5. 12. 2010 Kotiček

Odlomek iz švedskega kriminalističnega romana Zla kri Arneja Dahla

Henning Mankell, Liza Marklund, Stieg Larsson, Arne Dahl – to je le nekaj švedskih piscev kriminalističnega romana, romana, ki je na Švedskem postal zatočišče družbene kritike. Teh avtorjev je seveda še več, vendar imamo omenjene prevedene v slovenščino. V nadaljevanju odlomek iz Dahlovega romana Zla kri. Dela teh avtorjev je vsekakor vredno vzeti v roko, zlasti kot protiutež tistim našim »romantikom«, ki nas skušajo prepričati, da bi se morali pri reformiranju slovenske družbe na vseh področjih zgledovati prav pri Švedski.

»Kaj vendar se dogaja s Švedsko? Majhna dežela kmetov zgoraj pri polarnem krogu, katere ljudska gibanja so nekoč zaplodila prvo demokracijo, ki se je resnično razširila v narodovo dušo, a je nikoli ni sprostila, ki se je pretihotapila skozi grozodejstva druge svetovne vojne, poskrila vse okostnjake v omare, dobila pravljične konkurenčne prednosti nasproti vsem drugim evropskih državam in si je ta lahko privoščila, da je delovala kot vest človeštva, vse dokler je države, ki jih ni zavrla prirojena počasnost, niso dohitele; tedaj ni bilo samo konec z najvišjim življenjskim standardom na svetu, ampak tudi z njeno vestjo sveta. Čudno, naivno, deterministično prepričanje, da se vse vedno nekako uredi, je povzročilo, da se je bolj kot katera koli druga država v osemdesetih letih prepustila mednarodnemu kapitalu in dopustila, da je razsajal svobodneje kot kjer koli drugje. Neizbežen zlom je bil pravzaprav samo nadaljevanje totalno in ciljno izvedenega konca vsakršnega političnega usmerjanja kot veter samovoljnih sunkov računalniško podprtega kapitala. Vsi so morali plačati ceno – razen podjetij. Obenem, ko se je država bližala robu bankrota, so velika podjetja v državi maksimirala svoj dobiček. Breme plačevanja je padlo na gospodinjstva, na skrbstvo, na izobraževanje, na kulturo – vse kaj je bilo vsaj približno dolgoročno. Že najmanjši namig, da bi podjetja morda morala prispevati vsaj malce, malce k tistemu, kar so povzročila, je nastal enoglasen vik in krik o begu v tujino. Vse prebivalstvo je bilo na en mah prisiljeno misliti na denar. V švedsko ljudsko dušo so z vseh strani na silo vdirale denarne misli, dokler niso ostale samo še majhne, majhne luknje; v njih pa seveda ni bilo prostora za kar koli dolgoročnega, samo za loterije, stave in bedne zabave na TV, ljubezen so nadomestile idealizirane sentimentalne igre na eni strani in pornografija na drugi, slo po kakršni koli duhovnosti so zasitile na hitro sestavljene new age rešitve, vsa glasba, ki je dosegla javnost, je bila narejena po meri za prodajo, mediji so ukradli jezik in se sami postavili za zgled, reklame so ukradle čustva in jim kot predujem ponujale svoje nadomestke, zloraba mamil se je močno povečala. Devetdeseta so bila desetletje, ko je kapital poskusno nakazal tisto bodočnost, kjer je potrebno horde dokončno brezposelnih držati v šahu, da se ne bi uprli. Oglušujoče zabave, mamila, ki ne zahtevajo oskrbe, etnični konflikti, da se usmeri srd v drugo smer, genske manipulacije za zmanjšanje bodočih potreb po skrbstvu in nenehna usmeritev na mesečno uravnoteženje lastne, zasebne ekonomije – ali je potrebno še kaj več, da se popolnoma izniči skozi stoletja negovana človeška duša? Ali je še kje področje, kjer bi se lahko svobodno, kreativno, kritično mišljenje obrzdalo in preusmerilo, še preden bi se razcvetelo?« (Dahl: Zla kri 2009, 183-4).

Roman »Zla kri« je v slovenskem prevodu izšel pri Prešernovi družbi v zbirki Za lahko noč, prevod pa je delo Branka Perka.

Oznake: