V Sloveniji se še zmerom sproščamo in relaksiramo. Več sproščanja je pravzaprav politična izbira in cilj slovenskega nacionalnega sistema, pravi Peter Jambrek. In trči na problem, ki je filozofski: kaj naj bi sproščenost v svojem izviru sploh bila?
Izkaže se, da je heidegerjanski koncept. A izkaže se tudi, da je religiozni koncept amišev! Se bo torej usoda Slovenije določala na sredi med filozofsko teorijo in verskim načinom življenja? In zakaj o naših prihodnjih življenjih nismo uspeli zvedeti več? Zato, ker smo nevedni? Ne, zato ker nam niso povedali, kakšna je NJIHOVA politična izbira ZA NAS! Ki ni le politična. Ki je življenjska!
Eden od razlogov, zakaj sproščenost ni bolje artikulirana, temveč forsirana v obliki prevzemanja idejnega koncepta, za katerega pa nihče natančno ne ve, kaj naj bi pomenil, leži morebiti prav v njeni poprejšnji, »že« artikuliranosti. Sproščenost je namreč koncept, ki so prevzeli slovenski heidegerjanci in ga začeli uporabljati v svojih filozofskih prevodih in člankih, pa tudi širše, v družbenem kontekstu vsakdana. Imamo torej dve možni razlagi: sproščenost je del na ta koncept oprte ideologije in ta zahteva tak mehanizem: spontano početi nekaj, česar ne razumeš ali vsaj govoriti o sproščenosti, pa ne razumeti, kaj je in od kod izvira njena raba. Po drugi idejni tvorci pravzaprav vedo, kaj pomeni sproščenost, vendar ne omenjajo pravega avtorja; ta je zadobila svoje posnemovalne imitatorje v politiki, s tem pa se odmaknila od izvornih korenin. Sproščenost je, in tem je posebna tragika filozofije, namreč utečeni slovenski prevod za filozofski pojem »Gelassenheit«, ki ga je znotraj svojega težko razumljivega filozofskega diskurza zakoličil Martin Heidegger.
Artikulacija »Gelassenheit« je torej za slovenske potrebe prikrojena in prestopa okvir filozofičnosti. Heidegger o »Gelassenheit« intenzivno spregovori v kasnejših delih, najprej v spisu z istim naslovom iz leta 1959, pa tudi recimo v svojih »Pogovorih s poljske poti« iz kasnejšega obdobja svojega razvoja.1 Gelassenheit kot spokojnost je eksistencialni in etični imperativ »pustiti biti«. Presenetljivo je, da bomo v zborniku »Sproščena Slovenija« skorajda zaman iskali širše uporabe te besede, razen v enem članku, ki navaja sproščenost kot beg od lažne zaskrbljenosti, eksistencialno neuvidevne do česarkoli, kar da onemogoča resno političnost.2 Drugače povedano: politične rabe sproščenosti kot Gelassenheit se karseda odmikajo od izvirne filozofske rabe. Zato je situacija trenutno presenetljiva in ironična: namesto Platonove države, ki bi jo vodili filozofi, smo v Sloveniji dobili (tudi) filozofski koncept, po katerem je naša država skorajda vodena, ne da bi nam to jasno povedali in še manj razumeli, kaj se za njim skriva. Posledice takšnega nerazumevanja so jasne in bi jih bilo vredno temeljito premisliti.
A je beseda pri nemškem filozofu vse prej kot enoznačna. Kot pravi urednica, je pri Heideggru religiozno konotirana in prevzeta iz mistike:
»Z besedo sproščenost ne smemo razumeti današnje rabe, saj se Heideggrovo razumevanje ravna izključno po Mojstru Eckhartu in njegovem razumevanju dveh formalnih bistvenih značilnosti sproščenosti: opuščanja hotenja in s tem sebe-pri-puščanja-v-nekaj ter dopuščanja. Pri Mojstru Eckhartu je to božja volja, v katero se je treba pripustiti, medtem ko Heidegger govori o »planji«, Gegnet, ki se odpre človeku in ta njej – odpira se prostor prikazovanja božjega, jasnina biti.«3
Sproščenost kot epohalna prostost je ekvivalent svobode in seže dlje od nje.4 Za svoje miselne poti je namreč Heidegger v »Pogovorih iz poljske poti« izumil tri izmišljene pogovore, v katerih gre za »prihajajoče« bistvo mišljenja, ki »prihaja iz sproščenosti«.5 Za nameček so težave s tem pojmom tudi na področju filozofije in celo znotraj Heideggrovega nauka. Nekatere njegove razlage ga banalizirajo. Michael Heim, ameriški prevajalec in komentator Heideggra, ga razlaga v smislu sprostitvenih tehnik: »Že čisto običajna praksa postajajo stvari, kot so joga, tai chi, aikido, akupunktura, medicinske teorije o chi-gong. Vse te prakse so nekakšen korelat h Gelassenheit. Postale so alternative velikim stresom zahodnih tehnologij v umu, možganih in vizualnem zaznavanju. Sicer niso njegov nadomestek, temveč dodatek in protiutež.«6 Gelassenheit kot »spokojnost« je ob tem še temeljni izraz za versko držo v pietizmu in denimo ključnega pomena za razumevanje življenja amišev, predvsem njihovega ponižnega odnosa do (božje) avtoritete. Kraybill našteva naslednje lastnosti amišev, ki da so vse izraz iste »Gelassenheit«. Ko gre za osebnost, so to zadržanost, skromnost, umirjenost, tihost, ko gre za vrednote, so to podredljivost, pokornost, ponižnost, preprostost, ko gre za simbole, so to obleka, konj, prtljaga, svetilka, ko gre za strukturo, so to majhnost, neformalnost, lokalnost, decentraliziranost, ko gre za ritual, so to krst, spoved, posvečenje, umivanje nog (primerjaj knjigo Donald Kraybilla, The Riddle of Amish Culture (Baltimore: Johns Hopkins UP, 1989, 26; Osnovna informacija o življenju amišev je dostopna na spletni strani: http://religiousmovements.lib.virginia.edu/nrms/amish.html.
Tako je »sproščenost« pri amiših ključni identitetni koncept njihovega religiozne in družbene organizacije. Pravzaprav je način njihovega življenja, ne le Weltanschauung.
In kje smo mi, Slovenci? Kaj se nam piše? Vsekakor bi primerjalna analiza med življenjem amišev in Slovencev v luči sledenja Gelassenheit zahtevala obsežnejšo raziskavo.