8. 4. 2004 Zofija v medijih

Kavelj 22 Kučanovega Foruma 21

Avtor:

Krepko se motijo tisti, ki pravijo, da je bilo društvo Forum 21 deležno (ne)pravičnega medijskega masakra. Prav nasprotno: pravi dizaster, pa ne medijski, ga šele čaka. VIP klub pomembnežev namreč ne more funkcionirati kot tisto, kar se je namenil postati. Ker je po svoji naravi preprosto nekaj politično nemogočega. Gospodarsko-politična loža skrbno varovanih ciljev, ki vse dotlej, dokler ne vstopi v politično areno zares, nima kredibilnosti, po drugi strani pa vstopiti ne more, saj je strukturno vendarle – loža.

Ta nemogoča pozicija sprevrženosti se lepi že na njegovega predsednika: Milan Kučan trenutno ni paralelni predsednik države, kot pravijo, kajti želi biti edini: aktualni se obnaša, kot da to ni, penzionirani se obnaša, kot da to je. Janez Drnovšek v svoji kandidaturi ni skrival, da išče varno sinekuro, kjer mu ne bo treba dosti početi. Danes se obnaša natanko v skladu s svojimi pričakovanji, kot penzionirani modrec: veliko počiva, meditira in sklicuje pogovore, kjer sokratsko razpravlja o temah, kot da bi verjel, da politiki vlada nevidni logos. Milan Kučan je, nasprotno, sveže penzionirani bivši predsednik, a ne želi biti ne eno ne drugo: penzion ga dolgočasi, pripadajoča mu penzija po zakonu skorajda dosega tisto aktualnega, oznaka bivšega pa ga povrh očitno še žali. Kot pragmatik tudi ve, da politiki ne vlada logos, pač pa se je dobro zanj skriti.

Zato ne preseneča njegova vsenavzočnost in aktivno prevzemanje svoje prejšnje vloge: pri ameriških Slovencih, na pogrebu tujih državnikov, na obiskih v tujini, na sprejemih tujih predsednikov, in to vse za naš denar. V Tuzli je nedavno tega Zoranu Jankoviču pomagal odpirati nov Mercatorjev center s tem, ko je miril muslimanskega verskega vodjo, naj v Bosni ne bojkotirajo slovenskih izdelkov – po tistem, ko je sarajevska kantonska organizacija Socialdemokratske stranke pozvala k povračilnim ukrepom zaradi odpora do gradnje džamije v Sloveniji. Lep primer predsedniške intervence in politično-gospodarskega lobiranja. Popoln debakel je bilo medpredsedniško kramljanje z beloruskim diktatorjem Aleksandrom Lukašenkom: ta je prišel v Slovenijo smučat, a je potreboval alibi pred svojim narodom, da je bil na koristnem obisku v tuji državi, kjer je menda utrjeval stike. Zato se je ob koncu svojih snežnih užitkov spomnil, da bi mu ga lahko priskrbel Kučan s polurnim pogovorom o prihodnosti v EU. Želja mu je bila z v veseljem izpolnjena, četudi je Lukašenko na listi ljudi, s katerimi resni evropski državniki sploh ne komunicirajo.

Zdi se torej, da Kučan rad hvaležno izkoristi vsakršno priložnost, ki ga vsaj navidezno potrjuje v namišljeni predsedniški funkciji. Tisto v F21 je napovedal kot svoj projekt kratkočasenja v penziji (za katero je zaprosil decembra lani). Toda ambicioznost je bolj slab izgovor za nekoga, ki zase misli, da nima občutka za lenobnost, ker nam ni pojasnil, čemu raje ne zahaja v klub igrati bridž ali šah, temveč za sprostitev rabi takega političnega, pa še svojega povrhu. Ni razočaranje, da majhen ostareli možakar še vedno čuti strast in odvisnost od politike, ampak to, da si tega ne prizna. Občutek nadstrankarstva, na katerega se je Kučan skliceval nemalokrat, seveda tudi zaradi vloge predsednika države, bo zdaj menda ohranjal s tem, da menda ne želi ustanoviti stranke, temveč delovati drugače. Ampak to so bile napovedi in očitki že zadnjih deset in več let. F21 je materializiral vse zle slutnje desnice, ki jih je ta imela okoli njega: fatalne povezave z gospodarstveniki, prijateljske vezi z estradniki, krog vplivnežev na vseh koncih (»Kučanov klan«), ki so končno, po letih zadržanosti, stopili na plano. Celo zadrte levičarje je moralo oplaziti: vsa ta odbijajoča desna paranoja o tajnih povezavah se zdaj dozdeva, kot da se je konkretizirala in prihitela na oder Cankarjevega doma.

Scenarij ustanovnega sestanka 31. marca 2004 je bil kakopak strogo zakoličen: društva se ponavadi ne ustanavljajo v areni slovenskega kulturnega hrama, razen če je njegov direktor s soprogo vred njegov član. Zelo verjetno so v F21 natanko premislili, kdaj bodo začeli: nekaj dni pred referendumom, ko bodo politične strasti najbolj žgoče. Tudi detajli, kot je ta, kdo bo sedel h komu, so bili točno izdelani: bilo bi asociativno preveč usodno, če bi se zraven Kučana namestila recimo direktorja Mercatorja ali Krke, zato je bilo treba k njemu posaditi brezmadežno popularnega, bolj star bolj norega Zorana Predina.

Vseobsegajoče dodelane so tudi vsebinske smernice društva za »politična, gospodarska, razvojna, socialna, kulturna in etična vprašanja«. Jasno, za vse bodo, torej za nič. O sprejemu novih članov v društvo bo odločal upravni odbor. Saj res, koga bodo spuščali v ta elitni klub? Se utegneta v njem enakopravno pogovarjati g. Jankovič in v Mercatorju zaposlena delavka, nova članica? Težko verjamemo. V obrazložitvi so zapisali, da se bodo zavzemali za »socialno stabilno, solidarno in notranje povezano družbo, za pravno in socialno varnost, krepitev nacionalne identitete«. Lepa reč: g. Jankovič bo kot agilni član društva svojim odpuščenim delavkam zdaj ponujal varnost. To bo gotovo še zanimivo. Usmeritev društva kot dela civilne družbe naj bi bila nadalje dvojna: tako želijo obogatiti podlage za kompetentno odločanje političnih družbenih in kulturnih elit v zvezi z upravljanem javnih zadev v Sloveniji, EU in v mednarodnem prostoru. Karkoli že to pomeni. S premišljenimi javnimi izjavami pa se želijo odzivati tudi na dogajanja v sodobnem političnem prostoru Slovenije. Če je namen F21 v očeh njegovih protagonistov politično učinkovanje, v iskanju »podlage za kompetentno odločanje«, pa ni jasno, kako se bo ta lahko realizirala glede na dejstvo, da gre za civilnodružbeno formacijo? Evidentno pretežno na prikrite lobistične načine, saj je po svojem deklariranem bistvu lahko le mnenjska skupina ljudi!

In kakšno sestavo si je omislil Kučan? F21 v svoji zastopanosti zagotovo ni enoten: je konglomerat po eni strani gospodarskih mogulov, ki jim je težko pripisati kakšen drugi motiv od tega, da iščejo politično zaščito za svoje posle, mladih političnih povzpetnikov, ki nujno potrebujejo zveze (Franci Kek, Zoran Predin), finančno izgubljenih kulturnikov, ki iščejo sponzorje (Peter Božič, Gojmir Lešnjak), pozabljenih politikov, ki jih nihče več noče. Za nameček pa so se mu pridružili še natanko strokovnjaki, ki so celo zadnje tedne pred vstopom v F21 bili javno stigmatizirani kot »rdeči« in režimski (Božo Repe, Niko Toš itd.), da ne govorimo o starem partijskem kadru, po katerem desnica pljuva že desetletja (Janez Kocijančič, Zdenko Roter itd.) Katerikoli že segment naštetih članov vzamemo v precep, utegne šepati iskrenost njihove motivacije za priključitev forumu. Prej dobimo zgolj lojalizem, osebni interes, lobiranje, elitizem. Zastrašujoče deluje falanga najvidnejših gospodarstvenikov, ki brez sramu legitimira grožnjo vstopa gospodarstva v politiko, od česar bi morala bežati vsaka zdrava ekonomija demokratične države.

Tudi prvi otipljivi korak F21 glede sugestije volivcem na referendumu o tehničnem zakonu o izbrisanih bi s težavo razumeli za uspešen. Zapletel se je že Matjaž Kmecl z vztrajanjem, da se referendum označi kot “sramota za demokratično Slovenijo”. Sam je namreč leto nazaj sopodpisal izjavo, v kateri protestira proti odločitvi ustavnega sodišča, da morajo pristojni organi upravičencem po uradni dolžnosti takoj začeti izdajati dopolnilne odločbe o stalnem prebivanju. In to je bila sramota za njega. Nekredibilno je zvenel tudi poziv, naj volivci premislijo, kako bodo glasovali v nedeljo: mnenja, pri katerih državljane napeljujemo k uporabi razuma, so sicer hvalevredna, a politično prazna in neučinkovita. Prav farsično je bilo videti, ko so mediji po referendumu govorili o tem kot pozivu k bojkotu, medtem ko bodo resnični bojkoterji (Forum za levico in ostali) morali plačati mandatne kazni zaradi kršitve volilnega molka. En dokaz več, da bodo novinarji iz F21 paranoično gradili fantoma in mu pripisovali dejanja, za katera nima nobenih zaslug.

Kako torej z eno besedo opisati zgrešenost Kučanovega kluba? Iz tega, da je videti kot parainstitucija, politična mimikrija, kot vzporedna oblast, ki nam želi vladati? Ne, vse to so le površne označbe, problem F21 je strukturen – ne le, da bo moral še trdo dokazovati, da ima kaj opraviti z levimi vrednotami in še bolj, da ima nestrankarske namene. Nenazadnje je nepričakovano milo njegovo ustanovitev pozdravil celo Janša in kasneje smo lahko prebrali, zakaj: nekateri njegovi vidni gospodarstveniki so med pomembnimi sponzorji SDS. Česar F21 manjka, je iskreni »raison d’être«: predvsem pri njem sama forma spravlja na laž deklarirano vsebino. Forum je v takšni zasedbi kot politično društvo »contradictio in adiecto«: če želi biti transparentno političen, se mora odpovedati formi, če ne želi biti, se mora odpovedati tovrstnim ciljem. A se zdaj več ne more, ne prvemu in ne drugemu. In v tem je njegov kavelj 22.