V sestavku raziskujem, kako literatura filozofira, kako omogoča premislek o nekaterih večnih vprašanjih človeškega rodu. Takšen premislek je gotovo nujen za slehernega mladega človeka, ki se šele pripravlja na poklic in vstopa v poklicno in družbeno življenje. Tukaj se bomo na kratko posvetili vprašanju pravičnosti in posledicah njene odsotnosti.
Vzemimo na primer Flaubertov roman Gospa Bovary. Ne bom razpravljal o glavni junakinji, temveč o stranskem liku v romanu, lekarnarju Homaisu. V enem izmed odlomkov izvemo, da je bil izjemen sosed: »Gospo Bovary je poučil, kje naj kupuje, posebej zanjo je poklical svojega trgovca z jabolčnikom […]; namignil ji je tudi, kako se lahko poceni založi z maslom ter se pogodil s cerkovnikom Lestiboudoisom, ki je […] skrbel za največje vrtove v Yonvillu.« Ampak takoj nato ugotovimo, da »ljubezen do bližnjega ni bila edino, kar je lekarnarja pripravilo k tako pretirani dobrosrčnosti.« Poklic lekarnarja je namreč opravljal brez diplome, zato bi si z ustrežljivostjo do sosedov »zagotovil hvaležnost in se tako zavaroval, da kasneje,« ko bi kaj opazili, ne bi odprli ust.
Zanimivo je, da so lekarnarju namenjene tudi zadnje besede v romanu: »Po Bovaryjevi smrti so v Yonville prišli že trije zdravniki, a se nobeden ni mogel uveljaviti, tako hitro in učinkovito jih je gospod Homais spodkopal. Strank ima kot listja in trave; oblasti so do njega popustljive in javno mnenje ima na svoji strani. Pred nedavnim je prejel častni križec.«
Nauk Homaisove zgodbe je enostaven: pravičnost se ne izplača, še posebno če njegovo zgodbo primerjamo z zgodbo gospoda Bovaryja, ki žalostno propade in umre. Toda, ali je to vse?
Najprej se vprašajmo, v kakšnem smislu je bil Homais nepravičen. Na tej točki nam pomaga Platon, ki v Državi pravi, da »pravičen človek noče imeti več od (sebi) podobnega, ampak od nepodobnega, krivičen človek pa tako od podobnega kot nepodobnega«.
Če te besede navežemo na Flaubertov opis Homaisa, ugotovimo, da bi ta želel biti lekarnar ali zdravnik, se pravi strokovnjak določene vrste, a vemo, da ni. Vseeno pa želi imeti in biti vse to, kar sta in imata lekarnar ali zdravnik in še več, saj druge zdravnike, ki jim ni podoben (ker to pač ni), spodkoplje. Rečeno drugače, Homais želi pridobiti in biti več kakor mu gre, toda če bi hotel biti pravičen, bi se moral na tej točki omejiti. To pomeni, da pravičnost zanika nenadzorovano tekmovalnost, nepravičnost pa ji na široko odpira vrata in pri tem ne izbira sredstev.
Po tej logiki je krivično, kadar neki nestrokovnjak opravlja naloge, ki bi jih moral strokovnjak, ali tudi, kadar strokovnjak za eno področje opravlja dela strokovnjaka drugega področja, čeprav je ta na razpolago. Na primer: če bi diplomirani flavtist v orkestru igral klavir, pianist pa bi zaradi tega moral opravljal kakšno drugo delo ali celo vaditi svoj inštrument po navodilih flavtista.
Stališče, s katerim se spopadata Platon v Državi in deloma tudi Flaubert v Gospe Bovary, je torej, da sta pravičnost in omejevanje v njenem imenu neumna. Nepravični še kako zlahka prehitijo pravične, imajo javno mnenje na svoji strani in dobro uspevajo.
Toda ali nepravični, četudi si prigrabijo več, kot jim gre, v resnici dobro uspevajo? Platon vsaj poskuša to zanikati, medtem kot Flaubert razmislek o tem prepušča nam. Po Platonu krivičnost ustvarja »spore, sovraštva in medosebne spopade, pravičnost pa slogo in prijateljstvo.« In naprej, krivičnost bo zaradi medsebojnega sovraštva ljudi v skupnosti »naredila nesposobne za skupno delovanje«.
Seveda, si boste mislili, Platonu vendar ni uspelo povedati nič novega. Kar pravi, je isto kot če bi rekli: v slogi je moč. Toda ali je sedaj, ker skupnost ni sposobna skupnega delovanja, krivičnim kaj slabše? Jim je tega kaj mar? Ali ni prej res, da se kitijo s svojim pogumom, s svojo zvitostjo in da jih ljudje celo spoštujejo zaradi teh in še drugih sorodnih lastnosti. Navsezadnje se vsakdo znajde, kakor ve in zna.
Vse to je morda res, toda če gre slabše kolektivu oziroma skupnosti, potem – vsaj dolgoročno gledano – gre tudi krivičnim, ki so (tako kot njihovi ljubljeni – otroci, prijatelji) vendarle člani skupnosti. Dejstvo, da slednja ni sposobna skupnega delovanja, ne pomeni le sovraštva in sporov, v katerem se izčrpavajo energije, ki bi jih bilo sicer mogoče usmeriti v dobrobit skupnosti, pomeni tudi potrato talentov in strokovnjakov, ki prej ali slej odidejo iz nepravičnega in – kot smo videli – neustvarjalnega okolja ali pa dvignejo roke nad njim in se zaprejo v zasebnost. To pa pomeni odsotnost njihovega dela in njegovih dobrih posledic.
Bralec bo na koncu pomislil, da se zgornje besede nanašajo na Maribor in njegovo samovlado. Ne bo se zmotil.