20. 5. 2003 Zofija v medijih

Intelektualec in mediji

Avtor:

Bralci Spektra, ki so prebrali moj prejšnji članek o ruplizmih, mi bodo morali odpustiti. Ker jim bom danes, za poobedek, moral znova postreči z njimi. Ruplizmi namreč. Ti imajo nekam napovedljivo lastnost, da se kopičijo. Da se množijo. Češ – kjer je eden, tam jih je celo morje. Razen tega so v trenutni intelektualni sferi slovenske politike dragoceni kot biseri, ki jih ne velja pustiti tam, v globinah. Vsakega je treba pobrati, skrbno pobrisati in ga ponosno analizirati. Toda kaj je tisto, kar jih sploh generira?

Kot rečeno, je zunanji minister Rupel, dežurni intelektualec v vladi, znova udaril. Najprej z obsežno kritiko na račun medijev, ki jo je objavil na spletni strani Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ). Naj pojasnimo, zakaj je Rupel intelektualec. Najprej zato, ker ima kot eden redkih v tej vladi takšen pedigre. Od študentskega urednika in kritičnega misleca najprej študentskih gibanj, do demosovca in misleca Slovenije, vmes pa še dogajanj v svetu. Razen tega je redni profesor sociologije, ki je napisal nebroj političnih komentarjev in esejev, med drugim 30 knjig. Kdo v vladi mu lahko v tem parira?

Takšne, nedvomno odlične reference, pa njegovo na trenutke intelektualno uboštvo le še poglabljajo. Po eni strani se Rupel pojavlja in komunicira z mediji, ker kot nedavni pripadnik civilne družbe, pisec in profesor goji afiniteto do medijske refleksije družbenih dogodkov in se torej nekako enači s to drugo stranjo. Četudi politik miselno nekako noče popolnoma preiti na to drugo stran in torej goji posluh za senzibilno javnost. Želi si komunikacije in sebe razume kot nekoga, ki je po naključju na drugem, političnem bregu, se bo pa vsak čas vrnil na prvega. Na tej točki je zagotovo iskrenejši od finančno-ekonomsko-političnega profila slovenskega politika, ki do medijev goji aroganco in se ga kritična besedila večinoma sploh ne dotaknejo – pomislite, na koliko utemeljenih in argumentiranih zapisov so vladni predstavniki odgovorili v zadnjih dvanajstih letih skupaj? (Mimogrede, zanimivo bi bilo vedeti, zakaj skoraj po pravilu odreagirajo zgolj na televizijske novice in elektronske medije, nikoli na časopisne zapise.)

Ta točka iskrenosti ga po drugi strani tudi najbolj tepe. Gospod Rupel nam namreč deluje kot nekdo, ki nikakor ne more iskreno razumeti, čemu tolikšna medijska presija na politiko, ki pa jo sam čuti le za tisti del, ki ga opravlja sam. V nekem smislu torej ne detektira demokratične vloge medijev in javnosti. Ne razume, da mediji morajo gledati pod prste in nastavljati zrcalo politiki. Ne dojame, da so del “korektivnih mehanizmov” v družbi in torej konstruktivni, kakorkoli že kdaj izzvenijo destruktivno. Možno je sicer, da vse to Rupel sicer razume, toda ne takrat, ko gre zanj. Ko prebere kakšno o sebi, ga to praviloma pravi iz tira. Razume sicer princip, toda ne vzame ga zares v svojem lastnem primeru.

Za še bolj nerazumljivo se mu rišejo pripombe na njegova dejanja prav zdaj, ko smo sredi velikih dogodkov priključevanja Evropski uniji in Natu. Kjer naš zunanji minister igra eno osrednjih vlog in upravičeno žanje uspehe slovenske zunanje politike zadnjih deset in več let, katere del je bil in je tudi sam. Občutki pomembnosti, svečanosti, veličastnosti, ki ga prevevajo, ker je tem procesom iskreno naklonjen, pri njem še dodatno ne dovoljujejo kritike. Ne more jih razumeti in za njegova ušesa zvenijo kot sabotaža: podobno kot če bi on, Rupel, stal pred oltarjem, da svoji izbranki dahne tisti usodni “Da”, pa bi nekdo iz klopi prav tedaj glasno rignil in na ta način zmotil vrhunec romantičnega dogodka. Pri čemer bi naš protagonist to verjetno takoj interpretiral kot sabotažo in ne bi bil pripravljen sprejeti, da gre mogoče za svata s kroničnimi digestivnimi problemi ali morebiti nekoga, ki lahko upravičeno in z razlogi protestira proti poroki.

Vsa Ruplova avtorecepcija, po kateri se mu je v zadnjih mesecih, večinoma pa od nesrečne vilniuške izjave dalje in nasprotovanja vstopu v NATO, dogajal medijski linč, ima za svojo hrano ta razkorak med pričakovanji pohvale in narcisoidno samozaverovanostjo v svoj prav na eni strani in nesenzibilnostjo za lastno kritiko in vlogo medijev na drugi. Ta interni nesporazum, ki ga naš zunanji minister goji v sebi, rezultira v erupcijah in izgubah živcev, defenzivnih lapsusih, zgrešenih in pretiranih reakcijah, besedah, primerjavah, izgubi kritične distance do sebe in dogodkov okoli nas. Vsakič je Rupel jezen ne enostavno zato, ker bi prebral kaj pikrega na svoj račun, temveč prej zato, ker bi na mestu zapisane pikrosti pričakoval kaj drugega, mogoče pohvalnega. Vsaj tako je razbrati iz njegovih burnih potez: defenzivni in patetični govor obrambe se bo vselej iztekel v slavospev sebe ali dogodkov, ki jih kroji ali je njihov del.

V zadnjem mesecu (ko to berete, mogoče dveh) je tako Rupel udaril dvakrat: najprej po Delu (deloma Dnevniku), ki da uprizarja njegov linč, in njegovem odgovornem uredniku Mitji Meršolu. Ta udarec je bil generalen, Rupel pa mu je posvetil “prosti spis” na spletni strani Ministrstva za zunanje zadeve. Drugič se je na tiskovni konferenci branil na enega od medijskih očitkov o vpletenosti v ustanovitev diplomatske akademije v Portorožu, ki naj bi jo samoiniciativno forsiral, zbiral zanjo denar, sebe tja postavil za profesorja, hkrati pa prekinil sodelovanje s programom za diplomate na ljubljanski FDV.

Pa navedimo nekaj cvetk iz njegove obrambe: “Ker gre za vihar v kozarcu vode (NE, TO NI BABIČIN KOZAREC MARMELADE, AMPAK MOGOČE ZLORABA!), ker gre za neumnost (KDOR KOGA PRIJAVI URADU ZA PREPREČEVANJE KORUPCIJE, DA JE SAMOEVIDENTNO NEUMEN?), ne morem biti pri miru, ker se imam za odgovornega človeka, ker sem odgovorno delal, nisem dobil niti enega tolarja izplačanega na kakršenkoli napačen način (TOČNO, VSE NI V DENARJU, KORUPCIJA IMA TUDI DRUGE OBRAZE), in kdor mi kaj drugačnega dokaže, ga bom seveda tožil (TOŽITI TISTEGA, KI KAJ DOKAŽE, KOT NOVA SLOVENSKA MODA?).” Ali pa: “Marsikaj od tega, kar piše v časopisih, je namenjeno diskreditaciji moje osebe in funkcije zunanjega ministrstva (VERJETNO NAJBOLJ VEČEROV TOTI LIST?). Napadi so nezaslišani (UDBA, POMAGAJ ZASLIŠATI!). Kaj takega se v Sloveniji še ni dogajalo (KAKO, KAJ NI ŽE CELA PLEJADA SLOVENSKI POLITIKOV BILA DELEŽNA SVETOVNE ZAROTE?).”

Zgornje besede, zgolj za dobro pest jih je v celem kupu, so že po sebi dovolj indikativne in skorajda ne potrebujejo komentarja. Kdor napada Rupla, napada zunanje ministstvo in Slovenijo, pravi Rupel. Nekdo, ki to res misli, se mora iskreno imeti za tako pomembnega kot cela država. In če mu stvari dokažeš, te še toži. Zdaj pa bodi motiviran kaj dokazati, če boš brez tega imel več miru: mediji so torej pozvani k nedokazovanju, če ga želijo imeti.

Če torej naša teza drži, da je namreč g. Rupel najbolj imeniten predstavnik intelektualcev in eden redkih v sedanji vladni garnituri, potem lahko iz njegovega dometa sklepamo na to, kakšen je domet celotne vlade. Nič čudnega, če nekateri pravijo, da bi prav zato ta morala svoje možgane čimprej zamenjati.

Oznake: