V januarski številki Katedre sem navedel naslednje Marxove besede: »Delo proizvaja prečudne stvari za bogatine, toda za delavca proizvaja pomanjkanje. Proizvaja palače, toda za delavce brloge. Proizvaja lepoto, toda za delavca pohabljenost. […] Proizvaja duha, toda za delavca proizvaja bebavost, kretenstvo.«
Kaj hoče Marx reči? Ali to, da so pripadniki delavskega razreda bebavi? Se strinjate s tem opisom? Ali velja tudi danes?
Kakorkoli si boste odgovorili na zgornja vprašanja, ne gre pozabiti, da je Marx v tem istem delavskem razredu videl gonilno silo spremembe. Tako nekje pravi, da sploh ni toliko pomembno, kaj mislimo o delavskem razredu, še več, sprva celo ni pomembno, kaj ta razred mislili sam o sebi. Edino pomembno je, kaj delavski razred je in kaj je njegova zgodovinska funkcija oziroma naloga. In naloga mu je predpisana z njegovim položajem.
Kaj hoče Marx reči? Ali to, da se lahko delavec spremeni in preneha biti bebec? Se s tem strinjate? Ali mislite, da je to danes mogoče?
Kakorkoli si boste odgovorili na zgornja vprašanja, ne pozabite, da bi naj bil po Marxovem prepričanju položaj delavskega razreda tisti, ki določa njegovo zavest. Pomanjkanje, življenje v brlogih, pohabljenost, kretenstvo in druge »filmske« danosti bi naj privedle do zavedanja tega položaja in posledično do korenite spremembe družbenega in ekonomskega reda. Navsezadnje, kdo pa hoče živeti v pomanjkanju in v brlogih? Kdo hoče biti pohabljeni kreten?
Ali kot pravi Peter Singer (v slavni knjižici Marx – Zelo kratek uvod): Če želimo razrešiti zgornja, recimo jim filozofska oziroma teoretična vprašanja, ni dovolj le miselni napor, nekaj bi morali narediti tudi v praksi. Marxovo reklo o enotnosti teorije in prakse namreč ne pomeni nič drugega kakor to, da ključna politična vprašanja človekovega bivanja niso rešljiva le v teoriji, ampak v praksi. Če hočemo nanje ustrezno odgovoriti, moramo spremeniti svet.
Ja, boste rekli, toda kdo bo danes spreminjal svet! Odgovor je preprost: Vi, če niste bebci. Kajti kaj drugega so ljudje, ki iz dneva v dan gledajo, kako banke reprogramirajo kredite, s katerimi si posamezniki prisvajajo lastnino ravno teh, ki to gledajo, in za nameček še z njihovim denarjem? Kaj neki drugega so ljudje, ki se iz podjetja vračajo z delavsko knjižico v žepu; in to iz podjetja, ki so ga najprej sami ustvarili, ga nato v navalu neo-pomladnega besnila podarili peščici gospodarjev in se na koncu pustili nagnati? Kaj neki so ljudje, ki ne premorejo niti toliko srčnosti, zaupanja in samospoštovanja, da bi rekli: »To pa ne! To je vendar naše, tukaj smo pustili svoje življenje; skupaj in z malo dobre volje bomo vendar zmogli?« Kaj neki so ljudje, ki namesto da bi se zanimali za svoje vitalne interese, ustanavljali izobraževalna društva, časopise, radijske oddaje in internetne strani porabljajo čas za listanje po množici brezplačnikov, neskončno visenje po lokalih, pretepanje žena in vseh drugih drugače mislečih, cmerjenje pred kamerami drugorazrednih novinarjev, gledanje mehiških nadaljevank, Trenj, Piramide in podobnih cvetov televizijske produkcije? Kaj neki so ljudje, ki namesto branja in drugih sorodnih dejavnosti, zaradi katerih bi jim možgani rekli HVALA, s samimi sabo materializirajo medijsko podobo bebca ali putke tutke, ki – kadar slučajno ne pojeta ali plešeta z zvezdami – vpijeta v javnosti in tekmujeta v vseh možnih načinih ogabnega vedenja (če gre zanj) oziroma ponosno prodajata svoje podhranjeno telo (če gre zanjo)?
Tako torej, moj delavski razred! Zdi se, da je nekomu v interesu, da bomo še naprej proizvajali prečudne stvari za bogatine in zase pomanjkanje. Da bomo še naprej proizvajali lepoto in se zraven pohabljali; proizvajali duha, a sami ostajali bebavi – tako bebavi, da ne bomo več znali izpeljati sklepa niti dejstva, da so sedaj, v času finančne in gospodarske krize – na planetu, ki šteje kakšnih 7 milijard ljudi –, države razdelile finančnim institucijam in drugim servisom kapitala vsaj 1500 milijard dolarjev večinoma našega denarja. Tisoč petsto milijard! Sami pa smo postali socialni problem s praznimi žepi, lačnimi otroki, brezplačniki v poštnem nabiralniku, sovraštvom do sosedov, tujcev in vsega, kar zna šteti do deset. A to še ni vse. Višek kretenstva je, da moramo državi, ki smo jo pomagali zgraditi, dokazati, da smo res socialni problem – da smo res kreteni.
Za konec morda naslednje. Če obstajajo poleg Zemlje še drugi planeti z inteligentnimi bitji, kaj neki si mislijo o nas? Da vse to ne more biti resnično, da Leteči cirkus Montyja Pytona snema nov film?