Krivica, ki jo obdaja molk: ZPIZ-2, ZUJF in razgradnja socialne države

Od socialne države k tehno-birokratski neenakosti – in nazaj k človeku

Ko država pozabi, koga naj varuje

Če je socialna država srce naše ustave, potem ZPIZ-2 in ZUJF pomenita njeno počasno odpovedovanje.
Zakonodaja, ki bi morala varovati dostojanstvo starejših in delavcev, je postala birokratski aparat za ohranjanje privilegijev.
Država, ki pozabi, da je obstala in obstaja zaradi ljudi – ne zaradi kapitala – ni več demokratična, ampak tehnično upravljana iluzija pravičnosti, v kateri pravo služi proračunu, ne človeku.

Morda resnična refleksija ni v ponavljanju naučenih parol, ampak v sposobnosti, da pogledamo v razpoke sistema.
Te razpoke danes niso več skrite: v njih živijo tisti, ki po 40 letih dela prejemajo 500 evrov pokojnine, medtem ko drugi iz iste blagajne dobivajo 4000.
To ni solidarnost – to je zloraba zaupanja.

Pokojninski sistem, kakršen velja danes, ni le birokratski mehanizem, temveč moralni test družbe. In Slovenija ta test pada že več kot desetletje. Paradoks: tisti, ki so zgradili državo, jo danes komaj preživijo. Tisti, ki so jo upravljali, pa prejemajo rente – ne pokojnine.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, 2012) ter Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) sta bila predstavljena kot “nujna ukrepa stabilnosti”. V resnici pa sta ustvarila največji razredni in medgeneracijski razkol po osamosvojitvi.

Ustava, ki je ostala na papirju

Ustava Republike Slovenije (2. člen) določa, da smo socialna država.
A 50. člen, ki zagotavlja pravico do socialne varnosti, je danes prazen okvir.

ZPIZ-2 (2012) in ZUJF (2012) sta sistemsko poglobila razlike:

• Najnižja pokojnina: 537,47 € (povprečje EU: 780 €)
• Najvišja pokojnina: več kot 4000 €
• Razmerje: 1 : 6 (v EU povprečno 1 : 4)
• Tveganje revščine starejših: 21 % (EU: 15 %)

ZPIZ-2 ne zagotavlja enakopravnosti – temveč jo spodkopava.
Dostojanstvo je postalo luksuz, socialna varnost pa retorična praznina.

Ta zakonodaja je razgradila enega ključnih temeljev ustavne države – načelo sorazmernosti in pravičnosti. Kako je torej mogoče, da tisti, ki imajo največ, plačujejo manjši prispevek (zaradi zgornje meje prispevnih osnov), medtem ko tisti z najmanj, nosijo glavno breme?
Preprosto: ustava ni bila razveljavljena – bila je zlorabljena.
Politiki so jo izigrali z zakonodajo, ki jo formalno spoštuje, a dejansko izniči. .

Tisti, ki so imeli moč, so si uzakonili pravico do večjega kosa kruha – ne zaradi večjega prispevka, temveč zaradi sistemskih privilegijev.

Kako smo izgubili solidarnost:

Včasih je veljalo načelo “vsi za enega, eden za vse.”
Najvišja pokojnina ni smela preseči trikratnika najnižje.
Z uveljavitvijo ZPIZ-1 (1999) in nato ZPIZ-2 (2012) je to načelo izginilo.
Od skupnosti smo zdrsnili v individualizem:

• Bogati prispevajo manjši delež kot revni.
• Najvišje pokojnine niso več omejene.
• Država je umaknila lastno odgovornost.

Solidarnost je zamenjala tehnokratska ironija: “vsi enaki – a nekateri bolj enaki kot drugi.”

Solidarnost pa ni strošek – je temelj skupnosti.

Politična kontinuiteta odgovornosti:

Od leta 1999 naprej je oblast – ne glede na barvo – korak za korakom izpraznila pomen socialne države.

To ni napaka sistema, to je sistem.
Ustava ni bila razveljavljena – bila je zlorabljena, postopoma in prefinjeno. Ne gre za enega krivca, temveč za politično soglasje v nepravičnosti. Ko vsi vedo, pa nihče ne ukrepa – postane tišina orodje oblasti.

Socialna država je tako postala fraza, ki jo politiki izgovarjajo, da prikrijejo razredni cinizem.

ZUJF – zakon, ki je dokončno razdrl pravičnost:

ZUJF (Zakon o uravnoteženju javnih financ) iz leta 2012 je prinesel dodatno zamrznitev pokojnin, omejevanje socialnih pravic in razgradnjo socialne mreže.
Tisti, ki so delali tudi po dopolnjenem 65. letu, so bili kaznovani: njihova končna pokojnina je lahko tudi za 30–50 tisoč evrov nižja.

Zakon ni varčeval – uničeval je.
In prav tu se skriva bistvo: varčevanje nad ljudmi ni odgovornost, temveč izdaja.

Družba, ki kaznuje delo

Ironično, največ plačujejo tisti, ki imajo najmanj.
Revni prispevajo večji delež svojega dohodka kot bogati – in iz tega financirajo pokojnine privilegirancev. Sistem, ki bi moral nagrajevati trud, zdaj nagrajuje položaj.

Posebej perverzno je, da država danes odvaja prispevke tudi od študentskega dela, kot da bi mladim nalagala pokojninsko varnost – čeprav ti prispevki ne ustvarjajo dejanske pokojninske pravice.

Mladi, študenti, ženske – tihi sužnji sistema

Študenti danes delajo v negotovih razmerah, brez socialne varnosti in z mizernim plačilom, iz katerega se napajajo sistemi, ki jih nikoli ne bodo varovali.
Ženske prejemajo 30 % nižje pokojnine, čeprav pogosto nosijo dvojno breme dela in skrbi.
Mladi pa že danes vedo, da pokojnin sploh ne bodo imeli.

To ni reforma, to je učbenik manipulacije: mladi plačujejo v sistem, ki jih bo nekoč pustil praznih rok. Sistem, ki uničuje prihodnost, da bi nagrajeval privilegije preteklosti, ni socialna država – je moralni bankrot.

Ko sem kot državljanka poskušala o tem govoriti v javnih medijih, so moji komentarji izginili.
Ko sem poslala pobudo RTV-ju – javni servis, ki naj bi služil ljudem – nisem dobila odgovora.
Zato to ni več le ekonomsko vprašanje, ampak etično in civilizacijsko.

Zakaj se lahko mediji razpisujejo o protestih za Gazo ali o covidnih ukrepih, o domačih sistemskih zlorabah pa molčijo?
Ker bi priznanje te resnice pomenilo priznanje lastne vpletenosti v ohranjanje neenakosti.

Kdo bo odgovarjal?

Država ne more zahtevati žrtev od tistih, ki že žrtvujejo vse.
Zato predlagam, da slovenska javnost končno zahteva odgovornost tistih, ki so zakone podpisali, sprejeli ali o njih molčali.
To ni maščevanje – to je računovodska pravičnost.

Če je nekdo dopustil, da se pokojninski sistem spremeni v orodje razslojevanja, naj zdaj tudi sam živi s posledicami – z najnižjo pokojnino, ki jo je pomagal uzakoniti.

Zahteva po odgovornosti in dostojanstvu

Zahtevamo:

1. Ustavno presojo ZPIZ-2 in ZUJF,
2. Preglednost pokojnin in prispevkov,
3. Zgornjo mejo pokojnin 1:2,
4. Dvig minimalne pokojnine na 800 €

Pravno in moralno odgovornost političnih odločevalcev.

Trenutni model temelji na prispevkih delavcev za upokojence, kar pomeni, da breme hitro pade na najšibkejše, če sistem ni pravičen.
Zato je edina dolgoročna rešitev enaka osnova za vse – enake osnovne pokojnine, ki zagotavljajo sredstva za osnovne življenjske potrebe (hrano, zavetje, varnost).
Tako sistem postane trajnosten, solidaren in vključevalen – tudi v starajoči se družbi.

Klic k dejanju

Iz tega molka pa se lahko prebudimo samo skupaj.
Ne iščem sovražnika, iščem vest.
Zato sem tudi pripravila peticijo, ki poziva k odpravi neenakosti in ponovni razpravi o pravičnosti sistema:👉 Podpišite peticijo: Kdo plačuje najvišje pokojnine

Pravni red omogoča, da državljani sami zahtevamo ustavno presojo in kolektivno tožbo zoper neustavno ureditev. V demokraciji ni višje instance od državljanov, kadar institucije odpovejo. Zato➡️ pripravlja se kolektivna ustavna tožba, ki bo temeljila na 2., 14. in 50. členu Ustave RS – ker je molk oblasti prav tako oblika kršitve.
Pravica do ustavne presoje ni prošnja – je dolžnost zavesti.

Sklep

Če je socialna država osrčje naše ustave, potem ZPIZ-2 in ZUJF pomenita njeno tiho odpovedovanje.
A ni še prepozno: dokler obstaja zavest, obstaja možnost popravka.
Naj bo ta generacija tista, ki bo rekla dovolj – in vrnila dostojanstvo vsem, ki prispevajo v naš skupni prostor.

Krivica, ki jo obdaja molk, je največji dokaz, da smo postali sužnji lastnega sistema.
Toda tišina je soglasje – in z molkom se konča vsaka družbena pogodba.
Čas je, da spregovorimo.
Za resnico. Za pravičnost. Za dostojanstvo.

Morda ne bomo spremenili sistema čez noč.
A lahko spremenimo tišino – in to je začetek pravičnosti.

Anja Juhant, pobudnica peticije za pravične pokojnine