12. 12. 2008 Zofija v medijih

Moralna upravičenost jeze

Avtor:

Ste tudi vi med tistimi, ki gojijo jezo, ker so v vaš družinski bioritem vnesli nekakšne »Strasti«, telenovelo namesto risank? Ustavimo se za hip pri samem čustvu in ne programu nacionalke. Jeza je, kakšno naključje, za nekatere filozofe že po sebi strast, tj. negativno čustvo. Je predajati se ji nekaj slabega, za nas same in za druge? Smo takšno duševno reakcijo pripravljeni sploh kdaj sprejeti, ali jo imamo vselej za nekaj prepovedanega in odvečnega? Knjige o psihološki rasti nam jo absolutno odsvetujejo, povsod in brez izjeme. Biti jezen nase in na svet je celo recept, da si uničite svoje duševno zdravje in zbolite. Tudi socialno ni nič bolj sprejemljiva in če bodo drugi posumili vanjo, boste zaradi nje deležni graje pri svojih domačih ali na odprti sceni. Ker ste menda izgubili nadzor nad sabo, je jeziti se preprosto grešno. Podobnega mnenja so bili že stari stoiki, recimo Seneka v svojem traktatu »O jezi«, zdravnik Galen pa je ugotavljal, da je nekdo, ki se preda temu čustvu, videti kot neobvladanec, ki je stopil »iz sebe« in ga žene nek iracionalni gon. Če ste jezni in imate v rokah kos volne, ga zalučate proti osebi, ki jo imate za razlog svojega besa, kot da bi jo želeli zadeti. Toda če bi imeli nož, bi v istem stanju, ko smo dobesedno »iz sebe«, postopali isto. Stoiki zato nesporno sklepajo, da so strasti, kakršna je jeza, pa ugodje, želja, bolečina in strah, ena največjih preprek pri tem, da bi postali razumni, s tem pa tudi, da bi se udejanjili kot moralna bitja.

Pa vendar je nekaj narobe, če vam nekdo odreka jezo glede komercializacije nacionalke, ki je zdaj vašim otrokom časovno prestavila še risanke. S to jezo, boste dejali, v nekem oziru ne more biti nič narobe. In imeli boste prav. Kar bo sledilo, je nekaj namigov, da bi jo včasih morali prepoznati kot pozitiven moment. Odmislimo torej družinske in privatne kontekste in se za trenutek vprašajmo, ali smo kdaj jezni na npr. naše politike? Ulična psihologija bi nam to znova odsvetovala in skupaj s stoiki navijala za duševno nevznemirjenost; biti jezen je pač prekršek, ki nam škodi dvakrat, najprej našemu dobremu počutju in hkrati bi nas poučila, da se vtikamo v nekaj, na kar nimamo vpliva. Kaj pa, če je resnica prav nasprotna in obstajajo ne tako redke okoliščine, ko je takšna drža pravilna in moralno upravičeno stanje? Bi lahko celo rekli, da je odsotnost jeze v resnici izraz moralne indiference, a bi morala v določenih trenutkih biti naravnost zaželena in bi brez nje obveljali za slabe? Poskusimo najti podporne razloge za tako trditev in za začetek opozorimo na različne vidike manifestacije jeze: vsaj na individualno (ko smo jezni kot posameznik) in kolektivno (ko je jezen nek kolektiv, stanovsko združenje, sindikalisti, nenazadnje narod). Hkrati je eno biti jezen na nekoga, drugo je videti drugega kot jeznega. Bivši varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je v očeh marsikoga obveljal za besneža, ki s tem celo kaže na svojo nestrpnost (jezen je res včasih videti kot nestrpen in sovražen), kar je v politični retoriki potem vselej služilo za dokaz temu, da je varuh nestrpen in uporablja sovražni govor. Toda bil je kvečjemu vehementen, ko je opozarjal na primere netolerance in sovražnega govora v družbi in jih brezkompromisno karal. Za marsikateri pogled državljana to ni pomagalo: argument se je torej obrnil, za vrlino je znova štela navidezna obvladanost in Hanžkova navidezna neobvladanost. Toda če pogledamo pobližje razloge, ki so bivšega varuha naredili (navidezno) jeznega, lahko vidimo, da jih je imel v številnih kršitvah človekovih pravic. Njegova reakcija je bila upravičena. Očitek je potemtakem povsem odveč, njegovo jezo smo celo razbirali kot moralno gesto in indic pravičniškega angažmaja.  A politiki in javne osebe običajno jeze ne kažejo, ker se jim zdi nedostojen politični prekršek. Ker vedo, da je ljudje ne bodo nagradili – krščanska logika odpuščanja in zatiranja čustev je tu storila svoje.

Naše vrednotenje jeze torej ne bi smelo biti enoznačno. Včasih bolj konsenzualno obsojamo njeno nenadno manifestacijo. Hipna jeza, npr. dejanje, ko bivši minister Janez Drobnič zamahne z roko proti mikrofonu novinarke, ker vanj sili z vprašanjem, ali bo odstopil, in mu je kasneje žal, je že takšna. Za odvečno smo jo vzeli ne zato, ker je izgubil živce ali ker je se nedostojno vedel do novinarke, temveč predvsem, ker ni bilo pametnega razloga za takšno gesto. Z vidika kolektivne jeze govori filozofinja Martha Nussbaum o »dvojnosti jeze«, njeni hkratni humanizirajoči in dehumanizirajoči tendenci. Po eni strani je jeza splošno prepoznavna kot »zdrav« odgovor na zlorabe in obrambo proti osebnim in sistemskim krivicam, kajti tam, kjer prevlada zlo, je »jeza izraz skrbi za človeško dobrobit in dostojanstvo«, nezmožnost biti jezen pa bi bila, rečeno aristotelsko, celo suženjska reakcija in kolaboracija z zlom. Skratka, brez jeze bi naš občutek za krivico bil zmanjšan. Tega pa si ne želimo. Po drugi strani jeza lahko dehumanizira človečnost, uprimerjena v sovražnosti skozi »mi-vi« mentaliteto, še pravi. Kot nalašč za slovenske razmere: igra ideoloških delitev, »naših« in »vaših«, »pravih« in »nepravih«, je tu dovolj povedna izkušnja iz zapuščine Janeza Janše. Kolumnist Marko Crnkovič je septembra tik pred volitvami letos zapisal oceno prav o tem: »Pomladna koalicija se bo zapisala v slovensko zgodovino kot vlada, ki je svoje poslanstvo zgradila na jezi in ga tudi užaljeno odslužila. Upam, da ga bo na tem temelju tudi sesula. Janšo pa si bom zapomnil kvečjemu po tem, da je bil kar naprej jezen in užaljen. Life is a bitch and then you die.«

Crnkovič se tu moti na zgoraj opisan način. Biti jezen ni vnaprej in po defaultu slabo, tudi v politiki ne. Morebiti tudi delati politiko na taki podlagi: nenazadnje je Janša zadnja leta bil na oblasti in je morebiti s pomočjo na ta način opisane jeze dobil volitve. S tem je to čustvo dobilo politično legitimacijo. Vprašanje je le, kdaj ste v njem upravičeni. Če niste, potem je zaman. Če ste, bi ga morali pogrešati. V primeru Janševe taktike delitev, ki predpostavlja neko začetno »krivico«, ki jo je treba popraviti in zaradi tega vihti meč, konstruira sovražnike in povsod vidi teorije zarote, bi težko govorili o kakršnikoli moralni legitimnosti. Pravičniški bes je pač nekaj drugega od izključevalnega pohoda.

Članek je bil izvirno objavljen v časopisu Večer