Skorajda nekaj presežnega in neujemljivega je na fotografiji Mladine (10. 6. 2006), na kateri kardinal Rode v rodni Rodici zadovoljno gleda karseda proč, medtem ko mu gospod v narodni noši poljublja desno roko. Pogledi gruče ljudi so do zadnjega usmerjeni vanjo, vehementno iztegnjeno proti desni, ujeto v ustnice folklorista, medtem ko je njegov lasten zataval nekam na levo, z izrazitim nasmeškom zadovoljstva na obrazu. Videti je, kot da množica sklanjanje možakarja z rahlo plešo spremlja z določenim porogom – češ, ne oslini ga vendar preveč – in se pri tem dobro zabava. Tik ob poljubljeni roki stoji lokalni župnik in odprtih ust nadzira komično ekonomijo situacije, ki ji ne more uiti niti sam. Čisto mogoče, da jo je povzročil kakšen humorni vložek ali zaplet. Pa vendar: le kaj bi bilo v izkazovanju časti do visokega cerkvenega in vatikanskega poglavarja vredno ponižujoče distance, ki jo posmeh vseh prisotnih nedvomno izraža? Je poljub roke (ali prstana) gesta, ki jo prav vsi, vključno s kardinalom, jemljejo za šalo?
Razlaga ni nekredibilna: še isti dan je Rode na televiziji Ambrožiču jasno povedal, da ob svojem imenovanju papežu ni želel poljubiti roke. Videti je kot konsistentno ravnanje: če ti je smešno, da ti jo drugi poljubljajo, je tudi sam nimaš pretirane vneme sliniti. Kar Ambrožiču ni šlo v račun, je kardinal razložil z ogabnostjo: »Nekateri, ki hočejo pokazati posebno posebno vdanost, to delajo… jaz servilen nisem bil nikoli do nikogar… in mi ni nič zameril, nasprotno mislim, da pokončne ljudi bolj ceni.« (RTV SLO, 4. 6. 2006)
Zadeva je jasna: za Rodeta roke slinijo servilneži in ljudje nepokončne drže. Celo več: po njegovem taka percepcija velja celo za Benedikta XVI. Če so nepokončni zgolj zato, ker se ob tem morajo, po logiki zgradbe človeškega telesa, skloniti, je to bolj slaba evidenca. A kar zares bega, je pravilnost take ugotovitve. Italijanski »baciamano« bi moral biti znamenje ponižnosti, ne servilnosti (in, nenazadnje, kaj je narobe s služenjem Bogu in spoštovanjem papeževe avtoritete), znamenje vdanosti Kristusu in ljubezni do Boga. Nekoč so papežu poljubljali noge – kako servilno in ogabno bi se moralo slovenskemu kardinalu zdeti šele takšno »nepokončno« dejanje! Čisto biblično podprto izročilo o tej gesti pa je v Rodetovi opciji zavrženo in skorajda izenačeno s statusom Judovega poljuba, iz česar lahko razberemo še eno njegovo posebnost: aroganca in hybris, ki ju je izkazoval do slovenskega naroda s svojimi diskvalifikatoričnimi izjavami, se obrača tudi navznoter in nesramežljivo sega vse tja do papeža.
Odlično fotografijo je mogoče razumeti na še en način: v podobne barve in oblačila odeta kardinal in možakar v narodni noši sta skozi »zaigrano« sceno poljubljanja roke, ki je ne jemljeta zares, razodela, zakaj onadva mislita, da pri tovrstnih ceremonialih sploh gre: za folkloro in nič drugega. Smeh vpletenih se je torej generiral iz demaskiranja situacije. In kaj sploh še ostane od vesoljne Cerkve, če jih odvzameš tovrsten ritual? Ne kaj dosti: predvsem bo zmanjkalo nedeljskega programa na javnem RTV servisu.