših razlogov, ali preprosto upoštevanje razumne razprave. Kaj nam v omenjeni ekonomsko posredovani logiki zagotavlja, da je pomembno tudi razvijanje teh drž duha (kar v šoli dosegamo zlasti pri filozofiji in družboslovnih predmetih)? Še več, kaj nam v tej ekonomsko posredovani logiki zagotavlja, da bomo znali ločiti, kdaj kakšen učenec samo na videz spremeni stališče in samo na videz spoštuje razumno razpravo. Ko torej Zevnikova govori o višji kakovosti pouka, vpeljevanju novih prijemov, timskem sodelovanju učiteljev, odpiranju šole v okolje in sodelovanju šole z gospodarstvom, hkrati pa vse to podreja ekonomskim pravilom, se le težko znebimo vtisa, da zanjo razvijanje drž (vrlin) v resnici ni pomembno, dovolj je le videz vrlin (ali kompetence kot jih razume ta logika). Kaj bi lahko na tej podlagi odgovorili nezadovoljnemu politiku, ker več nihče ne bere njegovih programov? Nič, še slabše bo.
Še en njen navedek: »Morda je tudi v Sloveniji prišel čas, ko bo treba doseči strateški dogovor med šolstvom in gospodarstvom o potrebah in vzajemnih, tudi finančnih odgovornostih pri razvoju potrebnih kadrov za konkurenčno gospodarstvo …«
Komentar in napoved: morda je ta čas red pred vrati. Imamo pač novo vlado. Stari (na srečo) ni uspelo iti tako daleč v ponižanju človeškega bitja v proizvajalca – so jo prehitele volitve. Toda, ali lahko zaupamo novi in njenim strokovnjakom? V Evropi so prav novi laburisti šolo podredili ekonomiji (in to veliko bolj, kot si je upala sanjati Thatcerjeva). Upam, da so se naši kaj naučili iz tega fiaska. Vsekakor napovedujem, da bom njihovih korakom natančno sledil in vas o tem obveščal.