Naslovno vprašanje, tako rekoč položeno v usta drugega, je seveda strogo intendirano, mogoče tendenciozno. V trenutku, ko je namreč Drnovšek postal predsednik države, se je na nek sprevrnjen način v realizacijo tega, da je dosegel vse, kar je bilo v državniško-političnem smislu še mogoče doseči, zarisala meja. To, česar namreč bodoči predsednik države zdaj več nima, je možnost izbire. Da bi bil (v) tej državi še kaj. In, pazite, to se bo zgodilo prav nekomu, ki glede svojih vlog tako rad izbira, menca, niha in preudarja na levo in desno! Je nerodnost situacije lahko še večja?
Največja nerodnost, aporetičnost onstran aporetičnega, pa je seveda trojna predsedniška funkcija, ki jo Drnovšek ima. Še dobro, da je ta triniteta ekskluzivna: če želi biti oče naroda, ne sme biti sin in Sveti duh. Če želi biti predsednik države, ne more biti predsednik vlade. Istočasno se ne spodobi tudi, da je predsednik stranke. Če torej želi biti predsednik države, mora odstopiti iz dveh predsedniških funkcij, da bi prevzel tretjo. Takšne kraljevske ali božje težave torej, da bi se še manj cincajočemu živemu bitju zmešalo in bi morebiti celo – umrlo, tako kot se je zgodilo Buridanovemu oslu, ki je, nebogljeno postavljen med izbiro med dvema povsem enakima kupoma sena, stradal do svoje smrti, ker ni bilo razloga, da bi enega slastno požrl prej kot drugega.
Iz Drnovškove perspektive, ker se z njimi pač realno sooča, so te težave videti kot stvar kapricioznosti. Vsaka izbira je dobra, toda večji problem je, da je druga mogoče še boljša. Kako med samimi dobrimi izbrati najboljšo ali najlepšo? Zdi se kot na glavo postavljena aporija, brezpotje, ali, če hočete, kot ceneni izgovor žirije na izboru miss. In kaj je torej takšnega na funkciji predsednika države, da se bo Drnovšek odpovedal kar dvema drugima? Odgovoriti na to vprašanje pomeni nadaljevati z iskanjem odgovora na tisto že zastavljeno o tem, kakšen je sploh bil motiv njegove tretje predsedniške kandidature. Zakaj je sploh kandidiral za predsednika države? Čemu se želi odpovedati kar dvema predsedniškima funkcijama in v čem je surplus te tretje? Kot smo že skupaj ugibali, je možnosti več. Če je preprosto utrujen, potem pač ni primeren za predsednika države. Če je bolan, tudi ne. Če si želi večje komoditete v življenju, prav tako. Ker si pač počivajočega, bolnega in razvajenega prezidenta ne želimo. Ako je pak njegova kandidatura preračunana bitka za teritorij s strani liberalne politične opcije v Sloveniji, potem je vprašanje, če bo z novim zasedenim političnim mestom v državnem vrhu zaradi tega, ker bo odstopil iz dveh funkcij, LDS v Sloveniji zares toliko pridobila. V nobenem od razmislekov o motivih, političnih, osebnih, zdravstvenih, ne dobimo odgovora, s katerim bi bili zadovoljni. Še manj se zdi, da je Drnovšek tukaj res zato, ker spoštuje voljo ljudi, kot je obljubljal. Namreč skoraj 44 procentov volivcev ga sploh ne bi imelo za predsednika. Kakšna je potemtakem bilanca dobitkov in izgub, ko sam pri sebi potegne črto?
Najprej jo naredimo kot državljani. Zdi se namreč, da v primeru, ko principielno verjamemo v zgodbo o uspehu in tezi o uspešnem premierovanju Drnovška, nujno dobimo več škodljivih konsekvenc kot koristi. Bolj kot ta teza o uspehu drži, bolj bi namreč morali biti nezadovoljni z njegovim odstopom. Dovolj tragično je torej lahko že naše spoznanje, da si Drnovšek raje želi biti na čelu države kot dober strankarski vodja ali dober premier. S tem nekako ne zanika zgolj svojega premierskega dela, ki ga je doslej opravil, ampak tudi realno škoduje denimo slovenskim pogajalskim prizadevanjem pri vstopu v EU in druge mednarodne povezave ali institucije. Nadalje utegne zaradi tega, ker si je kapriciozno zaželel biti predsednik države, na notranjem prizorišču generirati izredne razmere. Najprej zaradi odstopa vlade in časa »brezvladja«, ki se nam obeta, medstrankarskih razprtij in zdrah, morebitnega konflikta znotraj vladne koalicije. Mogoče se nič od tega zares ne bo zgodilo, toda realnost rizičnosti je v trenutku, ko se je odločal za kandidaturo, pač obstajala in kot takšna nakazuje neodgovornost odločitve. Dilemo lahko tudi obrnemo. Vsak razsoden in racionalen državljan bi se moral, žal že pred volitvami, vprašati natanko to: v čem je lahko Drnovšek bolj kredibilen kot predsednik države? Kaj prehod iz ene predsedniške funkcije v drugo sploh prinaša glede koristi državljanov? Kaj je tisto, kar bo lahko kot politik bolj realiziral z novega položaja in česa ni mogel kot premier?
Ob takšnem esencialnem vprašanju vse akcidentalne procesualne volilne zgodbe nekoliko zbledijo. Recimo tale: kako je mogoče, da volilni štab Drnovška vodi tajnik LDS, torej stranke, katere predsednik je Drnovšek, saj s tem dobesedno vodi operacije, ki bodo Drnovška odpeljale iz stranke? Tajnik kluba torej vodi štab, ki si prizadeva predsednika kluba pregnati iz kluba. Vsakemu članu tega kluba bi se to moralo zdeti protislovno in nevarno, pa se ne. Je ta »narobe svet« smiseln le v igri, imenovani širjenje neformalnega strankarskega vpliva na funkcijo predsednika države, navzlic temu, da bo moral Drnovšek zdaj zamrzniti svoje članstvo v stranki in seveda odstopiti iz mesta predsednika kluba?
Njegova kandidatura ni bila le protislovna, temveč v nekem smislu tudi nemoralna. Četudi je Drnovšek ves čas vedel, da je trdno v sedlu slovenske politike, da je eden izmed herojev v galeriji slovenskega političnega uma, če parafraziramo Hegla, je ves čas kandidature pihal na dušo volivcev, češ da se jim zgolj pokorava, argument o tem, kako njega, Drnovška, potrebujejo in želijo kot predsednika, pa uporabil celo kot predvolilno geslo. Higienično torej ni le to, da nekdo tako dolgo zaseda neko politično vlogo, temveč še, da gradi svoj imidž o nezamenljivosti, s tem absolutizira prostor političnega dogajanja in ga oži na svojo persono, povrhu vsega pa še svojo vlogo predstavi kot željo volivcev, ki bodo zanj šele volili. Nekaj je tako gotovo: tako kot Kučan je tudi on objektivno odgovoren za politično nehigieno, ki se kaže v homogenizaciji slovenskega političnega prostora na nekaj akterjev. Ta se odraža na volilnih preferencah, ki se potem nujno osredotočajo na občutek neizbežnosti zacementiranih, od Boga poslanih kandidatov.
S tem, ko je že bil predsednik ene države in s tem, ko je postal predsednik še ene, si mogoče ne bo zaslužil le mesta v Guinnessovi knjigi rekordov, kot poroča beograjska agencija Beta, temveč je politično kulturo znova povlekel v obdobje kadrovskih »horizontalnih rotacij« iz rajnke Jugoslavije. Ko je treba izpraznjena mesta (denimo ministrska, predsedniška, strankarska) izpolnjevati s sebi lojalnimi figurami po principu domino učinka: če se izprazni vsaj eno, zarotirajo vsa. In tako kot je upati, da volivci Drnovška niso obkrožili le zato, da bi podprli njegov vpis v knjigo rekordov, je upati še, da se slovenski politiki od silne rotacije ne bo zvrtelo.
Čeprav nas z vseh strani mirijo, kako bo po novem predsedniku »vse tako, kot je bilo«, bodimo raje nekoliko skeptični. Kajti nekaj mora biti narobe z državo, v kateri se odhajajoči, detronizirani predsednik obnaša kot razposajen otrok, fotografira novinarje in sploh daje vtis nekoga, ki se mu je iz pleč odkotalilo ogromno breme. Le kje je bil doslej s svojim nezapetim izrazom na obrazu, ko gre za politične nastope? In le kaj je narobe z državo, kjer je na novo ustoličeni predsednik nekdo, ki zgolj muhasto zamenjuje državniške vloge na način, kot mladeniči barantajo s svojimi frnikolami, ali jih zaseda, podobno kot alpinisti osvajajo svoje očake? Ker da bi razumeli hamletovsko metalogiko Drnovškovega predsednikovanja, je potrebno biti racionalno nadnadarjen: biti ali ne biti je tukaj sprevrženo v logiko igre »biti predsednik ta ali biti predsednik oni«, ki smo jo svojčas pri njem že opazovali. Namreč takrat, ko se je obotavljal, ali bi ali ne bi kandidiral. In ker se v deželo Shakespearovega protagonista zadnje čase veliko potuje, bi veljalo svarilno reči: Something is rotten. Pa ne na Danskem. In the state of Slovenia. Prav zares.