V življenju je pogosto tako, da šele kriza razgali resnico kakšnega pojava, institucije, skupine, družbene ureditve, politike, človeka. Dokler se cedita med in mleko in večina ljudi z zaupanjem načrtuje prihodnost, so ranljivosti, razpoke, nerešena ali zamolčana vprašanja nepomembna; le redki posamezniki imajo dovolj volje, da nanje opozarjajo, večino pa trajno opijani blaginja. Čas krize (politične, gospodarske, družbene) to navadno spremeni.
V Sloveniji je čas krize obelodanil nezadostnost družbene pogodbe, ki nas veže in predstavlja tisti minimalni skupni imenovalec, zaradi katerega uporabljamo besedico mi. Prihodnost lahko kolikor toliko načrtuje le še manjšina, ostali se morajo sprijazniti s fleksibilnostjo. V Grčiji, Španiji in drugod, kjer je kriza globlje zarezala, je to še bolj očitno kot pri nas, a tudi pri nas je vedno več dvomov o tem, čemur bi utegnili reči skupni projekt družbe. Simptom tega dvoma so vse številnejše pobude, ki sanjajo o avtonomnem urejanju lastnega življenja in več ne verjamejo tem ali onim predstavnikom naših interesov.
Sam zelo podpiram večino takšnih pobud (z izjemo tistih, ki v življenje uvajajo trdo roko in kršenje možnosti avtonomne izbire drugih pobud). Toda hkrati opažam njihovo temeljno nesposobnost, da bi se uveljavile kot realna moč, kot organizacije, ki o lastnem pisanju pravil ne le govorijo, temveč ta pravila tudi postavljajo. Naj to pojasnim na primeru.
V sredo, 6. julija, je bila v Ljubljani okrogla miza o neposredni demokraciji, ki jo je organizirala Zveza za voljo ljudstva. Prispevki posameznih razpravljavcev so bili kakovostni, toda v glavnem so ostali na ravni opisa in interpretacije sedanjega družbenega položaja, srda nad njim in izraz potrebe, da je treba nekaj narediti. Da ne bo nesporazuma, teoretsko ukvarjanje s stvarnostjo, analiza zgodovinskega trenutka, je izjemno pomembno početje, toda če ne raziskujemo narave, temveč družbo in nas same v njej, se mi zdi teorija nesmiselna, če ne privede do konkretnih vsaj minimalnih družbenih dejanj (sprememb). Zaradi tega velja takšne shode po eni strani sicer že razumeti kot družbeno dejanje, po drugi strani pa jih je treba izpostaviti kritiki, če jih utegne takšna kritika razplamteti in pripraviti k odločnejšim korakom. Rečeno drugače, čeprav pomembna, je interpretacija stvarnosti prekratka, če ne zajame tudi nas samih, se pravi udeležencev takšnih pogovorov.
Okrogla miza o neposredni demokraciji je, podobno kot številne druge podobne okrogle mize, pokazala, da civilna družba v Sloveniji trenutno ni sposobna izpeljati nobene resne politične akcije. Če se vprašamo, zakaj ne, je prvo, kar opazimo, da smo vsi, ki pridemo na takšne zbore v imenu posameznih NVOjev, preprosto preveč razdrobljeni. Večinoma se vsi umeščamo v lastna “središča sveta” in druge vabimo, da se nam pridružijo pri naših pobudah, in jih pozivamo, naj se odrečejo svoji samozadostnosti in presežnemu uživanju na branikih meja lastne organizacije. Na omenjeni okrogli mizi o neposredni demokraciji je resnici na ljubo o tem spregovoril samo en glas, toda ker je prišel iz telesa gospodične, ga je, ko se mu je prvič zataknilo, prekinil vse preveč rahločuten aplavz.
Drugo, kar bi morali opaziti, so vzroki razdrobljenosti. Sedanja družbenoekonomska struktura je globoko najedla tudi delovanje civilne družbe in zlasti delovanje množice NVOjev, tudi tistih, ki imajo v svojih programih prizadevanje za aktivno državljanstvo. Presežno uživanje na branikih lastnih organizacij je večinoma posledica trenutnega načina delovanja NVOjev, torej samostojnega pridobivanja sredstev za svoje programe in svoje zaposlene. Logika delovanja večine NVOjev je s tem postala povsem kapitalistično podjetniška, kar pomeni, da NVOji s svojim vsakdanjim življenjem reproducirajo družbeno-ekonomsko strukturo, ki jo v besedah kritizirajo. Zaradi tega delujejo srečanja, kakršno je bilo omenjeno v Ljubljani, kot psihološke delavnice za samopomoč, ki bi jih Cankarjev Ščuka opisal takole: “Glejte, kako je dobro, če je bil človek idealen. Kar je bilo lepega in resničnega, je sicer izginilo za zmerom, toda plašč je pustilo v sobi. Besede so ostale, tiste fraze namreč, ki so dandanes naše svetinje in vse naše bogastvo.”
Toda če besede ne pomenijo že tudi glasu pri snovanju lastne usode, potem smo, kot bi dejal Mill, izgubili dostojanstvo, verjetno pa tudi družbeno pravičnost, torej možnost, da bi dejansko uživali dobrodejne posledice lastnih dejanj. Rečeno drugače, če želimo, da se številne zasebne pobude (NVOjev) sčasoma preoblikujejo v nekakšne zametke neposrednejše participacije državljanov, potem bo treba prestrukturirati tudi sfero zasebnih pobud, se odreči koščku zasebnosti v imenu zametka nekakšne nove, alternativne organizacije in tudi družbene pogodbe.
Sam v tem ne vidim posebnega problema. Srečati se je treba še enkrat, dvakrat, večkrat in se dogovoriti o nekem skupnem projektu, ob katerem bodo postale razvidne dejanske razlike udeleženih in tu, na tej točki, ob dejanskih razlikah in morebitnih rezultatih projekta, besede ne bodo več le nekaj, kar je ostalo, torej svetinje, temveč bodo tudi postale teorija in luč za naprej.