Težka bo: Slovenci izbirajo med dvema Mojzesoma, ki naj jih popelje v obljubljeno deželo. Kateri je pravi? Dva izmed trojice ljudstvu najbolj prepričljivih politikov zadnjih desetih let, če odmislimo Kučana, sta si pošteno v laseh. Sorodne konstitucije in fiziognomije (da ne omenjamo istega frizerja), hladnega razuma, preračunljive preudarnosti in treznih dejanj sta bila, oba Janeza, oba predsednika, oba priljubljena in oba samska, navajena sodelovati. Po novem nič več. Kaj je pripeljalo do porušenega razmerja obeh mož, za katera se je zdelo, da sta iz iste snovi?
Javne razlage spora ostajajo dvotirne: predsednik države se je pač osebnostno spremenil in politični diskurz meša z novodobnim, zamenjuje poziciji duhovnega vodje in predsednika države ter predvsem solira. Tako predvsem Janši naklonjeni očividci. Spet drugi vidijo v Drnovškovi preobrazbi težko pričakovani glas pravičnika: premier je s prevzemi medijev in gospodarstva šel predaleč, njegova obsesija po podrejanju se mora končati in temu se je treba upreti. Če prvi ostaja človek ledenega pogleda in razuma, se drugi vedno bolj levi v človeka srca, hitrih besed in zdaj političnih zdaj apolitičnih dejanj. Javna percepcija je skoncentrirana na transformiranega Drnovška in vedno istega Janšo. Pa je pravilna?
Ne povsem. Pokažimo, da se še kako učita en od drugega in da je del tenzije morebiti ravno podobnost njunih ravnanj, vlog in predvsem avtopercepcij. Zgodovina similizacije je dolga in če oba figurirata skoraj kot preroka, sta v tej funkciji prepoznana in se, nenazadnje, v njej odlično počutita, je to že del procesov medsebojnega učenja med njima. Kajti še preden je reformirani predsednik začel govoričiti o jogi, energiji in pozitivnem mišljenju, nas je reformirajoči predsednik popeljal v nove ero z vajo v relaksaciji par excellence, sproščenostjo. Geslo političnega programa in revizije, sproščena Slovenija, je treba razumeti tudi kot sprostitev iz mentalnih okovov preteklosti in omejitev, kot pozitivum mišljenja in dejanj. Vsaj tako jo razlagajo nekateri operativci v dobri veri, da izpolnjujejo koalicijske in druge zaveze nove oblasti. Spomnimo, da Janša te dni piha na dušo »novi slovenski samozavesti«. Vas to kaj spominja na Drnovškovo novo graditev zavesti Slovencev in procese samozavedanja? Kateri od njiju rad uporablja sintagmi »nova energija« in »nova kvaliteta«? Ne boste verjeli: oba!
Drnovšek pridiga o novi dobi pred nami (tako izrecno na gradu Štatenberg) – in kaj bi bil new-age brez nje, če je to že po imenu! – Janša je svoj volilni pohod na vrh začel s sanjami o »zlati dobi«, v katero nas želi preseliti. Naj bo nova, zlata ali oboje, v njej bomo imeli trajno vladavino dobrega, pravijo ezoteriki, katere pozitivna eksternalija sta gotovo mleko in med v potokih. Pravijo reformisti. Era bo dolga, kajti po predsedniku SDS bo ta na oblasti vsaj še 10 let. Bodo v ta namen ukinili volitve ali pa je to zgolj fascinanten uvid s pomočjo nostradamusovske prekognicije? Gremo dalje: new-age ideja, da je človek božanskega izvora in da ima neomejen potencial rasti, je smiselno zelo blizu letošnjem premierovemu apelu, da Slovenci pristanemo med najboljšimi na svetu, da smo svetilnik 21. stoletja. Drnovšek mu s simboliko luči sledi: preženimo temo, bodimo svetloba, dvignimo zavest in spremenili bomo svet na bolje. Označevalci »boljši«, »luč«, »svetloba« so pri obeh zlahka prepoznavni. Na začetku mukotrpne poti Gibanja se je na spletno stran zapisala famozna misel: Gibanje je zadnje upanje človeštva! Res je: odrešenik mora vedno prepričati množice, da potrebujejo odrešitev, šele potem jih lahko popelje v večnost.
Nič manj skromno nalogo si je z reformami preroško zadal na pleča tudi predsednik vlade. Spomnimo na njegove vznesene besede dve leti nazaj: »To človek občuti. Veter sprememb je nekaj, kar se te dotakne, te polni in vodi.« Poziv obeh predsednikov k nedoločenemu fluidnemu Dau je stalnica: obeta ga volilno in strankarsko geslo «Slovenija na novi poti«, poziv k reformam, Drnovšek pa mu sledi z gesli o razvoju, spreminjanju sebe in sveta. Prvi bi posegel po najboljšem, kar je v narodnem značaju, drugi poziva proč od nizkih nivojev zavesti, kar je refren stare pesmi duhovnosti: odvrzimo naša stara ravnanja, značaj in navade. Tu je še skupni motiv narave: od Janševega vzklika »Bog živi Slovenijo na novi poti!«, takrat opisani z gorsko stezo, posuto s skalami, vzpenjajočo se »kvišku in naprej proti soncu«, sta minili dve leti, danes imamo, ožarjeni od sonca, »nebesa pod Triglavom«, ki jih priznava celo ameriški predsednik – še en odrešitelj – čeravno se je pet let nazaj le sprehodil okoli Brda in se res ni mogel naužiti nebesnih prelesti. Poveličevanje narave in povratek k njej, naravnost na Zaplano, skorajda duhovni popek paradiža, je stalni motiv Drnovškovih javnih in privatnih meditacij.
Seveda lahko racionaliziramo in rečemo, da so plehki verbalizmi sejanja optimizma, ki bi ga pričakovali v obdobjih totalne recesije, mišljeni kot podpora reformnim ukrepom. Da za govorico ni nič preroškega, le politična retorika, in je zato zunanji vtis, češ da oba bolehata za sindromom odrešenika, navzlic vsemu pretiran. Ker da se gibljeta v različnih sferah: Janša na trenutke v pesniški in vizionarski, narodnoprebuditeljski, kjer poveličuje človeka, naravo, duha, Drnovšek v klasični ezoterični, zunanje podobnosti pa so le površinske. Poanta primerjave je bila drugje – opozoriti na imanentno dialektiko reakcij in učinkovanj med prvim kot hladnim politikom in drugim kot vedno bolj zagretim apolitičnim aktivistom in moralistom ter ugledanju odnosa v kompleksnejši luči.
Premierovo vizionarstvo in Drnovškova duhovnost skrivata še eno skupno zanko. V new-ageu je že po sebi nekaj globoko nedemokratičnega, kolikor je razsvetljenje odtegnjeno množicam, ki nanj šele pobožno čakajo. Duhovnosti brez nerazsvetljenih ni, učitelj potrebuje učence. Vizionarska avtoritarnost, katere mojster postaja premier, je temu duhu izbranosti – voditelj versus narod – na las podobna. Mantre obeh predsednikov okoli tega, kateri bolj racionalno in zares služi v dobro države in v korist vseh državljanov, do določene mere izvirajo iz dejstva, da sta vzela nase vlogi samodržcev: prvi je običajno politično vlogo razpustil in obarval s trdo roko avtokrata, drugi, po vplivu bolj simbolno in brez pravih kompetenc, z mehkejšo duhovno nianso. Novo dobo na enak način obljubljata oba.