»Lastniki kapitala in poslovneži bodo vplivali na delavce in stimulirali njihovo potrebo po kupovanju njihovih dragih proizvodov: stanovanj, hiš in tehnologije, z najemanjem dragih hipotekarnih kreditov, do nivoja nevzdržnosti. Na koncu bodo ti neporavnani krediti povzročili bankrot bank, katere bodo morale biti nacionalizirane, država pa bo nato odšla po poti, ki pelje v komunizem …«
Karl MARX, Kapital, 1867
Pred kratkim sem po elektronski pošti dobil omenjeni citat. Avtor preroških besed je bil zadnja desetletja (posebej v postkomunističnih deželah) grobo diskreditiran in njegove ideje omalovaževane. Nekateri akademiki so mu kljub vsemu priznavali zaslugo za prvo znanstveno analizo družbe. Čas, v katerem smo se znašli danes, pa bo morda dal prav še kateri izmed njegovih idej. Naj bo moj uvodnik kratek hommage Marxu, ki se je morda že nehal obračati v grobu, njegov duh spet straši med nebesi in zemljo; tokrat ne samo po Evropi, ampak po celem svetu.
Grška plamenica
Za začetek premisleka o revoluciji si poglejmo najnovejši primer Grčije. Navadili smo se gledati vojno po televiziji, tokrat smo lahko v živo spremljali vstajo v Grčiji. Kljub trudu oblasti, da bi vstajo grške mladine prikazali kot vihar v kozarcu vode, in sprva šibki medijski odzivnosti, se gorečim Atenam nekaj česa ni bilo mogoče izogniti. Kakšno je bilo sporočilo, ki ga je skrival dim, ki se je valil iz grške prestolnice?
Poznavalci so si edini, da ni šlo za načrtovano revolucijo, ampak spontan revolt. Strel, ki je ubil najstnika, je zanetil iskro upora in ljudje, ki so bili upravičeno nezadovoljni s svojim brezizhodnim položajem, so jeli prilivati olje na ogenj in nekateri izmed njih dejansko metali molotovke. Ostalo je zgodovina. Podobe gorečih mest, spopadov, razdejanja in vsesplošnega kaosa so obkrožile svet in nagnale strah v kosti oblastnikom, razburile domišljijo navadnih zemljanov in obnorele anarhiste po vsem svetu, ki so dolgo in vztrajno čakali na priložnost, da kapitalizmu zadajo smrtni udarec.
Vendar v družbi spektakla dogodki izginejo enako hitro, kot se pojavijo. Mediji so se naveličali poročati o protestih in protestniki so se naveličali razgrajati. Zgleda, kot da je vsega konec, še preden se je dobro začelo. Do mene je prišla še vest, da so neki anarhisti s kalašnikovko ustrelili policista, in kolegica, ki je trenutno v Grčiji, mi je povedala, da je pred kratkim skupina anarhistov razdejala nekaj nočnih lokalov, v opomin grškemu ljudstvu, da zdaj ni čas za zabavo, ampak za revolucijo.
Otroci revolucije
»Otroci revolucije« izgublja pomen fraze, v grškem kontekstu jo je smiselno brati dobesedno. Protestniki na grških ulicah, v francoskih predmestjih in drugod po Evropi so večinoma mladi. Starost nekaterih se giblje celo okrog 12 let. Priča smo oblikovanju nove subkulture mladih, ki so brez prihodnosti in na svoji koži okusijo, kar na fakultetah učijo že akademiki: sistem ne deluje. Vsaj ne za mlade. Zato se mladi odločajo živeti po svoje. Združujejo se v avtonomne skupnosti, kjer skušajo (pre)živeti izven sistema. Exarhija, četrt v Atenah, kjer se je grška vstaja začela, je primer takšne skupnosti. Družba je mlade pustila na cedilu, zato zavračajo samo idejo družbe kot take in se skušajo organizirati po anarhističnih načelih. V celoti zavračajo potrošniški način življenja in se trudijo misliti in živeti drugačno družbo. Spoznanje o brezizhodnosti njihovega položaja, združeno s frustracijami in posledičnim besom, vodi k popolnemu zavračanju kapitalističnega načina življenja in države kot organa represije, ki v fašistični maniri izvaja represijo nad nekonformisti.
Najstnikom so se kmalu pridružili študenti, anarhisti, migranti, skvoterji in druge skupine ter posamezniki z obrobja družbe. Potrebno je dodati, da se omenjene skupine v praksi prekrivajo. Tudi v javnosti so bili protesti, dokler se niso sprevrgli v vsesplošni kaos, dobro sprejeti. Morda bi jih država, če bi bila v resnici demokratična, namesto kot grožnjo lahko videla kot lakmusov papir. Če si dovolim uporabiti Foucaulta, lahko rečemo, da je potrebno stanje neke družbe razbrati na njenih obrobjih oz. na njenih mejah. Tudi Fromm govori o bolni družbi. Dogodki v Grčiji in drugod po svetu so simptom, ki nas opozarja, da je v naši družbi nekaj hudo narobe.
Svetovni oder
Danes smo priča negativni sinergiji kriz. Gospodarska in ekološka kriza druga drugo poglabljata in jo dopolnjujeta, našo nepripravljenost soočiti se z nujnimi spremembami pa bi lahko ponazorili z rekom, da zaradi dreves ne vidimo gozda. Ironično je, da je neoliberalna miselnost, ki je toliko stavila na individualno pobudo, svobodo in tveganje, do skrajnosti konzervativna, ko gre za ohranitev starega sistema. Razumevanje kreativnosti in pripravljenosti na tveganje, na izumljanje novih načinov, kako povečati letno bilanco podjetja (dobesedno in metaforično mišljeno), ima za posledico zapravljanje potenciala, ki ga skriva radovedno bitje, kot je človek. Vseprežemajoča logika tekmovalnosti krha medsebojne odnose in izključuje možnost kooperacije, kot novega modela delovanja družbe.
Adam Smith, oče modernega kapitalizma, je optimistično verjel, da bo človeška narava brzdala pohlep racionalnih egoističnih posameznikov, ki na prostem trgu zasledujejo svoje interese. V razsvetljenskem duhu napredka se je zdela takšna predpostavka morda upravičena, danes pa je zgodovina žal razsodila drugače. Nekateri kapitani želijo potoniti z ladjo in do zadnjega braniti prepričanja, ki so že zdavnaj prerasla v vero. Mornarji, ki so videli, da se je kapitanu zmešalo, pa si že gradijo splave, s katerimi bodo za nedoločen čas pluli po odprtem morju, dokler ne razmislijo o tem, kako zgraditi novo ladjo. Z besedami Boba Dylana: »You don’t need a weather man to know which way the wind blows.« (»Ne potrebuješ vremenarja, da ti pove, v katero smer piha veter.«
Vremenarji
Po Dylanovi pesmi si je nadela ime radikalna levičarska skupina šestdesetih let. Nasprotovali so vojni v Vietnamu in se zavzemali za družbo, zgrajeno na drugačnih principih. Prepričani so bili, da klasični načini protesta niso učinkoviti in ker so si naložili moralno obvezo, da preprečijo smrti nedolžnih žensk in otrok v Vietnamu, so se odločili za nasilni upor. Več o organizaciji lahko vidite v odličnem dokumentarcu The Weathermen underground. Nastavljali so eksploziv v državnih zgradbah, da bi opozorili na problematiko in javno mnenje pridobili na svojo stran. Uničevali so lastnino in preprečevali nedolžne žrtve tako, da so pred vsako eksplozijo poklicali v stavbo in obvestili ljudi, naj se umaknejo. Nekaj časa so bili zelo uspešni, saj so ljudje, razočarani nad dvoličnostjo in hipokrizijo sistema, z njimi simpatizirali. Svoje nasilje so upravičevali s tem, da vlada s pobojem nedolžnih v Vietnamu izvaja nasilje in njihovo nasilje je le sredstvo, kako preprečiti mnogo hujše nasilje. Bili so prepričani, da je neaktivnost ob zavedanju zločinov, ki jih izvaja ameriška vlada, prav tako nasilje. Nasilje, ki so ga izvajali sami, pa so imeli za nujno zlo na poti do dobrega cilja.
Kako so »vremenarji« lahko aktualni danes? Če se vrnemo v Grčijo, tam nekateri opravičujejo svoje nasilje s podobno logiko. Lahko bi sklepali takole: Nasilje, ki ga izvajamo, je nujno v boju proti zločinskemu kapitalističnemu sistemu, ki človeku odvzame dostojanstvo s tem, ko ga naredi za orodje in poleg tega v resnici ščiti le interese kapitala. Z nepravično delitvijo dobrin večini družbe zmanjšuje kvaliteto življenja, nekatere pa potiska v revščino in bedo. Meritokracija v praksi ne deluje. Pravni sistem je skorumpiran in ker sta policija in vojska podrejena interesom kapitala, nimamo druge možnosti, kot da zavrnemo iluzorne reforme in zahtevamo radikalne spremembe, kar pa je v praksi možno doseči le z nasiljem. Nasilje proti sistemu in predstavnikom sistema je zato upravičeno. Sistem s svojim obstojem in reprodukcijo izvaja nasilje nad nami in mi se le branimo.
V demokratični družbi zavračamo idejo nasilja in verjamemo v reševanje problemov z dialogom in miroljubnimi sredstvi. Monopol nad nasiljem smo predali državi, ki skrbi za red in mir in deluje v korist in po volji njenih državljanov. V takšni družbi ni prostora za posameznike in skupine, ki ne sprejemajo demokratičnih predpostavk, in družba ima pravico in dolžnost, da jih sankcionira.
Takšno sklepanje pa stoji na predpostavki, da je vsem omogočeno sodelovanje v demokratičnem procesu. V praksi pa je velik del družbe izločen iz sodelovanja; nima pravice sodelovati pri skupnem odločanju in je prisiljen sprejeti, kar drugi odločijo tudi v njegovem imenu. Sem spadajo ljudje z družbenega dna in iz obrobja družbe. To so imigranti, ljudje brez papirjev, ki uradno ne obstajajo, ker niso vključeni v uradne evidence. V Sloveniji poznamo primer izbrisanih. Ti ljudje živijo v družbi, a niso del nje. Izključeni so iz socialnega življenja. Ker niso državljani, nimajo državljanskih pravic. Če že dobijo delovno dovoljenje, opravljajo dela, ki jih drugi nočejo in za ponižujoče diskriminatorno ceno. Vrh vsega morajo prenašati še prezir »spodobnih ljudi« in neredko nacionalistične izpade »domoljubov«. Zaradi vsega tega se zapirajo v svoje zaprte skupnosti in z nezaupanjem gledajo na pripadnike prevladujoče kulture. Sčasoma se počutijo vedno bolj ogroženi, ob tem pa vedno težje prepoznavajo mejo med stvarno in zgolj psihično ogroženostjo. Konflikti so le vprašanje časa. Nas lahko reši politika?
Nova politika?
Rek, da je politika umetnost odvračanja ljudi od stvari, ki jih neposredno zadevajo, dandanes postaja vedno bolj uporabna politična praksa. Deklarativno se vzpodbuja participacija državljanov v procesih odločanja, ob kritičnem pretresu ključnih demokratskih vzvodov, kot so volitve in politični slogi, pa vidimo, da populizem postaja ne le sprejemljiv, ampak vedno bolj neobhodno potreben za političen uspeh in s tem sestavni del politične kulture. Nemogoče je pričakovati, da bo šolski sistem, ki ne vzpodbuja kritičnega mišljenja in namesto samostojnega posameznika s široko paleto znanja in zmožnostjo kritične drže ustvarja ukalupljene ljudi – izdelke, katerih glavni cilj je konkurenčnost na trgu dela, omogočal normalno delujoč demokratičen proces. Odprta družba zahteva posameznike, ki s kritično in etično držo sodelujejo v krojenju politike.
Vive la revolution!
Ko trenutni ekonomski sistem ne bo zmogel več zagotavljati osnovnih življenjskih pogojev večini ljudi, bodo ljudje šli znova na ulice. Zgovorna je izjava Ulricha Becka. »Državni socializem je za bogate, reveži so še vedno na trgu.« Če verjamemo Becku, korekcije obstoječega sistema ne morejo biti učinkovite. Prepad med revnimi in bogatimi se že pregovorno veča in ideologija potrošništva se spričo realnosti vedno bolj krha. Krilatica o plimi, ki naj bi dvignila vse čolne, sedanjost razkriva kot povsem zgrešeno in brezperspektivneži si bodo prej ali slej zapeli novo različico nekdanje Internacionale: Vstanite, v suženjstvu zakleti!
Mnenje mnogih teoretikov in aktivistov je, da so novi revolucionarni subjekt nezadovoljna mladina brez prihodnosti, ki lahko skupaj s prekernimi delavci, študenti, migranti in drugimi izključenimi KAJ?. Revolucija je potemtakem samo še vprašanje časa.
Samouresničujoča se prerokba?
Gre morda pri celotni analizi le za samouresničujočo se prerokbo? Kje je meja med dejstvi, željami, upi in strahovi, ki nas dandanes prevevajo? Meja je tanka in nestalna. Zlasti če gre za revolucijo, katere uspešnost je odvisna od tega, koliko ljudje verujejo vanjo. Če postane ideja revolucije privlačna dovolj velikemu številu ljudi, bomo priča učinku snežne kepe. Nekaj, kar se zdi le nadležno razgrajanje nezadovoljnih obstrancev, lahko v ustreznih okoliščinah postane iskra, ki zaneti revolucijo. Maloštevilni radikalni kritiki obstoječega sistema, ki zahtevajo temeljite, skoraj utopične spremembe, lahko kaj kmalu postanejo preroki nove dobe. Nenazadnje tudi revnega bradatega možiclja z brki, ki je cele dneve preživel za knjigami, nihče ni sumil, da bo spremenil svet.
… Vse dobro ohraniti …
Kdor se iz zgodovine ničesar ne nauči, je obsojen, da jo ponavlja. Najmočnejša lekcija zgodovine pa je prav ta: kako hudičevo malo se od nje znamo učiti. Vendar ne smemo izgubiti upanja, da nam ni treba ponavljati napak na popolnoma enak način, kot so to počeli naši predniki.
Ko se revolucija zgodi, ponavadi ne gre za premočrten potek dogodkov, ki bi se odvijali, kakor so predvideli njeni načrtovalci, ampak prevladuje iracionalni element. Psihologija množic nas uči, da je človek sicer lahko racionalen, množica pa deluje po svojih zakonitostih. In prav ljudske množice so tiste, ki delajo revolucijo. Če predpostavimo neizbežnost revolucije, se moramo vprašati, kakšna je lahko vloga posameznikov, ki verjamejo v nujnost sprememb, a zavračajo nasilje kot sredstvo za dosego nujnih ciljev. Kakšna je vloga posameznikov, ki se rajši kot z mečem borijo z idejo. Predlagal ne bom ničesar revolucionarnega. Zvesti moramo ostati razsvetljenskim idealom in jih v kritičnem duhu prilagajati novim razmeram, svoja stališča moramo poleg iskanja trdnih razlogov za njihovo podkrepitev izkazovati s svojo osebno integriteto in zaupati Freudovi izkušnji: Glas resnice je šibek, vendar ne utihne, dokler mu ne prisluhnejo.
Kvekerjeva dilema
Ne moremo pa obiti problema, ki ga ponazarja zanimiva anekdota ameriškega profesorja. Ko je predaval na kvekerski univerzi (kvekerji so verska ločina, nastala iz nezadovoljstva z obstoječimi cerkvenimi institucijami), se je s študenti pogovarjal o njihovem pacifizmu. Kvekerji so namreč zapriseženi pacifisti in ne želijo sodelovati v vojni, saj vojna pomeni uporabo sile. V pogovoru so priznali, da ni bilo težko zavrniti vojne v Vietnamu. Veliko težje je bilo zavrniti udeležbo v 2. svetovni vojni, ki je nekakšen arhetip pravične vojne. Vojne so se zato udeležili kot zdravstveni delavci. Priznali so mu, kako veseli so bili, da je bil nekdo pripravljen namesto njih opraviti »umazano delo«. Podobno smo lahko hvaležni protestnikom na ulicah, ki si namesto nas umažejo roke s tem, ko se borijo za bolj pravičen sistem. Pacifizem je sicer možno zagovarjati še na druge načine, vendar je pošteno, da sprejmemo kritiko in nanjo iskreno odgovorimo.
Včerajšnji svet
V svojem življenjepisu Včerajšnji svet Stefan Zweig opisuje svoje življenje. Razočaran je nad svetom in nad usodo nemškega Juda, umetnika, pisatelja, humanista, ki mu je usoda namenila več gorja, kot ga zmore prenesti. Kljub vsemu pa Zweig vztraja v veri v človečnost in upa, da se bo človeštvo spet zmoglo dvigniti iz bede barbarstva. Danes smo v podobnem položaju. Neomajana vera v napredek nam je otopila čute, zameglila percepcijo resničnosti in lagodnost postavila na mesto etičnega imperativa. Zweigove slutnje je napovedal že Nietzsche. Z njima se tudi sam sprašujem: Je možno tokrat tudi revolucijo izvesti malo drugače?