4. 10. 2003 Zofija v medijih

Odtekanje brhkih Štajerk

Avtor:

Eden največjih, če ne največji dogodek za mariborsko zgodovino, so nam povedali. In se, kot se za pomembne faze razvoja človeške (lokalne) civilizacije tudi spodobi, takoj namleli prepričljive in brhke argumente. Ker kaj bi drugega: zgodovina se pretvori v karikaturo dogodkov tedaj, ko jo imajo v rokah tisti, ki si domišljajo, da jo delajo. Njeni nameni so vselej resni in vedno bistveno presegajo deskriptivna mnenja posameznikov o njej: črnilo, s katerim se zgodovina piše, postane zgolj neujemljivi predsodek.

V enega takih se je ujel, pravzaprav kar padel, zadnji izglasovani predlog odloka o preoblikovanju mariborske univerze. In šel v zgodovino. S tem je ta pridobila formalno možnost ustanoviti dve novi fakulteti: policijsko-varnostno in medicinsko. Ki ju, četudi se menda mariborska univerza utaplja v izgubah, vsi hvaležno pozdravljamo. Kar nakazuje, da problem seveda ne bo v nasprotovanju. Problem je pač v argumentaciji: če so nam lepo povedali, da bomo v naslednjih 15 letih potrebovali 25 odstotkov več zdravnikov, ki jih ljubljanska medicina ne more izobraziti, zakaj so se temu v Ljubljani tako dolgo upirali? In zakaj se, nenazadnje, zaslužni tako zelo trkajo po prsih in plesaje godejo na glasbene inštrumente, če je ustanovitev medicinske tako rekoč narekovala nuja?

Da Štajerska kronično čuti pomanjkanje zdravnikov (ali res bolj kot kje drugje?), je hudomušno diagnosticiral vodja poslanske skupine SDS dr. France Cukjati na takšen način: »Brhke Štajerke pridejo v Ljubljano, Ljubljančani seveda navalijo, in pri letih, ko končajo fakulteto, so že v tisti dobi, ko so do ušes zaljubljene in ostanejo v okolju, kjer so študirale.« (Delo, 3.10.03) Malo bolje se godi moškemu, nezaljubljivemu spolu: »Štajerci, pokončni, pogumni fantje, pa najdejo partnerice v Ljubljani.” (Večer, 3.10.03) Šaljivi argument torej, s pomočjo katerega se ustvarja zgodovina in kjer ženske pač znova vlečejo njeno kolo naprej. Toda hudič in Freud vzameta šalo, njeno duhovitost, zares. Tudi mi jo moramo, še posebej zato, ker pojasnilo želi učinkovati kot razlaga. In kaj se nam razkrije, ko vzamemo takšen premislek dobesedno, brez rezerve in z nekaj neskrite parodije, za katero se avtor teh vrstic že naprej opravičuje? Cela miselna paradigma, sestavljena iz stereotipov, predsodkov, nelogičnih povezav in sklepanj! Začnimo z brhkimi Štajerkami: zakaj bi ravno te bile brhke? Je to izraz narcisizma pobičev in okolja, ki si jih hvalisavo lasti, (znova) nepoznavajoč Prešerna? Ali celo deklin samih, kot takšen pa rezultat stereotipa o zaplankanih ljudeh iz totega konca, ki svojo nespamet kompenzirajo z zunanjo lepoto po stereotipni predstavi »Kdor nima noter kaj pokazati, ima pač zunaj«?

Drugi stereotip je povezan z Ljubljančani. Ti so zviti, poberejo smetano (centralisti, vendar!), zato prebrisano »navalijo« in nam jemljejo naše. Domače. Najboljše. Je kakšen hujši udarec od tistega, ko ti vzamejo žensko? In ravno to delajo! Jemljejo nam užitek, kradejo po našem vrtu z brhkimi lepoticami. Lepo, da je Ljubljančan in zdravnik dr. Cukjati nekoliko samokritičen. Tretji stereotip se navezuje na izdajalske, do ušes zaljubljene Štajerke, ki študirajo in študirajo, potem pa so v tisti dobi, ko so »že« zaljubljene (glej še citat v Večeru, 3.10.2003). Zaljubljenost je torej klimaks študija: če bi se bolj podvizale, se jim to verjetno ne bi zgodilo. In bi prišle domov. No, mogoče zato tako dolgo študirajo, da ne bi rabile domov. V zaplankane kraje. In mogoče se zaljubijo zato, ker je konec študija. V izgovor, da ostanejo v obljubljeni Ljubljani? Seveda, treba jim je priskočiti na pomoč.

Da je stvar razumljena kot evakucija brhke lepote iz slovenske prestolnice in s tem kot moralni podvig, je podkrepil Cukjatijev poslanski kolega in Štajerc Jožef Jerovšek, ki je svojo odločitev podkrepil z besedami, da bi bil »smrtni greh nasprotovati tej medicinski fakulteti«. Jap, tako se z našimi puncami ne dela. Drugim jih pustiti v roke, to se pač ne sme. Tudi Sabinci so se po levje borili za svoje žene, ki so jih Rimljani na Kapitolu ugrabili. Saj še pomnite: Romul je želel svojim možem – osamljenim priseljencem v Rim – zagotoviti boljše polovice. Tile Ljubljančani niso nič boljši.

Če smo natančnejši, je Jerovšek svaril pred nekimi drugimi »tujci«, drugimi deli Evrope namreč. Kar je bila skorajda stalnica večine poslancev: po vstopu v EU bodo študentje bolj usmerjeni ven (in Evropa noter), kar pomeni, da bi nove fakultete lahko bile dober obrambni zid ali trdnjava pred njimi. Migracijo domače ljubezni in brhkosti bi torej lahko zajezili tudi proti Evropi: naj se naše medicinke ljubijo doma. Tako je dr. Cukjati povedal, da bo nova medicinska fakulteta varovala Slovenijo pred »vdorom germanskega intelektualnega potenciala« (Delo, 3.10.03). Sicer ni jasno, če nas pred njim ne bi bolje varoval kader iz policijsko-varnostne fakultete. Ali pa se nam mogoče nasmiha tudi turistična fakulteta, ker se bo nemški intelektualni potencial prisiljen voziti in naužiti se ženske lepote v rodni nam Maribor?

Če vzamemo izhodiščni argument oziroma pojasnilo dobesedno, potem razlog ustanovitve medicinske pač ni v pomanjkanju zdravnikov, ampak v nepravični distribuciji ljubezni in brhkih deklet po slovenskih mestih, tako da zdaj hipoma postane jasno, zakaj je predsednik države dr. Drnovšek Maribor svojčas opisal kot depresivno mesto (res je, mislil je na ekonomski položaj, toda mar ekonomija ljubezni v našem primeru ne narekuje tisto pravo?) Naš parlament je poskrbel za to, da se bo z medicinsko fakulteto ustavilo ambasadorstvo ljubezni (pa naj še kdo reče, da ljubezen ne gre skozi želodec, ki ga recimo operira brhka zdravnica) in odtekanje naše lepote. Policija nas bo čuvala pred zahodnimi in severnimi mejami, da se germanski duh ne bi preveč razširil, medtem ko bodo nas še dalje usmerjali nadvse bistroumni politiki.

Podobno kot o »kadrovski podhranjenosti Štajerske« razmišlja dr. Cukjati, drugače tudi teolog, je v letošnjem brezjanskem nagovoru ugotavljal dr. Franc Rode: »Koliko fantov sameva na svojih domačijah, ker se dekleta ne marajo poročiti na kmete. S tem pa se počasi praznijo cele vasi«, je ugotavljal, medtem ko nam levi ideologi menda ponujajo permisivno zakonodajo in s tem razvrednotijo družino. Problem je torej v ženskah in njih obvladovanju: če jim ponudimo fakulteto, bodo ostale doma in kuhale svojim. Podobno bi lahko dosegli z restriktivno zakonodajo – dekleta bi se vračala na kmete in fantje ne bi samevali na svojih posestvih. Mogoče bi lahko oboje združili in medicinsko fakulteto dislocirano odprli nekje na podeželju, sredi njiv in pašnikov, hkrati pa uvedli finančne podpore za zakone med kmeti in zdravnicami? Nova pota obvladovanja ženskega telesa in duha v slovenski politiki so torej tako zelo prisotna, da so se poljubno in prav nič naključno usidrala tudi v iskanje argumenta o ustanovitvi neke fakultete!

Potrditev tega, da za ustanovitev Medicinske fakultete v Mariboru in odpiranja šampanjcev obstajajo dobri in tehtni razlogi, torej zlepa ne zmanjka. Pa bodi parodije dovolj. Če si je Platon polis zamišljal tako, da v njem sodelujejo trije razredi, vojska in čuvaji (policija!), rokodelci (zdravniki!) in kmetje ter vladarji (filozofi!), si pač ne moremo kaj, da ne povprašamo tudi po teh tretjih. Mar niso ideje in želje po ustanovitvi filozofske bistveno starejše od trenutne evforije okoli medicinske in policijske fakultete? Temu, da bomo v Mariboru dobili medicinsko fakulteto, se kakopak nihče ne upira. Vendar bi morali biti zaskrbljeni, ko vidimo, s kakšni političnimi argumenti, resda post festum, so pospremljene odločitve o njihovem odpiranju in s kakšnimi niso tiste, ki bi morale biti. Tabu filozofske fakultete je že takšen. Dokler se bomo morali proti vdoru germanskega duha boriti s policijo in kirurškimi skalpeli in žagami (je mogoče Hegel s svojo slavno enačbo »Duh je kost« imel v mislih naš štajerski primer?), bo proti nevidnim urokom tipa »Machen Sie mir dieses Land wieder deutsch!« nemogoče zmagovati. Kakopak niti ne rabimo. In ravno zato bi kakšen mariborski »Inštitut za zdrav razum« prav prišel.