R. S. Peters, eden izmed vidnejših filozofov izobraževanja, je v slavnem članku Upravičenje izobrazbe zapisal, da je pojem izobrazbe vzniknil v 19. stoletju kot nekakšno nasprotje šolanja. To pomeni, da biti izobražen ni isto kot biti šolan.
Poglejmo v čem se pojma razlikujeta. Kako naj, denimo, učitelj razločuje med šolanjem otrok in njihovim izobražujem? Pri odgovoru si pomagajmo z I. Schefflerjem (še enim vidnim filozofom izobraževanja), ki je dejal, da »poučevati nekoga, ali je nekaj tako in tako, ne pomeni zgolj poskušati doseči, da to verjame: prevara, na primer, ni metoda ali oblika poučevanja.« Po Schefflerju mora tako učitelj doseči, da si učenci oblikujejo prepričanja na osnovi razumnih razlogov, to je po procesu kritične ocene posameznih predlogov.
Kako nam lahko ta odgovor pomaga pri ločevanju izobraževanja in šolanja? Zdi se, da lahko z njegovo pomočjo šolanje dojamemo kot nekakšno »prevaro«, kot proces, ki se ne meni oziroma ne spoštuje razumnosti udeležencev izobraževanja (to je učencev), temveč le-te dojema kot material, ki ga je potrebno tako ali drugače oblikovati (odvisno od dnevnih političnih in ekonomskih ciljev). Vse kaže, da je ta razlika zapisana tudi v naš vsakdanji jezik. V vsakdanjem jeziku je namreč uporaba besede šolanje mnogo širša od uporabe besede izobraževanje: z njo denimo označujemo šolanje psov, medtem ko ne rečemo: a veste, moj pes je lepo izobražen.
Učitelj, ki izobražuje potemtakem učencev ne obravnava kot psov, ne jemlje jih kot material, ki mu je potrebno vcepiti neko ideološko prepričanje: bodisi politično, versko ali ekonomsko. Kar je ob tem še pomembno, zlasti danes, pa je, da učitelj, ki izobražuje, učencev ne jemlje niti instrumentalistično (kot se izrazi Peters) – znanja in veščin jim ne posreduje izključno zaradi preživetja v visoko-tehnološki družbi. Slednje je bilo potrebno poudariti, ker bi se marsikdo, ki se ponovno zavzema za nekakšno renesanso usmerjenega izobraževanja, pridušal, da ne nasprotuje izobraževanju (v zgornjem pomenu). Določeno spoštovanje razumnosti posameznika je namreč tudi zanj nujno potrebno: ljudje, ki več razumejo, so namreč bolj fleksibilni, so bolj pripravljeni na vseživljenjsko učenje, na negotovost trga, menjavo služb, prekvalifikacijo itd. Prenovitelji usmerjenega izobraževanja – danes bi jim bržčas rekli – neoliberalci, se torej na nek čuden način strinjajo z razlikovanjem med šolanjem in izobraževanjem, čeprav to razliko razumejo drugače kakor mi. Šolanje vidijo kot posledico učiteljeve omejenosti v razumevanju, posledico njegove togosti v držah, njegove neprilagodljivosti za spremenjen način organiziranja, neprilagodljivost novim tehnologijam itd.
Tukaj ne bomo trdili, da je takšna neprilagodljivost vredna ohranitve; nasprotno. Toda menimo, da neoliberalno ločevanje med šolanjem in izobraževanjem učence kljub uvedbi fleksibilnosti itd. še vedno obravnava kot pse oziroma da mu ne uspe ubežati. Rečeno drugače, neoliberalno ločevanje med našima pojmoma je samo kozmetično. Pojasnimo. Primer neoliberalnega ukrepa, ukrepa, ki joče po starem usmerjenem izobraževanju, je šolska reforma poklicnega izobraževanja, pod katero se je podpisal šolski minister Zver. Ta reforma veliko bolj kot predhodne izroča šolo gospodarstvu. Uvaja večjo fleksibilnost učencev (bodočih delavcev), hkrati pa prepolovi izpostavljenost učencev splošno-izobraževalnim predmetom. Sedaj boste vprašali, zakaj je to podobno šolanju in ne izobraževanju. Zato, ker 60 % mlade populacije (toliko jih je vpisanih v srednje poklicno izobraževanje) obravnava predvsem instrumentalistično: to populacijo šola (dresira) za nestresno, samoumevno sprejemanje negotovosti na kapitalističnem trgu delovne sile; vceplja ji pogojni refleks, ki bo nekemu bodočemu zakonodajalcu omogočil sprejetje zakonodaje, ki bo ustoličevala delo za določen čas, hkrati nekritično slavila rast družbenega bruto proizvoda ipd. Kar torej trdim, je, da postajajo takšni scenariji mogoči, da ni več izključeno, da utegne delo za določen čas postati nevprašljivi del vsakdana, dejstvo nad katerim se ne bo nihče več razburjal in morda celo vrednota.
V nasprotju s tem reforma, ki bi zagotavljala tudi izobraževanje populacije (ne zgolj šolanje), ne bi stavila toliko na poklicno specializacijo (povezano s fleksibilnostjo) in ne bi prepolovila splošno izobraževalnih predmetov, temveč bi poskrbela za občo razgledanost in razumnost šolajočih. Izobražen človek mora namreč biti, kot pravi Peters, sposoben na različne načine interpretirati svoje izkustvo. To pomeni, da na stvari ne bo reagiral samo na en način, kakor se to obeta enodimenzionalnemu fleksibilnemu Zverovemu človeku. Izobražena oseba, kot nadaljuje Peters, se pri oblikovanju (moralnih) sodb ne bo zanašala na surove (nezrele) razlage vedênja drugih in ne bo prezrla posplošitev družboslovja, glede posledic različnih tipov vedênja, če so te posplošitve, seveda, na voljo. In naprej, v nasprotju z instrumentalno šolano osebo je izobražena oseba sposobna početi stvari, zaradi njih samih. Svojega dela ne opravlja zgolj zaradi denarja. Ne sprašuje se ves čas, kolikšno je plačilo in kaj imam od tega? Zmožna je, pomislite, uživati celo v kulturi in – škandal! – sposobna je delovati preprosto zato, ker je zaskrbljena (denimo nad »visokim« nivojem politike v družbi ali nad uničevanjem okolja: naravnega in šolskega). Skratka iz dela izobražene osebe ne odsevajo le kompetence, različne pismenosti in kar je tega, ampak tudi neko prizadevanje (skrb), neka iskrenost ali, če hočete, nek duh.
Tisti, ki vse to že veste, se boste nemara vprašali, čemu to pišem. Takole odgovarjam: s tem vatlom bom meril dejanja nove oblasti na šolskem področju, kjer delam. Prav zanima me, ali bo tudi ta oblast posnemajoč ukrepe na tujem, tako kot predhodni dve, banalizirala področje izobraževanja in se pri tem cmeravo sklicevala bodisi na konkurenčnost Finski ali Kitajski, ali pa bo pljunila v roke in poskušala izumiti nekaj strokovno utemeljenega in nekaj, kar ni le prijazno do ljudi, temveč jih tudi vredno.