Kaj upravičuje intelektualce, da še naprej molčijo?
Sloviti Noam Chomsky govori o odgovornosti intelektualcev. Večno vprašanje, ki nujno zahteva nadaljevanje in širitev, je neizbežno: kakšna je odgovornost slovenskih? Čeprav je bolj ali manj jasno, da vsak, ki se pogosto prijavlja k javni besedi, še ni poklican za tako ravnanje, in četudi ga deloma šele drugi do konca prepoznajo v tej vlogi, obe okoliščini nista niti malo povezani z vprašanjem dolžnosti. Odgovornost intelektualcev jasno izvira iz definicije: intelektualec je strokovnjak, ki svoje znanje, ideje in teorije smiselno uporablja v javnih razpravah, da bi z njimi prispeval k zadevam splošnega pomena in skupnosti s tem pomagal pri razumevanju in vrednotenju. Njegova dolžnost se verjetno veča glede na težavnost okoliščin in nujnost njegove presoje, zaradi česar je interpelacija v intelektualca možna, vsaj po Chomskem, zaradi spoznavne privilegiranosti. A le do neke mere, kajti ne glede na takšno privilegiranost njegova odgovornost izhaja iz dveh različnih okoliščin. Prva je splošno družbeno, politično in demokratično ozračje, v katerem deluje. Druga je območje specialnega znanja, ki ga obvlada, kadar se pokaže širša potreba po njem. Za obe se zdi, da sta dovolj močan razlog za javno besedo: če živite v času dedemokratizacije, in oblast gospoda Janše je dober primer zanjo, se odgovornost intelektualca verjetno veča, razen če verjamemo, da nevidni mehanizem demokracije kot nevidna roka vsaka štiri leta poskrbi, da so stvari kar spontano vselej postavljene na svoje mesto. Če neki problem zadeva vaše strokovno področje, v politiki ali kakšni drugi strokovni sferi, ob npr. sprejemanju zakonodaje pa se nakazujejo rešitve, ki jih imate za slabe, potem se zdi, da je vaša dolžnost, da državljane opozorite na pomanjkljivosti.
Glede navedenega se načeloma strinjamo. V praksi pa so slovenski intelektualci v zadnjih letih prejkoslej padli na izpitu. Najprej k prepoznavni značilnosti domače apatične scene v prvem, recimo mu političnem (v širšem smislu) tipu intelektualnega angažmaja. Tradicija antioblastništva v položaju, ko je režim treba grajati in ki ga je v ameriških razmerah prepoznavno uokviril Chomsky, je pri nas tako rekoč neprepoznavna. Levica, rečeno shematično, kritike do oblasti ni gojila, ker po čem takem ni čutila potrebe, desnica pa je pogosto zarotniško in na silo prezirala oblast, a bolj zato, ker si je nanjo sama želela; kot da oblasti drugega ni sprejela že po sebi. Verjetno drži, da je komunizem poskrbel za enakomiselnost in da je dolgoletna vladavina liberalne demokracije hote ali ne privedla do tega, da se je ta drža zlila z antikomunizmom, disidentstvom in nemalokrat konvertitstvom nekaterih akterjev.
Med političnimi intelektualci po imenu zagotovo prednjačita Slavoj Žižek in Tine Hribar. Kako sta se odrezala po ključu antioblastništva? Takole: leta 2004 je prvi z nekaterimi nastopi kot “ideolog LDS” svaril pred tem, koga je treba podpreti na volitvah, drugi pa je v vlogi “ideologa desnice” napadel prvega kot “vulgoliberalca”. Prvi, navzlic nekaterim svarilom o umiku LDS, ni želel biti protioblastniški, drugi je to bil le do volitev. Le nekaj dni po njih je Žižek sporočil, da se bo izselil iz države, in glede tega držal besedo, Hribar pa je za nekaj let bolj kot ne poniknil – leta 2006 je v Delu še trdil, da podpira Janšo, pred mesecem pa si je premislil in objavil svoje dvome. Kaj sta oba storila v vmesnem času? Svoj angažma sta suspendirala in še najmanj nastopala protirežimsko.
Četudi ne bi želeli delati krivice nekaterim posameznikom, smemo v splošnem zatrditi, da je profil političnega, do režima kritičnega intelektualca zadnja štiri leta skorajda enigmatično umanjkal. Malo zato, ker je desnica z Janšo na čelu zavestno in pritlehno demonizirala civilno družbo in posameznike (stigmatizirala jih je s “takoimenovanostjo”, etiketirala s političnimi predznaki, osebno napadala), malo zaradi omenjenih zgodovinskih okoliščin, malo zato, ker se ji ubadanje z maloumnostjo vladarjev zdi deplasirano. Levica je torej mrknila, desnica pa se je poskrila in včasih celo veselo prostituirala, začutila svoj “carpe diem” in s tem sramotno priznala, koliko je vredna. Nadvse bizarno je težko na glas imenovati kakšnega vidnega angažiranega intelektualca, ki bi bil desne nazorske usmeritve in bi glasno kritiziral vlado!
Na kratko še o drugem, recimo mu ekspertnem tipu intelektualca. Prva njegova značilnost je, da je množica ljudi tega tipa bistveno širša, zato ker so takšna tudi znanja. V Sloveniji v tem segmentu po angažmaju tradicionalno prevladujejo filozofi (zaradi “univerzalnega” znanja in zavezanosti “resnici”), tem verjetno sledijo sociologi in pravniki, predvsem zaradi same narave večine družbenih dogodkov. Oboje so zadnja leta prehiteli novoekonomisti. Izrazito nenavadno je, da med intelektualci nikoli ne boste našli na primer psihologov – izjema je dr. Vlado Miheljak -, čeprav bi jih, že glede na patološko naravo večine političnega in družbenega diskurza, ki je pri nas svojstveno paranoiden, krvavo potrebovali.
Zadnji dober primer takšne intelektualne intervencije (sicer po novinarskem izzivu, ker je tudi ta tip enako apatičen) je star nekaj dni; strokovno znanje sta v komentiranje vladnih odločitev ponudila Miran Hladnik in Igor Grdina. Tema: manipulacija z iztrganimi citati, ponujenimi v nočno branje evropskim novinarjem. Po Grdini dekontekstualizacije ni bilo, citirani mora sam dokazati svoj prav in to, da je stavek iztrgan iz konteksta. Nato pa sklene: “Če je povzet stavek in so v stavku izvirna ločila ter je stavek v narekovajih, potem ne more nihče nič.” Situacija je od tod naprej jasna: bodisi bo obveljala zgodba, ki podpira vladino ravnanje, podprta s strokovnim mnenjem, bodisi bo pripeljala do javne razprave med strokovnjaki, če se bodo ti le zganili. Zato smo pri začetni dilemi: kaj upravičuje intelektualce, da še naprej molčijo? Je njihova odgovornost votel ničes, je biti intelektualec nekaj, kar lahko zavrnete kot izbiro? Močno dvomim.