10. 2. 2008 Zofija v medijih

Ideja javnosti

Avtor:

Kot bržčas veste, zgodba s financiranjem zasebnih šol še ni končana. Sporno idejo bo sedaj preučilo Ustavno sodišče, čeprav ne verjamem, da lahko odloči v prid njenim predlagateljem. Sto-odstotno javno financiranje zasebnih šol namreč pomeni, da javnost financira tudi na primer verski pouk v zasebni šoli, s tem pa ukine razliko, zaradi katere je verski pouk sploh izključen iz javne šole. A glede na to, da je bilo o tem že veliko povedanega, omenjam to bolj kot izhodišče za razpravo o pomenu same ideji javnosti kot take.

Besede kot so javno, javnost, interes javnosti, javna šola, javno mnenje ipd. vsi pogosto uporabljamo, pri čemer idejo javnega postavljamo kot nasprotje zasebnemu. Toda javno in zasebno nista zgolj nasprotji: v družbah, kjer ima javna sfera močno vlogo, je tudi zasebno bolje zavarovano kot v družbah, kjer ni tako. To postane očitno, če pomislimo na novinarstvo, za katero ne pravimo zaman, da je v službi javnosti in da kot pes čuvaj bdi nad državo in njenimi predstavniki. Novinarstvo namreč brani državljane pred nepooblaščenimi vdori države v njihovo zasebnost, pri čemer se obrača prav na javnost.

Sklep, ki se vsiljuje na podlagi do sedaj rečenega, je, da morali sfero javnosti negovati v imenu vseh. Tako je tudi zavzemanje za javno šolo potrebno razumeti zgolj kot del zavzemanja za delovanje sfere javnosti. V tem smislu je bistvena funkcija javne šole predvsem izobraževanje v duhu abstraktnega javnega interesa, je vzgoja v duhu javnih vrednot – to je vrednot, ki so zapisane v Deklaraciji o človekovih pravicah in v vsaki (torej tudi naši) demokratični ustavi. Zato vidite, ne razumem, tistih, ki so v imenu svojega zasebnega dobra (vere, ideologije, prepričanja, svetovnega nazora) pripravljeni izdati idejo javnosti.

Poglejmo kako se ta izdaja kaže. Kadar pravimo, da imajo posamezniki pravico do izobrazbe, do takšnih ali drugačnih vrednot, do svobode veroizpovedi itd., jim mora to zagotoviti država – če seveda pravilno deluje. Sedaj bo kdo med vami poskočil in vzkliknil: Vidiš! Država mora zagotoviti tudi verski pouk! Da, bom odvrnil, toda ne na račun javnih vrednot. Rečeno drugače, z vidika interesa javnosti so vsa prepričanja o dobrem (tudi verska), ki niso sovražna do drugih prepričanj in so zmožna sobivanja v pluralni skupnosti, enakovredna. Z vidika zasebnika pa so nekatera – zlasti tista, ki se jih oklepa – boljša, domača, prijetna itd. Do sem je še vse v redu. Posameznikom so neka prepričanja o tem, kaj je dobro, pač bolj všeč kot druga in kaj potem. Toda posameznikov je mnogo, zato se v družbi sooča in križa veliko prepričanj o dobrem. Naloga države je tukaj zgolj vzdrževati takšno stanje in ne dovoliti prednosti nobenemu med temi prepričanji o dobrem, tudi ne tistemu, ki utegne biti večinsko ali kulturno-zgodovinsko samoumevno. Toda kaj, če eno izmed teh zasebnih prepričanj o dobrem poskuša premagati ali izriniti druge in se na koncu uveljaviti kot obče in edino sprejemljivo? Takšni poskusi so gotovo stalnica – celo v državah z razvito demokracijo; toda pri tem je očitno, da bo nekemu takemu prepričanju uspelo zato, ker sta šibki bodisi javnost bodisi država ali pa obe. Če nosilci tega dobrega zasedejo državne funkcije in svojemu dobremu pomagajo s pomočjo države, je šibka javnost; če se tako zasebno dobro širi kljub dejstvu, da ga skuša država zaustaviti, je šibka država; prav tako mogoče pa je, da se neka zasebna ideja širi državi in javnosti navkljub. Takšni primeri torej kažejo, da sta javnost in država, če seveda deluje v imenu interesov javnosti, garanta svobode zasebnikov in njihovih prepričanj, ki jih imajo o dobrem. Svoboda veroizpovedi in vsakršna druga svoboščina je možna zgolj zato, ker ni absolutna in je omejena z mojo ali vašo podobno svoboščino. Država nas torej ščiti pred našimi sosedi in tem, kar menijo, da je dobro za vse; močna javnost pa je garant, da nas bo država dejansko ščitila v imenu vseh in ne zgolj tistih, ki jo trenutno vodijo.

Na tem mestu nimam prostora za nadaljnje dokazovanje, zakaj potrebujemo obe: javnost in državo, kajti v nadaljevanju želim reči še nekaj besed o njunem izginjanju. Obe seveda izginjata v imenu zasebnih interesov, zasebnih prepričanj o dobrem ipd. Pri nas se v zadnjem desetletju ideja zasebnosti krepi in je že zdavnaj prerasla razumno mejo: nekega dne se je zdrava skrb zase sprevrgla v čudaško sebičnost. To sprevrženost »lepo« ponazarja samoumevnost misli, da imajo nekateri 400 evrov plače, drugi pa 4000 ali celo 40.000. Vsak dan je več takih, ki mislijo, da to ni ne čudno ne vprašljivo, temveč, da je pač tako. To nadalje »lepo« ponazarja samoumevna misel veleposestnika, ki na sprehodu skozi »svoje« gozdove meni, da je njegova tudi divjad (ali tudi črvi v zemlji in lubadarji pod lubjem?). In to »lepo« ponazarja samoumevnost misli, da je država dolžna ne le dopustiti, temveč popolnoma podpreti vsako zasebno prepričanje o dobrem – čeprav utegne to storiti na račun drugih. Nezmerna sebičnost se kaže v tem, da nam ni več mar za druge ali za interese javnosti: vse kar želimo doseči in uveljaviti je zgolj naše lastne dobro, so zgolj naša lastna prepričanja, naša vera itd. Seveda je jasno, da se sebičnost krepi zato, ker se javnost in država umikata iz naših življenj. Nemara boste rekli, da je tako čisto prav, da se država nima kaj vmešavati v našo zasebnost, nam krojiti usodo in podobno. Temu pritrjujem tudi sam, če imamo s tem v mislih obdobje totalitarne države in strah pred takšno državo; toda ta zgodovinska, negativna izkušnja ne bi smela biti vzrok za zagovarjanje popolnega umika države. Z vidika posameznika namreč ni velike razlike, če ti neko idejo o dobrem vsiljuje država, ali kakšna močna privatna organizacija. Zato zavračam popoln umik države iz zadev javnosti, na primer iz javnega šolstva. Funkcija države v javnem šolstvu je predvsem ta, da šoli zagotovi stabilnost in jo varuje pred interesi zasebnikov, ki so lahko kakršnikoli. Če pa se kar sama, ne da bi jo kdo silil, umakne iz šolskega polja (pri nas se to kaže kot pretirano podeljevanje avtonomije šolam; v sestavi svetov šol, kjer je premoč dobila lokalna skupnost; v pretiranih pooblastilih ravnateljev…), to ne pomeni nič drugega, kakor da so dobili besedo vsi mogoči privatni interesi. Pri nas je torej politika šolo že potisnila globoko v privatno sfero in to celo brez zakona, ki omogoča lažjo privatizacijo. Ali vidite: danes se privatni interesi (v pomenu nezdrave sebičnosti) uveljavljajo z zmanjševanjem vloge države in javnosti; tam kjer je bilo prej javno polje v skrbi države, nastajajo tržne razmere in z njimi bitka med ponudniki – bitka za monopol.

Na koncu le še to: zakaj bi morala takšna vprašanja zanimati tudi študente. Osebno mislim, da bi jim morala že sama po sebi, če pa to koga ne prepriča, naj pomisli na šolnine. V kolikor bo namreč družba proizvajala vedno več osebkov, ki bodo zaskrbljeni le za svoje zasebno dobro in bo bodo vse, za zdaj še javne vrednote, postajale zasebne, bo zasebna vrednota tudi izobrazba. Potem bodo imeli prav tisti, ki pravijo, da je smisel izobrazbe zlasti v tem, da si izboljšamo osebno življenje, toda potem bodo tudi šolnine.

Prvič objavljeno v Katedri