21. 10. 2008 Zofija v medijih

Kaj se dogaja na radiu MARŠ?

Izjava za javnost

Na radiu Marš (Mariborskem radiu Študent) se ponovno dogajajo hudi časi in uveljavlja nov režim. Nekateri ustvarjalci programa smo to izkusili na svoji koži. Najraje bi podpisani člani društva takoj podali kakšno oceno stanja, ki se nam zdi dramatično, a začnimo raje z navidez majhno zgodbo, kajti simptomi se vedno skrivajo v detajlih: naša tedenska radijska oddaja o filozofiji, ki jo podpisani predvajamo v eter radia vse od leta 1996, je za vodilne postala sporna. S pripravljanjem oddaj nismo prekinili niti v času, ko mu je bila odvzeta frekvenca. Bili smo eni zelo redkih, ki smo preživeli vzpone in padce radia in trenutno imamo za to leto z njim celo za obe strani obvezujočo sklenjeno pogodbo o izvajanju naše oddaje.  Čeprav sploh ne edina, pa  je nekomu postala v napoto in bi jo rad v obliki, kakršna je obstajala, ukinil. Pod pretvezo, da preveč govornega programa dekoncentrira poslušalca! Argument za takšno razlago naj bi po v.d. direktorjevih besedah bila neznana raziskava, ki je pokazala, da je povprečen človek lahko slušno zbran okoli 3 minute in da po njegovi oceni poslušalci MARŠ-a zmorejo celo malce več, okoli 7 minut zbranosti. Ali vidite oziroma slišite, kaj si v.d. direktor MARŠ-a, ki je namesto odgovornega urednika nenadoma pristojen tudi za programske vsebine,  misli o svojih poslušalcih? O njih ima približno enako optimistično mnenje kot konzervativen politik o svojih volivcih. Seveda je ta raziskava povsem bebava. Ovrže je že dejstvo, da lahko povprečen človek posluša zvočne knjige cele ure in da tudi otroci zmorejo pravljice poslušati cele ure.

Povejmo, da sklicevanje na takšno bebavo stališče nastopa prej kot sredstvo oblikovanja stvarnosti, ki jo bo potem ta argument podpiral. Kaj mislimo s tem, da lahko nek argument nastopa v funkciji oblikovanja tistega, kar bo potem podpiral? Vzemimo na primer, da se raziskava ne moti in je celo točna, da so dejstva resnično že takšna, da ljudje (celo študentje) ne zmorejo niti pet minut koncentracije in da se jim je potrebno s kulturnimi (radijskimi) vsebinami prilagoditi. Toda ali to pomeni, da so ljudje (tudi študentje) po naravi takšni, ali celo, da bi takšni morali biti? Če na to vprašanje odgovorimo negativno, potem že implicitno priznamo, da imajo oblikovalci kulturnih vsebin v medijih neko odgovornost: s svojimi idejami in formami podajanja vsebin na nek način tudi sooblikujejo stvarnost, jo legitimirajo, jo priznavajo, reproducirajo itd. Skratka, tudi če bi ljudje dejansko že bili popolni dekoncentrirani bebci , to še vedno ne bi predstavljalo argumenta, da lahko takšno stanje podpiramo (z rezanjem sedaj enovitih vsebin na prebavljive dele). MARŠ je namreč avtonomen medij in poslanstvo avtonomnega medija (v tem primeru avtonomnosti gre zlasti za avtonomijo od trga) in se mora upirati zoper takšno banalizacijo realnega. Kakšno je poslanstvo radia, piše v njegovih smernicah.  V statutu je zapisano, da je radijski program MARŠ informativno-analitične, družbeno-teoretske, kulturno-glasbene in dokumentarne narave, katerega namen je obveščanje in zadovoljevanje izobraževalnih, znanstvenih, strokovnih, umetniških, kulturnih in drugih potreb študentske in širše javnosti. V tem okviru si mora prizadevati za razvoj in vsestransko dostopnost ter uporabo navedenih dejavnosti, ki so v interesu informiranosti, razvoja in napredka statusa študentske populacije v najširšem smislu.

Pri uresničevanju svoje programske funkcije mora MARŠ med drugim upoštevati interes za razvoj izobraževanja in znanosti ter načelo svobodnega izražanja in mnenjskega in političnega pluralizma; avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi, načelo umetniške svobode; načelo neodvisnosti oblikovanja programskih vsebin od imetnikov finančnih virov, vlagateljev ter oglaševalcev ter načelo nezdružljivosti funkcij direktorja oziroma odgovornega urednika s članstvom v katerikoli politični stranki.

V društvu Zofijini ljubimci se zavedamo, da je naša oddaja le kolateralna žrtev novega režima ali novih načrtov, ki jih imajo snovalci radia, ki pa jih dosedanjim sodelavcem MARŠa ne želijo razkriti. Naš predstavnik se je pred dnevi udeležil seje sveta Zavoda Marš, da bi člane povprašal o nekaterih okoliščinah izvajanja programske sheme; na svet smo se pred tem obrnili tudi s protestnim pismom. A je ostal tako rekoč pred vrati: še nikoli se ni zgodilo, da bi svet izločil javnost ali celo sodelavce Marša, kar se zdaj dogaja. Kot smo izvedeli, svet sploh ni obravnaval našega pisma, še manj je zavzel stališče do očitnega izrinjanja (tudi) naše oddaje iz programske sheme, do pristojnosti direktorja, ki se mešajo z uredniškimi (da ne govorimo o tem, da v. d. direktorja MARŠa nikoli ni na delovnem mestu), do tega, da ni jasno, kdo natančno je v.d. odgovornega urednika (na zadnjem sestanku so ga prekrstili vnekakšen kolektivni organ štirih ljudi?) in zakaj ta nenadoma dejansko sploh nima več pristojnosti, da bi nam lahko kot tak odgovoril.

Obračamo se na javnost, ker smo zaskrbljeni. Splošen vtis sodelujočih »marševcev« v društvu Zofijini ljubimci je, da na radiu vlada popolna agonija in da se ta poglablja. Ugibamo, ali se to dogaja namenoma ali ne, obe možnosti pa sta slabši.

Oznake: