V teh dneh je v galeriji ljubljanskega Cankarjevega doma na ogled razstava z naslovom »Slovenski punk in fotografija«. Razstavljene so fotografije, plakati, platnice, besedila, podobe in stvaritve Janeza Bogataja, Božidarja Dolenca, Vojka Flegar, Dušana Gerlice, Siniše Lopojde, Elene Pečarič, Matije Praznika, Boga Pretnarja, Bojana Radoviča, Jožeta Suhadolnika, Igorja Vidmarja ter skupin Borghesia, Laibach, Lublanski psi, Niet, Otroci socializma, Tožibabe in drugih.
Pripadniki punka so na fotografijah posneti v ekscentričnih in izzivalnih pozah, skladno z njihovo filozofijo, ki je bila uprta proti standardiziranim družbenim normam in vzorcem. Kot nam je nekaj dni pred otvoritvijo razstave zaupala kustosinja dr. Marina Gržinić med pogovorom, ki sva ga imela v kavarni Cankarjevega doma, fotografije punk kulture predstavljajo ključni del arhiva gibanja. Obenem služijo kot navdih za mlajše generacije, ki ciljajo na pravičnejši svet.
Kateri je pomen punka, kako ga lahko danes opredelimo?
Punk lahko razumemo kot nek višek rock’n’roll kulture, ki ga je potrebno analizirati in razumeti brez vsakršnega romanticizma ali resentimenta. Rock’n’roll je na svoj način odprl obsežno polje številnih možnih oblik upora. V ozadju vsega je sicer kapitalizem, ki je učinkovito izkoriščal manjšinske glasbene smeri oz. glasbene žanre, in jih lansiral v neko potrošniško formo.
Sredi 70. let so v Angliji na oder stopili Sex Pistols, točneje leta 1975. Dve leti kasneje je pojav punka registriran in prisoten tudi v Sloveniji, začenši z nastopom skupine Pankrti leta 1977. Naj dodam, da se je še pred tem na Reki pojavil reški punk, in sicer že leta 1976.
V takem kontekstu se je punk pojavil, se razvil in v določenem momentu sredi osemdesetih let tudi izginil. S tega vidika se je razpel iz kapitalistične logike. Med leti ’84, ’85 in ’86 pa je že govora o post punku.
Omenila ste Sex Pistolse in Pankrte. Kakšne so bile razlike med britansko in slovensko različico punka?
Gre predvsem za sistemske razlike. V prvem primeru govorimo o kapitalizmu, v drugem pa o socializmu. Če naj se osredotočim na slovenski kontekst, lahko povem, da je punk predstavljal pravo diskontinuiteto v okviru zgodovine in umetnosti, ki je bila tudi v obdobju socializma vseskozi zelo formalistična. Pred nastopom punka je bila edina izjema avantgardna skupina OHO. Člani omenjenega kolektiva pa so delovali pod takim pritiskom, da so bili prisiljeni zapustiti Slovenijo in se preseliti v Beograd.
Skupni imenovalec punka in ostalih subkultur gre iskati v močni želji po temeljitih družbenih spremembah. Punk pa je v Sloveniji vedno ostal prosocialističen. Njegov pojav je bil pri nas vezan na delovanje Radia Študent. Kot mladinski medij velja za prvi neodvisni radio v Evropi, čigar začetek seže v leto 1968 – to je obdobje študentskih nemirov in protestov. Radio Študent si je izboril neodvisnost, ki jo je v letih ohranil.
Tudi možnost potovanj v tujino, ki jo je državljanom bivše Jugoslavije zagotavljal potni list, je bil nezanemarljiv dejavnik pri razvoju slovenske alternativne kulture. Ne gre za podatek sekundarnega pomena, saj je bila ta možnost specifika bivše Jugoslavije, ne pa tudi ostalih držav nekdanjega vzhodnega evropskega bloka.
S svojim načinom oblačenja, z značilnim protosocialističnim imidžem in s svojo prepoznavnostjo, so pripadniki punk scene v slovenski prestolnici in po ostalih slovenskih mestih ustvarjali neobičajno diskontinuiteto v primerjavi s tedanjimi vzorci, klišeji in uradno kulturo. Ob Lacanovi teoriji, post-marksizmu in feminizmu je punku predstavljal četrti temelj, na katerem je slonela slovenska subkultura, ki se je razvila ob koncu 70. let.
Ob sami glasbi so bila v ospredju besedila pesmi.
Res. Ena izmed značilnosti slovenskega punk gibanja je bil ravno poudarek na tekstih oz. diskurzih. Naj obrazložim. Brane Bitenc je s svojimi pesmimi, nastalimi v okviru delovanja skupine Otroci socializma, poskrbel za temeljito analizo socialistične politične nomenklature, mentalitete takratnega časa in širšega vzdušja tistega obdobja. Bitenc ni pel o propadu socializma, ampak je ponudil zelo prodorno analizo o tem, kako smo takrat živeli. Z učinkovitimi besedili je punk prodrl v polje nezadovoljstva in kritike. Mladi smo na primer spoznali, da so hiše in ostale nepremičnine prazne ali celo opuščene, medtem ko sami nismo imeli kje živeti. Na nek način so taka in podobna spoznanja predstavljala res pravi revolucionarni moment.
Kako bi opisala vaše izkušnje iz tistega obdobja?
Ko sem se z Reke preselila v Ljubljano, sem spoznala medije, ki so delovali v mestu: spominjam se nekaterih alternativnih mladinskih revij, kot sta Mladina in Tribuna. S svojim delovanjem se je v starem delu ljubljanskega mesta uveljavila Galerija ŠKUC: v tamkajšnjih prostorih smo gledali filme, prirejali razstave, se srečevali in si izmenjevali mnenja. Hkrati je v ljubljanskem študentskem naselju zaživel Disko FV, kjer so nastopali različni bendi, ki so soustvarjali punk sceno. Skratka, gre za nadvse zanimivo obdobje, ki je pripomoglo k temu, da je bilo naslednje desetletje tako revolucionarno.
Nihče si ni predstavljal, da bo po formalizmu, modernizmu in po selitvi OHO-ja v Beograd pri nas zaživelo kaj takega. Številni mladi smo začutili, da smo del neke pristne politične sile. Zaupali smo ideji o nekem pravičnem svetu. Najbrž gre nastalemu vzdušju tudi zahvala, da se je med ljudmi razširila čedalje glasnejša zahteva po osamosvojitvi Slovenije, saj drugih alternativ ni bilo.
Kaj pa potem?
Družbene vajeti ni prevzel v roke delavski razred. Obratno, kmalu po osamosvojitvi so prevladale zelo konservativne sile, vključno z njenimi meščanskimi različicami in desničarskimi tokovi. Ni naključje, da nekateri misleci opozarjajo, da je bil punk prej – pred osamosvojitvijo. Po neodvisnosti so dokaj kmalu stopile v ospredje ideje, da »lahko vse zmoremo«, da »smo najboljši« ipd. Ocenjujem, da je bil to prvi korak na poti k tej neustrezni družbeni situaciji, v kateri se nahajamo danes.
Bi lahko obrazložila?
Pomislimo na konkreten primer – na ljubljanski Rog. Rog je imel sprva ogromen potencial. In vendar država in ljubljanska mestna politika sta prostor prepustili kapitalu. Rog je po novem stavba, kjer sedaj domujejo kulturne industrije – primerljive s tistimi, ki jih poznamo iz izkušenj in poizkusov nekdanjega predsednika vlade Združenega kraljestva Tonyja Blaira v devetdesetih letih. Skratka, take industrije smo pri nas dobili šele leta 2023, kar je samo po sebi vredno razmisleka … Katastrofa!
K nastali situaciji so žal botrovale tudi univerze in centri, ki so sicer zadolženi za produkcijo znanja. Nekateri v njih so z mislimi ostali v osemdesetih letih, drugi pa so zgolj sprejeli ideje neoliberalnega kapitalizma. Z vse večjo težo neoliberalnega kapitalizma smo bili v teku zadnjih trideset let prisiljeni, da pozabimo na pozitivne plati, ki so izhajale iz socializma – v mislih imam predvsem družbeno pravičnost in javno dobro, ki smo ga privatizirali dobesedno čez noč. Iste ugotovitve lahko zlahka prenesemo še na polje sodobne slovenske kulture.
Od tod se vam je najbrž porodila zamisel za oblikovanje razstave o slovenskem punku in fotografiji…
Fotografske razstave o punku, ki je v Cankarjevem domu v Ljubljani na ogled do konca januarja 2024, sploh nismo oblikovali na podlagi kakega nostalgičnega resentimenta. Zanjo smo se odločili predvsem zato, da bi obiskovalke in obiskovalce opozorili na to, da brez znanja o lastni zgodovini nismo sposobni razmisliti, kaj bomo počeli s svojo prihodnostjo. Razstava je bila osnovana še z namenom, da se oblikuje nek arhiv za nove in bodoče generacije. Na razstavljenih fotografijah zasledimo na primer ključne trenutke oblikovanja nove publike in novih estetskih diskurzov. Vtisi, ki nam jih prepuščajo razstavljeni posnetki in plakati, ohranjajo pripovedno moč in so lahko spodbudni oziroma nadvse pozitivni.
Drugače povedano, v osnovi razstave je prepričanje, da inertnost in apatija nikakor ne predstavljata neke možne rešitve. Potrebujemo kritično maso – tako, ki si želi drugačen, boljši svet. Le generacije, ki pridejo za nami, lahko stvari spremenijo. Na tem področju nas lahko ravno izkušnje iz obdobja punka marsikaj naučijo.
Zdi se mi, da je na podlagi vsega ugotovitev, da so slovenske institucije bolj malo odnesle iz nauka, ki ga je ponudil punk…
Verjamem, da je potrebno razlikovati med samimi institucijami, na primer med državnimi institucijami na eni strani in spontanimi, t.i. »grassroots« institucijami na drugi strani. Za razliko od spontanih organizacij so na primer državne institucije večkrat premalo pozorne do zgodovine. Če se povrneva na razstavo o slovenskem punk gibanju, naj poudarim, da državne institucije nikakor niso poskrbele za neko smiselno katalogizacijo subkulturnih pojavov in fenomenov iz osemdesetih let. Slednja je nastala kvečjemu šele potem, ko so se končno pojavili nekateri projekti na ZRC-ju.
Kljub temu da so imeli avtorji in umetniki vse te zadeve skrbno spravljene in shranjene, nihče ni stopil do njih, z izjemo nekaterih redkih muzejskih svetovalcev. Državne institucije so izkazale pasivnost. Umetniki so zato samoiniciativno, na spontan način, oblikovali lastne arhive, zaradi katerih je bilo potem možno izvesti razstavo. Ponavljam, razen redkih izjem, uradne institucije in premožnejši zasebniki niso izkazali dovzetnosti in niti zanimanja do zgodovine alternativnih (sub)kultur, ki pa so bile v preteklosti razširjene po Sloveniji in so predstavljale pomemben faktor družbenega razvoja.
Zbrali smo gradivo iz osebnih arhivov Matije Praznika, Boga Pretnarja, Igorja Vidmarja in ostalih, ki imajo v lasti in hranijo fotografije, tekste in številne dokumente z namenom, da bi dobili neko družbeno in estetsko matrico o tem razvejanem pojavu. V ta namen so bile potrebne raziskave, srečanja, predstavitve. In pa seveda omenjena razstava. Na razstavi je najbolj zanimivo ravno dejstvo, da si v galeriji lahko ogledaš dela fotografov, ki so v istem dnevu, v istem trenutku in na istem prizorišču skozi lasten objektiv ujeli nek dogodek ali pojav, kot je na primer punk koncert. Fotografske podobe imajo izrazito moč izražanja energije in nasprotij s tradicionalnimi vrednotami in zato tudi spodbujajo obiskovalke in obiskovalce k razmišljanju.