»Ne poznam vprašanja, vendar vem, da je seks definitiven odgovor nanj,« je sprva dejal tisti, ki se je tolikanj zgražal nad Slavojem Žižkom in njegovimi tremi minutami dobrega filma, ki pomenijo več kot usoda Slovenije. Bila je to nekoliko bizarna kritika, izrečena pred volitvami 2008, naslovljena na levi trojček, ker menda ne zna sestaviti svoje zmagovite ekipe. Janševa filmska parafraza verjetno ni želela opisati kakšnih posebnih seksualnih fantazij pri Pahorju, Golobiču in Kresalovi, udarno geslo Woodyja Allena si je sposodila zgolj kot ponazoritev tega, da levica pač ponuja prazne odgovore, ne da bi premislila in se poglobila v vprašanja.
Danes je vse drugače. V nekem pomembnem elementu se zdi, da se je diskurz o seksu naselil v samo politiko. Majda Širca, sicer kulturna, po razlagi predhodnika pa nekulturna ministrica, je takoj poskusila z nečim, kar je videti kot laična psihoanaliza. Janšo je na svojem blogu položila na kavč in se javno čudila, zakaj mu filmski citat o seksu ne pristoji. Po njenem zato, ker je to »človek iz marmorja«, nadalje »popolnoma aseksualno bitje, ki bi mu človek pripisal erekcijo le v primerih, ko se mu izlije gnev, ne pa ljubezen do drugega«.
Filmsko navdahnjeni prvak opozicije po njenem mnenju ni nič dobrega za usodo Slovenije, predvsem pa se ne sklada s spolnimi konotacijami Allenovih mojstrovin. Pri tem je tako rekoč prišlo do lapsusa linguae, spodrsljaja na način, »kot če bi s sirkovo krtačo drgnil po dojenčkovi ritki«. In še: ker marmorni človek iz svoje inspiracije izpeljuje zaroto, poskuša Širca biti duhovita: »Prosto po Freudu, če Janša govori o seksu, vemo, da te vedno nekje čaka vagina dentata.«
Psihologizirajoči diskurz ministrice je kasneje odprl vrata razpravam o tem, kako daleč sme politični govor glede osebnega dostojanstva. O razmerju javno in privatno izrečene besede in tem, koliko šteje, če je izrečena na dnevniškem zapisu, imenovanem spletni blog. Vnesel pa je tudi element seksualnega v razprave politikov in razprl zobate (beri: bevskajoče) dileme diskurza osebnopsihološke narave, torej psihologiziranja in psihoanaliziranja. A v tem grmu že tiči prvi interpretacijski zajec: je ministrica res imela takšne ambicije? Do neke mere nesporno. Vprašanje je le, kako daleč je pri tem šla. Recimo: ali omemba vagine dentata res namiguje na nezavedne komplekse tistega, ki se boji kastracije in so takšni kompleksi način razlage, zakaj je nekdo aseksualno bitje? Je prestopila mejo, če jo je, in kje je ta bila, če njeni opisi niso zgolj običajen metaforičen literarni izziv, temveč osebno zaznamujoči, s tem pa verjetno za politično komunikacijo nedopustna gesta?
Kar je sledilo, je vneslo nekoliko drugačne odtenke v zgodbo. Ministrica je sicer nadaljevala v svojem stilu in na blogu podala mračne slutnje o Jožetu Možini, direktorju Televizije Slovenija, ki »odhaja v posteljo s sulico in nakovalom v roki« in ki ga čuti (!), »kako se znoji, ko se v sanjah bori s svetlimi silami, ki sproti topijo njegov spomenik.« Toda če je v prvem zapisu verjetno psihologizirala glede Janše, v drugem to ni več počela. Strogo vzeto je Možino smešila v literarni zabeljeni glosi, polni svojih občutkov, in opisovala politične motive programskih vsebin, ki jih kot direktor ureja in je zanje odgovoren. Kar je bil poskus laične psihoanalize, je bila šele reakcijo nanjo, ko je direktor zapisal, da »ker sem tudi sociolog kulture in nekoliko poznam psihoanalizo, je bolje, da niti naprej ne razmišljam, kam pelje interpretacija njenega izliva po Freudu.«
Direktor je torej ministrici odgovoril z istim: če je ona psihologizirala o njem, kot verjetno verjame, je on o njej. Le da se je nekoliko zadržal, česar pa ni storil bivši minister dr. Vasko Simoniti, ko je po pričakovanju poskušal preganjati spolne dvome v predsednika svoje stranke. Te dni je povedal: »Kot vemo, ministrica piše o erekcijah, o sulicah in o udarcih moških. Ni treba biti psihoanalitik, da človek ugotovi, da gre za žensko, ki je močno prikrajšana.«
Kaj je skupno vsem trem reakcijam, Širce, Možine in Simonitija? Prvič to, da so vnesle osebno analizo »nasprotnika« v politični diskurz. Da poskušajo uporabiti freudovsko znanje, čeprav z namigujočim distanciranjem tipa »ni treba biti psihoanalitik, da«. Drugič, iz njih se poraja infantilna »dialektika obkladanja« – dokazovanje, kdo ima resnično osebni problem, kjer hkrati dokazati ga pri drugem pomeni razbremenitev istega pri sebi. Tretjič, nemoč pokazati, kaj je v ravnanju drugega narobe, ne da bi se zatekel h kompromitaciji.
Resnici na ljubo obstajajo med vsemi tremi reakcijami finese. Čeprav pri vseh treh čutimo nelagodje in jih imamo za nespodobne zaradi seksualne analize »bil-bi psihoanalitikov«, vendarle opazimo asimetrije: na meji žaljivega sta le napada ministrice na Janšo in nekdanjega ministra na ministrico. Zaplet med Širco in Možino je bolj insinuacijske narave kot kaj drugega. Hkrati obstaja velika razlika med izjavo o Janši in izjavo o ministrici. Trditi, da je Janša aseksualno bitje, ki mu težko pripišemo erekcijo, se podobno kot izjava o Možini osredotoča na občutke ali vtise in nima statusa konstatacije. Kdo bi lahko ministrico celo branil, češ da je zgolj prosto asociirala in izražala začudenje nad filmskim citatom nekoga, ki ga doživlja na način, ko mu tega ne bi pripisala. Na drugi strani je bil Simoniti v svoji konstataciji nesporno žaljiv. Njegova teza, da je ministrica ženska, ki je močno prikrajšana, nedvoumno namiguje na spolne prakse in s tem posega v njeno zasebnost. Je sovražni govor, ki je le korak od dvoma v »pravi« spol, kot si ga je z zahtevo po ogledu genitalij svojčas privoščil še en goreči zagovornik stranke SDS, bivši poslanec Pavel Rupar.
In kakšna je morala te zgodbe? Mogoče ta, da psihološke kvalifikacije in ocene v razpravah med politiki in javnimi osebami nimajo kaj iskati. Da so nevaren nadomestek za vsebinsko in argumentirano razpravo. Kot sočne in pikantne so zanesljivo vznemirljive in prava draž za medije in javnost. Vendar žal, ali k sreči, ne vodijo nikamor.