15. 6. 2010 Zofija v medijih

Avtonomija učiteljev in izbira učbenikov

Avtor:

Nedavno smo dobili Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o upravljanju učbeniških skladov. Zadeva ne bi bila omembe vredna, če ne bi prinašala nekaj bistvenih sprememb, ki zadevajo kompetence in avtonomijo učiteljev.

Priznati je sicer potrebno, da so snovalci sprememb imeli v mislih regulacijo poblaznelega trga, na katerem založbe – zaradi dobička, jasno – proizvajajo učbenike kot po tekočem traku in pritiskajo na učitelje, da v novem šolskem letu izberejo prav njihov izdelek. Toda ukrep (tukaj bomo preiskali samo eno spremembo dosedanjega pravilnika) ne predstavlja prave rešitve, trga ne zajeti, temveč mu omogoči samo nova področja delovanja, ki so še slabša.  Rečeno drugače, čeprav pozdravljam motiv, ki je vodil v spremembo Pravilnika o učbeniških skladih, dvomim, da bo ukrep karkoli rešil.

Poglejmo najprej spremembo. Kot rečeno, bomo izpostavili zgolj eno. Stari Pravilnik v 10. členu pravi takole:

»Šola vsako leto najkasneje do konca meseca maja evidentira potrebe po učnih gradivih, ki jih bodo učitelji uporabljali pri pouku v prihodnjem šolskem letu in izdela sezname. Vodstva šol morajo vsako leto najkasneje do 25. junija pisno obvestiti vse udeležence izobraževanja, katera učna gradiva bodo ti uporabljali v naslednjem šolskem letu.«

Novi Pravilnik pa prinaša naslednjo spremembo:

»10. člen se spremeni tako, da se glasi: Izbor učbenikov za prihodnje šolsko leto predlaga ravnatelju strokovni aktiv učiteljev, ki poučuje predmete, pri katerih se bo posamezni učbenik uporabljal, najkasneje do 1. marca tekočega šolskega leta. Ravnatelj o izboru učbenikov odloči najkasneje do 31. marca tekočega šolskega leta. […]

Strokovni aktiv učiteljev predlaga ravnatelju seznam delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv, ki jih bodo učitelji in udeleženci izobraževanja uporabljali pri pouku v prihodnjem šolskem letu, najkasneje do 1. junija tekočega šolskega leta. Ravnatelj pridobi pisno soglasje sveta staršev za skupno nabavno ceno delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv za posamezen razred oziroma letnik šole, najkasneje do 10. junija tekočega šolskega leta, nato določi seznam delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv, najkasneje do 15. junija tekočega šolskega leta. […]«

Če torej primerjamo prvotni Pravilnik z novim, ugotovimo, da je imel prej učitelj avtonomijo pri odločanju, kateri učbenik bo uporabljal v prihajajočem šolskem letu (oziroma več letih). Isto se je nanašalo tudi na delovne zvezke in druga gradiva, čeprav je res, da ta običajno niso bila zajeta v učbeniški sklad. Se pravi, včasih je bil izključno učitelj tisti, ki je odločal o učnih gradivih, šola pa je njegovo izbiro zgolj evidentirala.

Po novem pa je evidentiranje učiteljeve izbire šele prvi korak v nabavi učbenikov, delovnih zvezkov in drugih gradiv. Drugi korak – zlasti pri izbiri učbenikov – je odločitev ravnatelja (kar je pomembna novost, a tukaj nimamo prostora, da bi se ji posvetili), tretji in dokončni korak pa odločitev staršev (sveta staršev), zlasti kot gre za delovne zvezke in druga gradiva.

To v načelu pomeni, da utegnejo starši (če ostanemo pri tem), tudi zavrniti prvotno izbiro učitelja, posebno, če se ne bodo strinjali s ceno izbranega, če bodo, denimo, raziskali trg in ugotovili, da obstaja nabor cenejših delovnih zvezkov in učnih gradiv.

Četudi bi utegnili reči, da se to v praksi ne bo pogosto dogajalo ali sploh ne, da s tem vendarle poskušamo vsaj malo zajeziti pohlepne založnike, pa to po moje ni dober argument za obrambo Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o upravljanju učbeniških skladov. Če skušamo ohraniti načelnost in učitelji bi jo morali ter se ne ozirati na naključne (tržne) dejavnike pri izbiri učbenikov, moramo ugotoviti, da novi pravilnik resno posega v strokovno (in avtonomno) presojo učiteljev. Vzemimo primer, ko nek učitelj v danem šolskem letu izbere en delovni zvezek, za katerega tekom leta, ugotovi, da slabše kot pričakovano izpolnjuje učne cilje, da metodično in didaktično ni tako ustrezen, kot je po prvem pregledu obljubljal ipd. Ali ni potem – gledano s strokovnega vidika – upravičeno, da ga učitelj zamenja? In ali je smiselno, da se mora pri tem strokovnem premisleku po novem spraševati, kaj bodo rekli starši?

Zagovornik Pravilnika o spremembah bi utegnil na tej točki reči, da pa učitelji morebiti niso tako kompetentni, kot si domišljajo, da v poplavi učnih sredstev več ne morejo dobro izbrati itd. Toda ali so potem kompetentni arbitri starši? Nekateri gotovo so, zlasti če tudi sami delajo v šolstvu? Toda ali so, če vzamemo najbolj idealno skupino staršev, kompetentni arbitri na prav vseh predmetnih področjih? Ali se ukvarjajo z didaktičnimi problemi posameznih predmetnih področij? In končno, ali njih ne more preplavati prevelika izbira na posameznih področjih, ali »zviti« založniki nanje ne morejo vplivati?

Toda omenjeni zagovornik bi sedaj lahko dejal, da se starši v resnici ne rabijo ukvarjati z vsem tem, saj odločajo samo o ceni. Toda potem jim odgovarjamo takole: obžalovanja vredno je, da je v resnici cena tista, ki lahko postavlja ključno merilo izbire in odtehta morebitne boljše strokovne razloge. Morda je res, da utegne to prisiliti založnike, da bodo izdajali cenejša učna sredstva, toda v ničemer jih ne bo sililo, da bodo ta tudi kakovostnejša. Zaradi vsega tega, imamo pred sabo samo še en primer, kako tržna logika prodira v šolsko polje, hkrati pa že tudi lahko ugotovimo, da bi morala država – namesto da dopušča komercializacijo vseh področij življenja – vendarle zagotoviti tudi pogoje za obstoj področij, kjer trg nima kaj iskati in kjer bi morala vladati izključno strokovna razprava.

Najbrž lahko priznamo, da so odgovorni poskušali doseči prav to, a kot sem pokazal, jim z danimi ukrepi to ne bo uspelo. Kvečjemu slabše bo!