NATO in argumentativna oborožitev
Če spremljamo polemiko glede vstopanja Republike Slovenije v NATO, opazimo dve nasprotujoči si stališči. Prvo, ki se brez rezerve zavzema za vstop, zastopa uradna slovenska politika in približno polovica slovenskega javnega mnenja. Drugo stališče ni naklonjeno vstopanju. Spodaj podpisani avtorji bi radi opozorili na šibko argumentacijo predvsem prvih.
Najbolj eminentni predstavnik prvega stališča, ki rad pristopa v polemiko z nasprotniki še zlasti zdaj, ko ljubezen do NATA nekam hitro kopni, je gotovo spoštovani minister za zunanje zadeve, dr. Dimitrij Rupel. V sobotni prilogi časopisa Delo, 11. 08. 2001, naniza deset razlogov, zaradi katerih Slovenija potrebuje NATO. Zdi se, da je ministrova ideja naslednja: če lepo in po pameti premislimo razloge vsakega zase in jih nato povežemo v celoto, dobimo zaokrožen argument, ki bi moral vsakega razumnega državljana Republike Slovenije prepričati, da je vstop v NATO racionalen korak. V tem prispevku bomo pokazali, da omenjena argumentacija nikakor ni dobra, da torej razlogi ne vodijo k sklepu. To pa seveda že pomeni, da je stališče, po katerem je vstop v NATO možna, nikakor pa nujna opcija, lažje braniti.
Prvi razlog zunanjega ministra pravi približno takole: NATO je potrebno primerjati z odlično univerzo, katere standardi so tako visoki, da jih ne more vsakdo doseči. Med temi standardi so demokratična ureditev, uspešno tržno gospodarstvo, tehnična skladnost z drugimi članicami zavezništva itd. Problemov, ki se tukaj pojavijo, je več. Denimo: mar smemo primerjati vojaško organizacijo z univerzo? Če lahko, tedaj lahko upamo, da bo naš sklep podprt, v nasprotnem pa si moramo izmisliti, kar ustreznejšega. Mirno lahko trdimo, da ta primerjava ni mogoča. Univerzo običajno razumemo kot krovno organizacijo različnih fakultet, v okvirih katere so institucionalizirane posamezne znanstvene discipline. Funkcija univerzitetnih institucij je, idealno gledano, tudi ta, da zagotavljajo forum oz. javno razsodišče argumentiranega razpravljanja o tekočih znanstvenih problemih. Univerza, ki bi ukinila idejo javne razprave, bi ukinila samo sebe. NATO, kot vojaška organizacija, ima seveda čisto druge funkcije. Ustanovljen in vzdrževan je kot vojaška zveza, ki naj zagotavlja mir na svetu. Za sleherno vojaško organizacijo pa že pregovorno velja, da ni organizirana po demokratičnem načelu, je pa seveda deležna nadzora demokratičnih institucij. Vidimo, da analogija med vojaško organizacijo in univerzo nikakor ne more biti neposredna. Ali je lahko vsaj posredna in torej v našem primeru lahko primerjamo družbeni nadzor nad vojsko in univerzo? Odgovor je očiten: dobra univerza mora biti čimbolj avtonomna, medtem ko vodi čimbolj avtonomna vojska v totalitarne oblike oblasti. Tako bi lahko vzeli zares primerjavo slovenskega zunanjega ministra le v nekem negativnem smislu, tj. kot primerjavo med vzpostavljeno avtonomnostjo katerekoli univerze in NATA kot vojaške organizacije. Če verjamemo ameriškim kritikom, npr. Noamu Chomskemu, je delovanje te organizacije v resnici precej “avtonomno” oz. vprašljivo. Cilji NATA so na površini nemara res ohranjanje javno sprejetih geopolitičnih standardov in miru na svetu, toda analiza zgodovine posameznih posredovanj tega ne potrjuje, saj kaže prej na previsoko stopnjo avtonomije, ki je vojaška organizacija ne bi smela posedovati. Če sprejmemo, da imajo ključno besedo pri NATOVIH odločitvah ZDA, ne moremo vseh vojaških posredovanj po svetu videti kot posledice pritiska svetovne javnosti, temveč kot izraz partikularnih interesov države ZDA in njenih elit. Tudi za te interese ne moremo nedvoumno trditi, da jih vodijo razumni razlogi /npr. izvažanje demokracije/, veliko lažje jih interpretiramo kot izraz volje do moči in boja za prevlado na svetovni sceni.
Preidimo k drugemu razlogu našega zunanjega ministra. Takole pravi: NATO nudi varnost, kakršne doslej na svetu še ni nudila nobena obrambna zveza. Kdor napade članico NATA je napadel vso zvezo. Temu ne moremo nasprotovati, ker nasprotne evidence enostavno ni. Če bi bila Slovenija sprejeta v NATO in bi nas kdo napadel, bi napadalec verjetno res imel opravka z vojaškim strojem, kakršnega še ni bilo na tem planetu. Sklepamo lahko, da ne bi nihče tvegal takšnega spopada. Vidimo torej, da drugi ministrov razlog podpira sklep: Slovenija potrebuje NATO; prizadevanje za vstop v zvezo je razumno. V tem smislu govorijo tudi ministrovi nadaljnji razlogi, ki pravijo, da se z vstopom v vojaško zvezo oblikujejo tudi druge oblike sodelovanja (omenja gospodarsko in kulturno), pri čemer gre za sodelovanje z najmočnejšimi in najpomembnejšimi državami sveta. Država članica NATA ima, tako minister, čisto drugačen, poseben status, ni prepuščena sama sebi itd.
Tega torej ne moremo zanikati. Pa vendar naletimo na težavo, in to celo ključno težavo. V mislih si jo lahko predstavimo zelo enostavno: kot razlikovanje med močjo argumenta in argumentom moči. Pojasnimo. Za Noama Chomskega velja, da je osmi najbolj citirani avtor vseh časov. Sedmi je Freud in šesti Platon. Toda, če v Ameriki vprašate mimoidoče, kdo je Noam Chomsky, večina ne bo vedela, za tega človeka enostavno niso slišali. Kaj to pomeni? Chomsky je velik kritik ameriškega modela ´demokracije´ in ameriškega posredovanja po svetu, ki se v veliki meri dogaja prav pod okriljem NATA. Prav ker je kritik, je njegov dostop do ameriških medijev omejen. Kritiku, ki v danem primeru izvršuje funkcijo demokratičnega nadzora nad vojaško organizacijo, je torej v znatni meri omejeno javno nastopanje v ZDA. Chomsky sam pravi, da mediji vodilne sile sveta enostavno manipularijo z javnostjo. Namesto, da bi poskušali biti objektivni, izvajajo propagando. Povprečen Američan vidi, sliši in bere skrbno cenzurirane medijske prispevke, ki ZDA predstavljajo kot zadnji branik demokracije in svobode. Prav tako nima nobenega dostopa, da bi sodeloval pri odločitvah, ki še najbolj zadevajo prav njega. Možen sklep: demokracija je v ZDA samo prazna beseda. V resnici ne predstavlja realiziranega standarda. Ker imajo ZDA v NATU glavno besedo, se nam vsiljuje misel, da je z NATOM povsem enako, da je dejansko vse preveč avtonomen in onkraj javnega nadzora. Ali bi v nasprotnem sploh resno pomislili na možnost, da je mednarodno delovanje ZDA, in preko njih tudi mednarodno delovanje NATA, nekoherentno, se pravi ne vedno upravičeno? Tudi ko gre za mirnodobske pritiske, bi lahko ugotovili podobno. Tehnična skladnost med članicami zavezništva, na primer, v praksi pomeni izvajanje tržno-gospodarskega monopola in ne tržnega gospodarstva. Kakor hitro pa je nekoherentnost dovolj dobro potrjena, je očitek, da se politika NATA in s tem ZDA ravna predvsem v skladu z argumentom moči in ne po principih demokratičnega ravnanja /močjo argumenta/, veliko verjetnejša kot zagovarjanje nasprotnega.
S tega vidika lahko rečemo, da drugi, tretji in večina naslednjih ministrovih razlogov podpirajo sklep, da Slovenija potrebuje NATO le, če se sprijaznimo s svetom, takšnim kot je. Tako ležerno sprejmemo trenutno porazdelitev moči. ZDA pač so velesila, ki drugim vsiljuje /nepoštena/ pravila igre. Nam in vsem drugim majhnim državam pač ne preostane drugega, kakor da ta pravila sprejmemo. Neumno bi bilo siliti z glavo skozi zid. Za nas, za varnost naših otrok je pač veliko bolje, če se prilagodimo in s spretno politično igro zasedemo mesto za ´svetovno komandno mizo´.
Na podlagi rečenega torej ugotavljamo, da ministrova argumentacija drži v točno določenih okvirih, tj. v okvirih, ki stavijo na eno samo razlago družbenega življenja in svetovnega dogajanja. Svet upravlja klub bogatih držav, kjer imajo vodilno vlogo ZDA in ker je tako, se bomo temu prilagodili, neprijetnosti pa spregledali. O tej drži najbolje priča deseti razlog, ki ga navaja zunanji minister, iz katerega lahko izpeljemo, da je sprijaznjenje z usodo in vključevanje v NATO celo nujen pogoj za svobodno in uspešno prihodnost Slovenije.
Ne zanikamo, da morajo biti za svobodo življenje izpolnjeni določeni nujni zunanji in notranji pogoji, toda vključitev v NATO mednje gotovo ne sodi. Ko bi bilo tako, tedaj bi svet podoben računalniški igri Cezar. O igri samo na kratko. Vaša naloga v njej je, da zgradite starorimsko mesto. Pri tem morate doseči predpisan kulturni in gospodarski nivo, zagotoviti morate mir pa tudi pri samem Cezarju morate biti priljubljeni. To pomeni, da morate ˝zgraditi˝ industrijske in kmetijske obrate, šole, knjižnice, bolnice, imeti morate vojsko, poleg tega pa morate izpolnjevati Cezarjeve želje, mu pošiljati darila ipd. Ne sme vam uiti, da cilji, ki jih morate pri igri doseči, obstajajo vnaprej. Še več, ker drugih ciljev sploh ni, so ti absolutno jasni. Svet seveda ni računalniška igra. Cilji, politični cilji držav, družbeni cilji in sploh vsi drugi cilji, niso tako enoznačni oz. ne obstajajo vnaprej, temveč so rezultat težko pridobljenega in tudi spreminjajočega se konsenza. Z normativnega vidika je zaželeno, da se konsenz oblikuje na osnovi navajanja prepričljivih razlogov oz. argumentov kot takih. Objektivna presoja, kritično novinarstvo in nenazadnje načela vzgoje, h katerih je zavezano tudi slovensko šolstvo, terjajo od vseh nas, da se odločamo v skladu s tistimi razlogi, ki so za naš razum najbolj prepričljivi. In ministrovi argumenti nam pri tem niso preveč v oporo, saj ne pokažejo, čemu bi v NATO sploh morali vstopiti, še manj pa, zakaj bi vanj morali stopiti nujno. Razen tega niti za trenutek ne analizira visoke (ekonomske) cene, ki jo je treba za to plačati. Opevana atlantska vojaška povezava danes ne simbolizira več zunanjega pogoja svobodnega razmišljanja, kot je v času po drugi svetovni vojni, temveč prej avtoritarno oviro na poti regionalnega in interesnega povezovanja med posamezniki in skupinami posameznikov z zelo različnimi pogledi in idejami o svetu in mestu človeka v njem.
Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike
zanje: Andrej Adam, Boris Vezjak, Irena Vekić, Dejan Levanič, Darinka Verdonik