Drnovšek v Ambrusu retorično sprašuje domačine: »A ste vi ljudje?« Jasnega odgovora ni bil deležen, toda gesta proti njemu je bila vseeno jasna: njegove humanitarne pošiljke niso dovolili izročiti romski družini. Zadnja meseca sta minila v prakticiranju množičnega opredeljevanja skorajda slehernika do pojava nestrpnosti. Zanj smo vsi postali strokovnjaki. Predvsem ambruški dogodki, zaenkrat videti kot moreča preteklost, so v narodu zanetili strasti in se kot požar širili po državi. Nalogo iskanja krivca so najprej opravili civilnodružbeniki na čelu z varuhom in pod težo dogodkov jim je morala sledili oblast, ko je uvidela, da so pod giljotino temeljne pridobitve demokratičnih ureditev. Bolje povedano: verjetno jo je bolj kot to zaskrbela »stabilnost« države in pravnega reda. Gasilska akcija vlade ob nevarno širečem se ognju je bila neuspešna, tudi ker je dolgo bežala proč od iskrene diagnoze: šele po kakšnem mesecu smo iz njenih ust slišali prve jasne ocene, da se po dolini šentflorjanski širi virus. Svoj precep, ker je šlo za »njene« državljane, je na koncu vendarle morala soočiti s tem, čemur terminološko pravimo nestrpnost, h kateri slovenska maloumnost, ta trenutna ošabna politična vladarka, pritika neverjetne pejsaže vse tja do psiholoških detajlov »neučakanosti«. Zato se bom tej besedi raje izognil in govoril pretežno o netoleranci. Kako dobro smo torej sploh zapopadli najbolj ta notranjo državljansko substanco nažirajoči fenomen? Zgodilo se je, da je državni aparat to storil na zelo relativizirajoč način. Netolerantni so znova postali v prvi vrsti tisti, ki opozarjajo na netoleranco. Varuh človekovih pravic je nenadoma, tudi za ministra dr. Milana Zvera, postal nestrpen in šireč sovražni govor, za takšne so bili označeni inštituti in društva, pa vsi posamezniki, ki so se do nje opredelili, četudi jih prav veliko žal ni bilo. Del politike je bil jasno označen za škodoželjnega iz istega razloga.
V nadaljevanju poskusimo pojasniti to nerazumevanje, očitno tudi predvsem politično motivirano, ki s takšno ležernostjo pripisuje netoleranco mnogim, ki jo obsojajo, nemalokrat navrženo iz ust doktorjev družboslovja in drugih učenih glav. Čemu služi, razen poglabljanju družbene krize in alibiju za nerodne politične poteze? Daleč od tega, da bi jo smeli odpraviti zgolj s še eno diskreditacijo, ki da si jo privoščijo nekateri. Za njo stoji popolna konceptualna zmeda. Dr. Matej Makarovič še zdaleč ni bil edini, ko je njeno tovrstno obsodbo sam obsodil in zapisal naslednje: »To je past, v katero se je med svojim zadnjim nastopom v parlamentu ujel tudi varuh človekovih pravic z izjavo, da moramo biti nestrpni do nestrpnih. S tem je lov seveda odprt. Dovolj je torej, da nasprotnika označiš za nestrpnega, da lahko s tem legitimiraš svojo nestrpnost do njega.« (Delo, 6. 12. 2006)
Seveda ne drži, da bi pripis netolerance drugim bil nujno že kakršnakoli legitimacija za našo lastno. Zato je potrebno stvari postaviti v kontekst. Paradoks je star in predvsem filozofsko zanimiv, njegova rešitev pa v socialni simbolni mreži največkrat zelo linearna in prav nič zagatna. Filozofska zgodba je v kratkem takale: zamislite si dve družbeni skupini, od katerih je prva do vsega tolerantna in druga do vsega netolerantna. Če prva dopušča netolerantne, potem bo netoleranca teh prevladala, končno zmagala kot načelo ureditve in prvo skupino nenazadnje tudi »ukinila«. Toda če prva skupina ne tolerira druge, potem je pač netolerantna in se je odpovedala svojemu načelu. Zmagovalca torej ni.
Verjetno je nekaj od te spekulativne paradoksalnosti imel v mislih Makarovič, ko nas je poskušal prepričati, da je slovenski varuh šel predaleč v svoji obsodbi (ali napovedi) netolerance državljanov do Romov in obratno. Toda zgrešil je dve poanti. Prvo, ki je v tem, da ta ni storil očitanega ne v dejanjih in ne v besedah. Hanžkova deklarativna gesta je glasno obsodila netoleranco drugih in seveda ni bila nikakršen poziv k istovrstnemu ravnanju do tistih, ki jih imamo za netolerantne, ampak k njihovemu omejevanju in pregonu. Česar Makarovič tu sploh ne želi dopustiti, je že zgolj označba – kar je potem izvor nesporazuma. Toda mukotrpne lekcije se je vlada s težavo le naučila, ko je netoleranco končno, a še pravi čas uspela imenovati in prepoznati za takšno, četudi bolj kot ne zaradi profanega razloga, ker so ji državljani širom države preprečevali naselitev romske družine.
Tolerenca brez meja in jasnega poskusa postaviti se po robu njenemu nasprotju nujno vodi do nerešljivih konceptualnih preprek in nedopustne poljubnosti v rabi tega označevalca. Že vsaj od Aristotelovega nauka o srednji meri vemo, da lahko moralnost razumemo kot umeščeno med dve skrajnosti. Neskončna toleranca ni nič boljša od njene odsotnosti, obe sta enako nevarni. Kdor tolerira netoleranco, zanika toleranco kot takšno. Če je postavljena absolutno, ta v ničemer ne more ali želi izključiti diskriminatorskih predsodkov, ki temeljijo na verski, spolni, rasni, etnični ali kakšni drugi značilnosti in mora vključevati toleranco tudi do praks, kot so mučenje, zlorabe, posilstva in podobnih dejanj. Posledice dopuščanja so pač srhljive in njihova žrtev so zelo hitro tisti, ki o njej nočejo ničesar vedeti. Podobno tudi absolutna svoboda govora kot temeljna človekova pravica ne sme in ne more vključevati svobode sovražnega govora. Meje so nujne in varuh se tu ni ujel v nikakršno past. Bil je dosleden in načelen ter za razliko od nekaterih pokazal razumevanje sredice problema. Zanimivo vprašanje bi bilo, kaj bi se zgodilo, če mej ne bi postavljali ali bi jih zelo poljubno, prav nič v skladu z načeli enakosti, človekovih pravic in svoboščin. Ameriški filozof Michael Davis opozarja na naslednji kontrast med mučenjem živali in krivoverstvom: pred 300 leti je bilo vaše maltretiranje psa nekaj povsem dopustnega in nesankcioniranega, medtem ko je krivoverstvo kot vaša verska izbira bilo grozljiv zločin, ki ste ga lahko plačali z glavo. Danes je res prav nasprotno: takšno ali drugačno »krivoverstvo« z zakonom seveda ni prepovedano in je vaša osebna religiozna izbira, medtem ko je mučenje psov protizakonito. Zgodovinsko vzeto niso bili abstraktni apeli tisti, ki so pripeljali do takega stanja, temveč kritika netolerance!
Zdaj ko je, upajmo, končana, lahko vidimo, kako malo smo se iz »ambruške zgodbe« vsi skupaj naučili. Moralni poduk je enostaven: če smo tolerantni do netolerance, je nismo zaznali ali je ne želimo razumeti.