Povprečnemu človeku se zdi neverjetno, da si lahko predsednik ali član uprave tega ali onega javnega ali zasebnega podjetja izplača nagrado, za katero bi potreboval zakladnico; povprečnemu človeku se zdi neverjetno, da imajo lahko menedžerji, zaposleni v tem ali onem javnem ali zasebnem podjetju poleg tega plačo, s katero si lahko zakladnico zgradijo.
Ampak saj vendar živimo v kapitalizmu, bi povprečnemu človeku odvrnil menedžer in ker živimo v kapitalizmu, je to samoumevno. Zakaj so takšna izplačila samoumevna, povprečnemu človeku nikakor ni in noče postati jasno in ker vrta naprej, mu menedžer odgovori, da se bodo ob morebitnem zmanjšanju nagrad preselil drugam, pač tja, kjer so stimulacije ugodnejše. No pa se preseli, si misli povprečen človek. Ali mi bo potem kaj slabše?
Ne, ne bo ti slabše, bi dejal filozof Platon, ki bi povprečnemu človeku odgovoril z naslednjim retoričnim vprašanjem: »Ali ni krepost tako oddaljena od bogastva, da ležita kot skledici na tehtnici in vselej vlečeta v nasprotno smer?«
Filozofinja Ayn Rand, avtorica knjige Vrlina sebičnosti, bi na to odvrnila, da s tem preprosto izenačujemo »industrijalca, ki pridobiva bogastvo in gangsterja, ki ropa banke«; oba imamo »za enako nemoralna, ker sta oba poskušala obogateti zaradi lastne ´sebične´ koristi.« Toda, nadaljuje, to je napačno: »če hočemo odrešiti človeka in moralo, je potrebno ponovno vzpostaviti koncept ´sebičnosti´. Natančen pomen in slovarska definicija besede ´sebičnost´ pa se glasi: ukvarjati se z lastnimi interesi.« Njena poanta je torej, da mora biti človek koristnik svojih (moralnih) dejanj oziroma svojih preteklih odločitev. Če se pridno uči, pridno študira in je prav tako zavzet na delovnem mestu, je morebitno napredovanje na menedžerski položaj zgolj žetev predhodnega dela. Ali je s tem kaj narobe?
Da, bi dejal filozof Platon, kar je v tem primeru narobe, je sam način življenja (in mišljenja), ki si pusti nagrado za vse vloženo preteklo delo izplačati v denarju. Namesto, da bi ljudje hrepeneli – recimo – po zmagah in časteh, »postanejo takšni, (da) hlepijo po bogatenju in premoženju: bogataša hvalijo in občudujejo ter ga vodijo na vodilne položaje, reveža pa sramotijo.« Temeljni problem, kot ga vidi Platon, je potemtakem v samem značaju državne ureditve, ki dopušča, krepi, reproducira in daje prednost določenim lastnostim človeškega značaja, medtem ko druge lastnosti zanemarja. Na določen način oblikovani ljudje potem z ukrepi (zakoni) ohranjajo točno to ureditev, ki proizvaja taiste značaje, kakršni so sami. Platon potemtakem meni, da država od bogatega človeka, ki zapravlja denar, nima posebne koristi. To ubesedi s primero iz čebelnjaka: »… tako kot nastane trot v satovju – namreč kot bolezen satovja –, (se) tudi takšen človek v hiši rodi kot trot, kot bolezen države.« Kljub temu velja poudariti, da Platon globokih razlik v družbi ne vidi le kot problem morale posameznikov, temveč kot problem sistema, ki takšne posameznika omogoča (jim daje domovinsko pravico).
Ali lahko torej rečemo, da se Ayn Rand preprosto moti, ko opozarja, »da ima sleherna vrzel med delujočim in koristnikom za posledico nepravičnost oziroma žrtvovanje nekaterih ljudi za druge, delujočih za nedelujoče, moralnih za nemoralne«? Da, se glasi odgovor. Na tej točki se lahko strinjamo s Platonom, iz katerega bi lahko izpeljali, da bi morali sposobnejši ljudje (denimo menedžerji) biti zmožni žrtvovati del lastnega ugodja v imenu celote (še zlasti v času krize). K temu – mimogrede – dodajmo, da žrtvovanja ne predstavljajo lepotna znižanja plač (denimo iz 9000 € na 8500 €); življenje pač ni tekmovanje za miss universe. Pravo žrtev bi predstavljalo plačno razmerje ena proti pet (vsaj). Menedžer, ki bi pristal na takšno razmerje bi hkrati veliko pridobil: z večjo gotovostjo bi lahko računal uspeh na trgu (ker bi zaposleni v podjetju to bržkone razumeli kot spodbudo); pridobil bi tudi ugled v očeh zaposlenih in celotne javnosti.
Toda – in to je bržkone Platonova poanta – to se ne dandanes ne more zgoditi. Zakaj ne? Ker so ljudje (zaradi sistema) napačno vzgojeni. »Zanemarili so resnično Muzo, ki je povezana z mislimi in filozofijo, ter telovadbo cenijo više od muzične umetnosti,« kar je (ob vsem spoštovanju do fizične kulture) zgolj prispodoba za ljudi, ki niso vzgojeni s prepričevanjem temveč s silo. Danes bi rekli, da ljudje niso vzgojeni v duhu kritičnega mišljenja, ki bi moralo predstavljati ideal sleherne izobraževalne institucije, temveč samo pod krinko kritičnega mišljenja, s pomočjo česar v izobraževanje tihotapimo fleksibilnost (na trgu delovne sile), sposobnost (prilaganja v podjetjih), vodljivost, konkurenčnost (z vsemi in vsakomer), tekmovalnost ipd. Vzgojeni smo torej v duhu tega, kar je razumno z vidika tistega sistema, ki si organizira izobraževanje, ne pa tega, kar je razumno kot takšno.
Ko torej Ayn Rand (za nas samoumevno) trdi, da »pravica ne pomeni dovoljenja ´ravnati, kakor se komu zljubi´; (in da) slepe želje ali naključne muhe ne morejo določiti, kaj je (naša) korist (self-interest),(ker mora biti) slednje odkrito in doseženo pod vodstvom racionalnih načel,« bi to vendarle morali postaviti v kontekst našega, kapitalističnega časa. Gotovo namreč ne moremo zanikati, da je zadovoljevanje slepih želja nerazumno, toda tudi dopuščanje vrzeli (zlasti, če ste nadarjeni, nesebični ipd.) med vašim trudom in sadovi vašega dela ni nujno nerazumno. Dou Donggom iz Indonezije je, denimo, samoumevno nekaj povsem drugega kot nemara nam. Peter Just v knjigi Socialna in kulturna antropologija – zelo kratek uvod oriše sodni proces, v katerem je vaški starešina dejal obravnavanem mladeniču takole: »Misliš, da pripadaš sebi, ampak to ni res! Ti si v lasti svojih staršev, ti si v lasti svojih sorodnikov, ti si v lasti svoje vasi in ti si v lasti Boga. Ne moreš početi, kar te je volja!« Na tej točki bi Platon gotovo nadaljeval z – ´ti si v lasti skupnosti, ti si v lasti države´ in kar lahko počneš je zgolj to, kar koristi celotni skupnosti in ne zgolj tebi (četudi je to s tvojega vidika racionalno).
Na tej točki ne želim zagovarjati kakršnega koli relativizma, poudariti želim, da se nemara motimo, ko častimo nekatere vrednote, ki niso – kot smo zgoraj nakazali – nič drugega kot vrednote danega sistema. Tudi ne želim trditi, da je Platonov etatizem kaj bolj sprejemljiv kot so ideje Ayn Randove, opozoriti pa hočem, da ne eno ne drugo ni samoumevno in da nam lahko premislek o obeh skrajnostih dovolj jasno predstavi situacijo, v kateri smo se znašli po volji osamosvojitvene generacije, ki se je tako nekritično zaljubila v kapitalizem in dosegla, da sedaj četrtina državljanov ne more več govoriti o človeškem dostojanstvu.
Da, najprej premislek, a potem bo treba tudi delovati!