2. 8. 2009 Kotiček

Naslednji gen (Next, 2006)

Beseda avtorja

(Crichton, Michael. Naslednji gen. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.)

Na koncu svojih raziskav za knjigo sem prišel do naslednjih sklepov:

1. Nehajte patentirati gene. Genski patenti so se nemara zdeli smiselna rešitev pred 20 leti, vendar je to početje zašlo v smer, ki je ni pričakoval nihče. Danes je na pretek dokazov, da je patentiranje genov nepotrebno, nespametno in škodljivo.

Glede genskih patentov vlada velika zmeda. Mnogi opazovalci povezujejo pozive za ukinitev s protikapitalističnimi in protiprivatizacijskimi stališči. Vendar ne gre za nič takšnega. Popolnoma razumno je, da industrija išče mehanizem, s katerim bi si zagotovila dobiček od svojih proizvodnih investicij. Takšen mehanizem spodbuja omejevanje konkurence ustvarjenemu izdelku. Vendar pa takšna zaščita ne zahteva patentiranja samih genov. Ravno nasprotno, genski patenti so v nasprotju z uveljavljeno prakso zaščite intelektualne lastnine.

Prvič, geni so naravna danost. Kot gravitacija, sončna svetloba in listi na drevesih v naravnem svetu obstajajo tudi geni. Naravnih danosti si ni mogoče lastiti. Lahko smo lastniki testa za določen gen ali zdravila, ki vpliva na ta gen, ne moremo pa biti lastniki gena samega. Lahko smo lastniki terapije za določeno bolezen, ne pa tudi lastniki bolezni same. Genski patenti kršijo osnovno pravilo. Seveda bi lahko razpravljali, kaj je sploh naravna danost, in dejansko so nekateri ljudje plačani prav za to. Ampak tu je preprost preizkus. Če je nekaj obstajalo že milijone let pred prihodom človeka na Zemljo, je to naravna danost. Trditi, da je gen človeški izum, je absurdno. Izdati patent za gen je podobno kot izdati patent za železo ali ogljik.

Ker gre za patentirano naravno danost, postane genski patent nezaslužen monopol. Ponavadi patent omogoča, da zaščitimo svoj izum, hkrati pa spodbuja druge, da izumijo svoje različice. Moj iPod vam ne preprečuje, da izdelate svoj digitalni predvajalnik zvoka. Moja patentirana mišnica je iz lesa, vendar s tem ne prepoveduje vaše mišnice, ki je izdelana iz titana.

Z genskimi patenti pa ni tako. Patent je sestavljen iz čistih informacij, ki že obstajajo v naravi. Ker ni bilo nobenega izuma, ne more nihče uvesti drugačne uporabe patenta, ne da bi s tem kršil sam patent, zato so nadaljnje inovacije onemogočene. Stvar je podobna, kot če bi nekomu dovolili, da patentira nosove. Ne bi mogli izdelovati očal, papirnatih robčkov, razpršil za nos, mask, ličil ali parfumov, ker so vsi povezani z določenimi deli nosov. Lahko bi tožili kuharje, ker kuhajo dišeče jedi in ne plačujejo pristojbin za nosove. In tako dalje. Seveda se vsi strinjamo, da je nosni patent absurdna zamisel. Vsi imamo nos. Kako si ga lahko nekdo lasti? Prav iz tega razloga so absurdni tudi genski patenti.

Ni treba imeti dosti domišljije, da dojamemo, da monopolistično patentiranje ovira razvoj in produktivnost. Če bi lahko ustvarjalec Augusta Dupina imel v lasti vse izmišljene detektive, ne bi nikoli spoznali Sherlocka Holmesa, Sama Spada, Philipa Marlowa, gospodične Marple, inšpektorja Maigreta, Petra Wimseyja, Hercula Poirota, Mika Hammerja ali Gittsa, če omenim samo nekatere. Patentna napaka bi nam odrekla to bogato dediščino domišljije. In prav to je narobe s patentiranjem genov.

Patentiranje genov je slaba politika. Dokazov, da škoduje oskrbi bolnikov in ovira raziskave, ne manjka. Ko je Myriad patentiral dva gena za raka na prsih, je za vsako testiranje na ta gen zahteval skoraj tri tisoč dolarjev, čeprav stroški razvoja genske preiskave niso niti približno primerljivi s stroški razvoja zdravil. Nič presenetljivega ni, da je Evropski patentni urad razveljavil patent zaradi tehnične napake. Kanadska vlada je objavila, da bo genske preiskave opravljala brez plačevanj a pristojbine. Pred nekaj leti lastnik gena za canavanovo bolezen ni hotel omogočiti uporabe genske preiskave, čeprav so družine, ki jih je prizadela, prispevale čas, denar in tkiva, da so lahko gen sploh izolirali. Zdaj si iste družine ne morejo privoščiti preiskave.

Nezaslišano, vendar še daleč od najnevarnejše posledice patentiranja genov. Na vrhuncu raziskav SARS-a (sindrom akutne respiratorne slabosti) so le-te zastale, kajti znanstveniki niso bili prepričani, kdo je lastnik genoma – tri istočasne vloge za patentiranje so bile namreč zavrnjene. Posledično raziskave SARS-a niso bile tako učinkovite, kot bi bile sicer. To bi moralo nagnati strah v kosti slehernemu razumnemu človeku. Nalezljiva bolezen z 10-odstotno umrljivostjo se je razširila v dva ducata držav po svetu. Vendar pa so bile znanstvene raziskave za boj proti bolezni ovirane – zaradi strahov, povezanih s patentom.

Ta hip imajo različni imetniki v lasti hepatitis C, HIV, hemofilus influence in gene za različne vrste sladkorne bolezni. To se ne bi smelo zgoditi. Nihče ne bi smel biti lastnik bolezni.

Če se konča politika izdajanja genskih patentov, lahko pričakujemo izpade besa in grožnje, da bodo podjetja opustila raziskave in šla v stečaj, da bo zdravstvo trpelo in ljudje umirali. Verjetneje je, da bo konec patentiranja genov fenomenalno osvobajajoč za vse, posledica pa bo eksplozija novih izdelkov za javnost.

2. Začrtajmo jasne smernice za uporabo človeških tkiv. Zbirke človeških tkiv imajo vedno večji pomen in vedno višjo vrednost za medicinske raziskave. Primerne zvezne uredbe za uporabo bank tkiva že obstajajo, vendar so jih sodišča doslej zanemarjala. Historično gledano so sodišča odločala o sporih v zvezi s človeškimi tkivi na podlagi premoženjskega prava. V splošnem so odločala, da človek nima več nobene pravice do tkiva, ko je to enkrat odstranjeno iz ali z njegovega telesa. Darovanje tkiva enačijo s podarjanjem knjig knjižnicam. Vendar imamo ljudje močan občutek lastništva nad svojim telesom, ki ga ne more zatreti nobeno pravno stališče. Zato potrebujemo novo, jasno in razumno zakonodajo.

Zakaj sploh potrebujemo zakonodajo? Oglejmo si nedavno razsodbo sodišča v primeru dr. Williama Catalona. Ugledni strokovnjak za raka na prostati je zbral vzorce tkiva svojih bolnikov, da bi lahko dodobra preučil bolezen. Ko se je dr. Catalona preselil na drugo univerzo, je tkiva skušal odnesti s seboj. Univerza v Washingtonu mu je to preprečila in trdila, da so vzorci tkiv njena last; sodnik je podprl univerzo in svojo odločitev podkrepil s trivialnimi argumenti, kakršni so nekatere objave v glasilu Univerze v Washingtonu. Bolniki so razumljivo ogorčeni. Verjeli so, da tkivo darujejo priljubljenemu zdravniku, ne pa zviti univerzi, ki preži nekje v ozadju. Mislili so, da dajejo vzorce tkiva predvsem za raziskave raka na prostati, ne pa za kakršno koli uporabo, do katere si zdaj univerza lasti vso pravico.

Trditev, da človek nima več pravice do svojega tkiva, ko se enkrat loči od njega, je absurdna. Pomislite: po trenutno veljavnem zakonu imam pravico uporabljati fotografijo sebe, ki jo je posnel nekdo drug, za vse večne čase. Če jo 20 let po nastanku nekdo objavi ali uporabi v reklamnem oglasu, imam še vedno pravico do nje. Če pa nekdo vzame moje tkivo, ki je del mojega telesa, nimam nobene pravice do njega. To pomeni, da imam večjo pravico do svoje podobe kot do tkiva svojega telesa.

Zakonodaja bi morala bolnikom zagotavljati pravico do lastnega tkiva. Svoje tkivo podarjam v točno določen namen. Če ga pozneje nekdo želi uporabiti za kakšen drug namen, potrebuje moje dovoljenje. Če ne dobi dovoljenja, ne sme uporabiti tkiva.

Takšno pravilo zadovoljuje pomembno čustveno potrebo. Hkrati tudi priznava, da nemara obstajajo pomembni pravni in verski razlogi, zaradi katerih ne želim, da se moje tkivo uporablja za kakršne koli drugačne namene.

Ne smemo se bati, da bodo takšne odločbe ovirale raziskave. Navsezadnje je Narodni inštitut za zdravje sposoben izvajati raziskave in istočasno slediti začrtanim smernicam. Prav tako ne smemo sprejemati trditev, da ta pravila predstavljajo težavno breme. Če vam lahko revija sporoči, da vam je potekla naročnina, vas lahko tudi univerza obvesti, če želi vaše tkivo uporabiti za kakšen drug namen.

3. Sprejmimo zakone, ki bodo zagotavljali javno dostopnost podatkov o genskem testiranju. Potrebujemo novo zakonodajo, če želimo da Uprava za hrano in zdravila objavi slabe rezultate poskusnih genskih terapij. Ta hip jih ne more. V preteklosti so nekateri raziskovalci skušali preprečiti poročanje o smrti bolnikov s trditvijo, da so takšni primeri smrti poslovna skrivnost.

Javnost se vse bolj zaveda pomanjkljivosti v sistemu obveščanja o medicinskih podatkih. Podatki o raziskavah niso na vpogled drugim znanstvenikom. Nihče ne zahteva popolnega razkritja. Popolnoma neodvisna verifikacija izsledkov je velika redkost. Vse to ima za posledico dejstvo, da je javnost izpostavljena neizrekljivemu tveganju. Pristranskost v objavljenih študijah je naravnost posmeha vredna. Psihiater John Davis je preučil rezultate poskusnega zdravljenja petih različnih antipsihotikov. Ugotovil je, da je bilo v 90 odstotkih primerov, ko je zdravilo izdelalo podjetje, ki je sponzoriralo (plačalo) študijo, zdravilo ocenjeno kot najboljše od vseh podobnih. Kdor je plačal študijo, je imel najboljše zdravilo.

To ni nič novega. Recenzijske študije, ki jih opravijo tisti, ki imajo finančne ali kakšne drugačne interese v zvezi z izidom študij, niso zanesljive, ker so po pravilu pristranske. S tem bi se moral ukvarjati informacijski sistem, ki ne dovoljuje pristranskega testiranja in zagotavlja, da se to ne dogaja. Vendar pa je brezsramna pristranskost tako v medicini kot v nekaterih drugih tveganih vejah znanosti še naprej običajna praksa.

Vlada bi morala ukrepati. Dolgoročno ni odjemalcev zgrešenih informacij. Kratkoročno vse mogoče skupine prikrajajo dejstva po svoje. Brez oklevanja kličejo svoje senatorje, bodisi demokrate bodisi republikance. Tako bo, dokler ne bo javnost odločno zahtevala sprememb.

4. Izognimo se prepovedim raziskav. Različne skupine različnih političnih opcij skušajo prepovedati določene genske raziskave. Strinjam se, da nekaterih raziskav ne bi smeli opravljati, vsaj ne še zdaj. Vendar v praktičnem pogledu nasprotujem prepovedim, povezanim z raziskavami in tehnologijo.

Prepovedi ni mogoče vsiliti. Ne vem, zakaj nas še ni izučilo. Od časov prohibicije vse do vojne z mamili se vedno znova vdamo zmotni predstavi, da je mogoče prepovedati določeno vrsto vedenja. Vedno znova nam spodleti. V globalnem gospodarstvu dobijo prepovedi drugačen pomen: če že prepovemo raziskave v eni državi, jih še vedno izvajajo v Šanghaju. Kaj smo torej dosegli?

Seveda upanje umre zadnje in isto velja za zmotne predstave: različne skupine si domišljajo, da lahko na globalni ravni dosežejo prepoved za določene raziskave. Ampak kolikor vem, še nikoli nismo videli uspešne globalne prepovedi, zato niti genske raziskave najverjetneje ne bodo prvi uspeli primer.

5. Prekličimo Bayh-Dolov zakon. Leta 1980 je kongres sklenil, da odkritja določenih univerz ne bodo dostopna širši javnosti. Sprejel je zakon, ki univerzitetnim raziskovalcem dovoljuje, da svoja odkritja prodajo za lasten dobiček, čeprav je raziskave financiral denar davkoplačevalcev.

Posledica tega zakona je, da je večina znanstvenikov profesorjev zdaj vezanih na korporacije – ali na podjetja, ki so jih ustanovili sami, ali na druga biotehniška podjetja. Pred 30 leti je bila velika razlika v pristopu med univerzitetnimi raziskavami in tistimi v zasebni industriji. Danes je razlika zamegljena ali je sploh ni. Pred 30 leti so bili znanstveniki, ki niso bili vpleteni v raziskave, dosegljivi za razprave o vsem, kar je zadevalo javnost. Zdaj imajo vsi osebne interese, ki vplivajo na njihovo presojo.

Akademske ustanove so se spremenile na povsem nepričakovan način. Prvotni Bayh-Dolov zakon je priznaval, da univerze niso komercialne ustanove, in jih spodbujal, da dostop do svojih raziskav omogočijo vsem organizacijam, katerih dejavnost je tržno naravnana. Danes pa univerze skušajo maksimirati svoj dobiček z izvajanjem vse večje količine komercialnega dela, s čimer njihov izdelek postane zanje veliko več vreden, ko končno dobi licenco. Če univerza meni, da je iznašla novo zdravilo, sama opravi testiranje, ki ga zahteva Uprava za hrano in zdravila. Tako je Bayh-Dolov zakon, kar je paradoks, povečal komercialno usmerjenost univerz. Mnogi opazovalci sodijo, da je učinek tega zakona kvaren in uničujoč za univerze kot učne ustanove.

Bayh-Dolov zakon je bil vedno dvomljive vrednosti za korist ameriških davkoplačevalcev, ki so s pomočjo svoje vlade postali izjemno darežljivi vlagatelji. Davkoplačevalci plačujejo raziskave, ko pa te obrodijo sadove, le-te raziskovalci prodajo za svojo lastno korist in za dobiček ustanove, nato pa se zdravilo spet prodaja davkoplačevalcem. Uporabniki tako mastno plačujejo za zdravila, ki so jih sami pomagali financirati.

Kapitalisti, ki vlagajo v tvegane posle, ponavadi ob takšnih vlaganjih pričakujejo večkratno povračilo vložka. Ameriški davkoplačevalec ne dobi nič. Bayh-Dolov zakon je predvideval, da bo javnost deležna poplave čudežnih terapij, ki bodo reševale življenja, kar bi tudi upravičilo takšno naložbeno strategijo. Vendar se to ni zgodilo.

Slabosti je precej več kot koristi. Raziskave so prežete s skrivnostnostjo, kar močno ovira napredek medicine. Univerze, ki so bile nekoč učeno zatočišče pred svetom, so zdaj skomercializirane – zatočišča ni več. Znanstveniki, ki so nekoč čutili človekoljubni klic, so postali poslovneži, ki jih zanimata le dobiček in izguba. Življenje uma je tako čudaški pojem kot renesančni steznik.

Opazovalci so te trende opazili že pred 15 leti, vendar se takrat ni nihče kaj prida zmenil zanje. Zdaj so težave postale očitne vsem. Prvi korak k povrnitvi ravnotežja med akademsko dejavnostjo in korporacijami je odprava Bayh-Dolovega zakona.

Prevedla Jolanda Blokar

Bibliografija:

Na splošno so bralcem dostopne odlične knjige o genetiki, mnoge med njimi pa so napisali raziskovalci. V bibliografiji navajam besedila, ki sem jih uporabil med raziskavami za to knjigo. Še posebej sem se naslonil na dela, ki so jih napisali profesorica prava Lori Andrews, avtorja Matt Ridley in Ronald Bailey ter znanstveniki John Avise, Stuart Newman in Louis-Marie Houdebine.

Andrews, Lori, Nelkin, Dorothy. Body Bazaar: The Market for Human Tissue in the Biotechnology Age. New York: Crown Publishers, 2001.

Adrewsova je že dolga leta pri­znana pravna strokovnjakinja za genska vprašanja, ki pokriva zelo široko področje. Dorothy Nelkin je profesorica na Univerzi v New Yorku. Njuna knjiga je vsestranska.

Andrews, Lori B. The Clone Age: Adventures in the New World of Reproductive Technology. New York: Henry Holt and Company, 1999.

Če vas zanimajo resnični primeri, ki so tu obravnavani fiktivno, preberite njeno knjigo.

Andrews, Lori B., Maxwell J. Mehlman in Mark A. Rothste­in. Genenetics: Ethics, Law and Policy. American Casebook Series. St. Paul, Minn.: West Group, 2002.

Pravno besedilo o genskih vprašanjih.

Avise, John C. The Hope, Hype and Reality of Genetic Engine­ering. New York: Oxford University Press, 2003.

Nenavadnemu naslovu navkljub je to ena najboljših knjig o genskem inženiringu za laičnega bralca. Pokriva celotno področje od gensko spremenjenih poljščin do farmacije in človeške genske terapije; je osupljivo razumljiva in avtor natančno razlaga, kakšni postopki se izvajajo na genskem nivoju. V večini knjig teh razlag ni. Če se sprašujete, kaj natančno pri genskih terapijah počnejo, je dobro začeti s to knjigo.

Bailey, Ronald. Liberation Biology: The Scientific and Moral Case for the Biotech Revolution. Amherst, N. Y.: Prometheus, 2005.

Znanstveno utemeljena kritika biokonservativcev - torej tistih posameznikov tako z leve kot desne politične opcije, ki se trudijo ukrotiti to področje. Baileyjevi protiargumenti navajajo znanstveno stvarnost. Do nasprotnikov je spoštljiv in po mojem tudi nadvse prepričljiv. To knjigo imam za najjasnejši in najpopolnejši odgovor na verske ugovore zoper biotehnologijo.

Buller, David J. Adopting Minds: Evolutionary Psychology and the Persistent Quest for Human Nature. Cambridge, Mass.: MIT Press, 2005.

Kritika evolucijske psihologije.

Chesterton, G. K. What's Wrong with the World. San Francisco: Ignatius Press, 1910.

Uživaški, duhoviti in neutrudni pisec Chesterton je izgubil polemiko o prihodnji usmerjenosti družbe s svojimi sodobniki H. G.-jem Wellsom, Bertrandom Russellom in Georgeem Bernardom Shawom. Chesterton je uvidel globlji pomen njihove vizije družbe dvajsetega stoletja in predvidel natanko to, kar se je iz nje nato razvilo. Chesterton ni priljuden za sodobnega bralca; njegova duhovitost je formalna, njegove aluzije na sodobnike pa izgubljene v času. Vendar so njegove bistvene trditve srhljivo jasne.

Chesterton, G. K. Eugenics and Other Evils: An Argument Against the Scientifically Organized Society. Uredil Michael W. Perry. Seattle: Inkling Books, 2000.

Delo je bilo prvič objavljeno leta 1922. Izjemno daljnovidno besedilo ima veliko povedati o našem razumevanju genetike takrat (in zdaj) in o množičnem zapeljevanju psevdoznanosti. Chesterton je bil eden redkih, ki je v zgodnjem 20. stoletju odkrito nasprotoval evgeniki. Na vseh nivojih je zaznal njeno zavajajočo naravo in z izjemno natančnostjo napovedal, do česa bo pripeljala. Nakopal si je množico kritikov; zmerjali so ga, da je nazadnjaški, trapast, neveden, histeričen, nerazumen, zaslepljen s predsodki, in zgroženo pripominjali, da »z velikim vplivom zavaja ljudi«. Vendar je Chesterton imel prav, prevladujoče mnenje znanstvenikov, političnih veljakov in izobražencev pa je bilo povsem zgrešeno. Chesterton je doživel grozote nacistične Nemčije. To delo se splača prebrati, saj je, če se ozremo nazaj, povsem jasno, da so bili Chestertonovi argumenti nadvse smiselni in bi zaslužili odgovor, vendar so ga nasprotniki preprosto preglasili. In ker spretno zakrinkana najostudnejša načela evgenike v začetku 21. stoletja spet dvigujejo glavo. Urednik te izdaje je vključil mnoge citate evgenikov iz 20. let 20. stoletja, ki so osupljivo podobni napovedim sodobnih prerokov pogube. Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo - vključno, žal, z naivnostjo tiska in javnosti. Ljudje se neradi oziramo na svoje napake v preteklosti. Vendar bi se morali.

Forgacs, Gabor in Stuart A. Newman. Biological Physics of the Developing Embryo. Cambridge, Anglija: Cambridge University Press, 2005.

Šolsko besedilo o zelo pomembnem vprašanju.

Fukuyama, Francis. Konec človeštva: posledice revolucije v biotehnologiji. Tržič: Učila International, 2003.

Kritiki opažajo neizbežno dehumanizacijo biotehnologije. Fukuyama trdi, da zmoremo in moramo nadzorovati biotehnologijo. Čeprav se strinjam, da ne bi smeli domnevati, da je tehnologijo nemogoče nadzorovati, v tem primeru zelo dvomim, da je nadzor mogoč.

Hamer, Dean in Peter Copeland. The Science of Desire: The Search for the Gay Gene and the Biology of Behaviour. New York: Simon and Schuster, 1994.

Knjiga, ki je tako nenavadna in zapletena kot odkritje, ki jo je navdihnilo. Obširna, dobrodušna, poučna.

Horgan, John. The End of Science. Reading, Mass.: Addison Wesley, 1996.

Izjemna knjiga, ki jo njegovi nasprotniki namenoma razumejo narobe.

Horgan, John. The Undiscovered Mind: How the Human Brain Defies Replication, Medication, and Explanation. New York: The Free Press, 1999.

Horgan je eden najpametnejših in najbolj ikonoklastičnih opazovalcev znanosti danes. Njegovo pisanje je osvežujoče, njegova stališča pa bistroumna.

Houdebine, Louis-Marie. Animal Transgenesis and Cloning. Hoboken, N. J.: John Wiley and Sons, 2003.

Razumljiva diskusija o transgenezi, ki je dostopna radovednemu, ne preveč tehniško usmerjenemu bralcu. Vstavljanje genov v zarodke je izjemno zapleteno.

Knight, H. Jackson. Patent Strategy for Researchers and Re­search Managers. Druga izdaja. Chichester, Anglija: John Wiley and Sons, 1996.

Krimsky, Sheldon in Peter Shorett, urednika. Rights and Liberties in the Biotech Age: Why We Need a Genetic Bill of Rights. Lanham, Md.: Rowman and Littlefield, 2005.

Ta zbirka kratkih esejev predstavlja širok spekter spornih vprašanj ljudi, ki menijo, da je treba biotehnologijo omejiti. Nekateri eseji obravnavajo znanost, drugi zastavljajo filozofska ali pravna vprašanja.

Krimsky, Sheldon. Science in the Primate Interest: Has the Lu­re of Profits Corrupted Biomedical Research? Lanham, Md.: Rowman and Littlefield, 2003.

Krimsky je bil eden najzgodnejših in je ostal eden najvztrajnejših kritikov komercializacije biologije. Premišljena, pomembna knjiga, ki nakazuje zapleteno stanje v trendu, naravnanemu k akademski trgovini.

Larson, Edward J. Summer of the Gods: The Scopes Trial and America's Continuing Debate over Science and Religion. Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 1997.

Le malokatera stvar v ameriški zgodovini je tako napačno razumljena kot primer Scopes. Danes ga pojmujemo kot značilen primer vojne med znanostjo in religijo. V resnici ni bil niti blizu temu. Resnica je precej bolj zabavna, zapletena in provokativna. Pravi knjižni biser.

Midgley, Mary. Evolution is a Religion. London: Mathuen and Co., 1985.

Naš odnos do genetike je tesno povezan z našim razumevanjem evolucije. Dolga žolčna razprava obravnava naš način razmišljanja o evoluciji in nauke, ki smo jih potegnili iz njega. Ta razprava se mi zdi precej zanimivejša od tistih, ki pritegnejo široko medijsko pozornost in se nanašajo na evolucijske mehanizme. Midgleyjeva, angleška filozofinja, ki se je vse življenje ukvarjala z znanstvenimi vprašanji, se brez oklevanja loti svetih krav in modrijanov, katerih stališča pojmuje kot neutemeljena ali plitka.

Moore, David S. The Dependent Gene: The Fallacy of »Nature vs. Nurture«. New York: Henry Holt and Company, 2001.

Psiholog ostro napada mnenja, da geni in okolje vplivajo drug na drugega na različne preproste ali celo izmerljive načine. Zaradi njegovih ocen izrazov, kakršen je recimo dednost, se splača prebrati to knjigo. Človek sicer dobi vtis, da avtor vse preveč zagrizeno ugovarja, vendar pa ponazarja globoke strasti, ki prežemajo razprave o naravi in vzgoji.

Morange, Michael. The Misunderstood Gene. Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 2001.

Mueller, Janice M. An Introduction to Patent Law. New York: Aspen Publishers, 2003.

National Research Council of the National Academies. Reaping the Benefits of Genomic and Proteomic Research: Intellectual Property Rights, Innovation, and Public Health. Washington, D.C.: National Academics Press, 2006.

Genski patenti ogrožajo prihodnje raziskave.

Petryna, Adriana, Andrew Lakoff in Arthur Kleinman, uredniki. Global Pharmaceuticals: Ethics, Markets, Practices. Durham, N.C.: Duke University Press, 2005.

Pincus, Jonathan H. in Gary J. Tucker. Behavioral Neurology, četrta izdaja. New York: Oxford University Press, 1974.

Ridley, Matt. Genom: Biografija človeške vrste. Tržič: Učila International, 2005.

Ridley je pripadnik redke vrste znanstvenih piscev, ki znajo biti zabavni, ne da bi morali poenostavljati material. Piše v lahkem in berljivem slogu, z obilo dobrega humorja, zabavnimi anekdotami in nadvse živahnim umom.

Ridley, Matt. The Agile Gene: How Nature Turns on Nurture. New York: HarperCollins, 2003.

Kakšni so medsebojni vplivi genov in okolja? Kaj je posledica okolja in kaj posledica genov? Z domiselnimi primeri Ridley popelje bralca skozi zapletena vprašanja.

Sargent, Michael G. Biomedicine and the Human Condition: Challenges, Risks, and Rewards. New York: Cambridge University Press, 2005.

Shanks, Pete. Human Genetic Engineering: A Guide for Activists, Skeptics, and the Very Perplexed. New York: Nation Books, 2005.

Uravnoteženo, neposredno, lahko branje.

Stock, Gregory. Redesigning Humans: Our Inevitable Genetic Future. New York: Houghton Mifflin, 2002.

Biofizik z Univerze v Kaliforniji se navdušuje nad novo tehnologijo, medtem ko skuša pojasniti razloge, zaradi katerih jo drugi zavračajo ali se je celo bojijo.

Tancredi, Laurence. Hardwired Behavior: What Neuroscience Reveals About Morality. New York: Cambridge University Press, 2005.

Avtor je izkušen poznavalec tako medicine kot prava in predstavlja svež, privlačen pregled. Jasno loči med dejstvi v sedanjosti in možnostmi v prihodnosti.

U.S. Department of Commerce. Patents and How to Get One: A Practical Handbook. New York: Dover Publications, 2000.

Wailoo, Keith and Stephen Pemberton. The Troubled Dream of Genetic Medicine. Baltimore: Johns Hopkins University Press, 2006.

Watson, James D. Dvojna vijačnica: osebna pripoved o odkritju strukture DNA. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1975.

Klasika. Znanstvena razprava, sijajna kot samo odkritje.

Weiner, Jonathan. Time, Love, Memory: A Great Biologist and His Quest for the Origins of Behavior. New York: Knopf, 1999.

Preveč knjig ne zna podati občutka o tem, kakšno je znanstveno delo v resnici. Ta čudovita knjiga je posvečena Seymourju Benzerju in njegovemu delu.

West-Eberhard, Mary Jane. Developmental Plasticity and Evolution. New York: Oxford University Press, 2003.

Plastičnost, povezana z evolucijo, je bistvenega pomena za naše razumevanje pojava evolucije. To težko temo pojasnjuje omenjeno odlično besedilo.

ČLANKI, TISK

Attanasio, John B. »The Constitutionality of Regulating Human Genetic Engineering: Where Procreative Liberty and Equal Opportunity Collide«, The University of Chicago Law Review 53 (1986): 1274-1342.

Ponavadi ne maram skrajno nekonvencionalnih špekulacij, vendar pa ta razprava, ki ni stara niti 20 let, zaradi natančne in zapletene predstavitve še vedno ostaja osupljiva.

Charlton, Bruce G. »The rise of the boy-genius: Psychological neoteny, science and modern life«, Medical Hypotheses 67, št. 4 (2006): 679-81.

Dobson, Roger in Abul Tahar. »Cavegirls Were the First Blondes to Have Fun«, The Sunday Times (V.B.), 26. februar 2006.

Marshall, Eliot. »Fraud Strikes Top Genome Lab«, Science 274 (1996): 908-210.

Newman, Stuart A. »Averting the Clone Age: Prospects and Perils of Human Developmental Manipulation«, Journal of Contemporary Health Law and Policy 19, št. 1 (2003): 431-63.

Znanstvenik nasprotuje kloniranju.

Patterson, N., Daniel J. Richter, Sante Gnerre, Eric S. Lander in David Reich. »Genetic evidence for complex speciation of humans and chimpanzees«, Nature (spletna objava), DOI: 10.1038/nature04789. http://www.nature.com/nature/journal/v441/n7097/abs/nature04789.html (2.8.2009)

http://genepath.med.harvard.edu/~reich/Patterson%20et%20al.2.pdf (2.8.2009)

Rajghatta, Chidanad. Blondes Extinction Report Is Pigment of Imagination«, Times of India, 3. oktober 2002.

»Scientist Admits Faking Stem Cell Data«, New York Times, 5. julij 2006.

Stern, Andrew. »Artist Seeks to Free His Glowing Creation - Rabbit«, Reuters, 23. september 2000, http://www.ekac.org/reuters.html (2.8.2009)

Wade, Nicholas. »University Panel Faults Cloning Co-Author«, New York Times, 11. februar 2006.

Wade, Nicholas. »Journal to Examine How It Reviewed Articles«, New York Times, 11. januar 2006.

Neng Yu, dr., Margot S. Kruskall, dr., Juan J. Yunis, dr., dr. Joan H. M. Knoll, Lynne Uhl, dr., Sharon Alosco, Marina Ohashi, Olga Clavijo, dr. Zaheed Husain, Emilio J. Yunis, dr., Jorghe J. Junis, dr., in Edmond J. Yunis, dr. (2002). »Disputed maternity leading to identification of tetragametic chimerism«, New England Journal of Medicine 346, št. 20: 1545-52.

INTERNETNI VIRI

"Berlusconi's Fat Becomes Soap."

http://www.ananova.com/news/story/sm_1424471.html (2.8.2009)

"`Berlusconi's Fat' Moulded to Art." BBC News, 20. junij 2005.

http://news.bbc.co.uk/2/hi/entertainment/4110402.stm (2.8.2009)

"Blonde Extinction."

http://www.snopes.com/science/stats/blondes.asp (2.8.2009)

"Blondes to Die Out in 200 Years." BBC News, 27. september 2002.

http://news.bbc.co.uk/2/hi/health/2284783.stm (2.8.2009)

"Extinction of Blondes Vastly Overreported, Media Fail to Check Root of `Study."' Washington Post, 2. oktober 2002.

http://www.highbeam.com/doc/1P2-386175.html (2.8.2009)

"Genetic Savings & Clone."

http://web.archive.org/web/20060429204721/http://savingsandclone.com/index.html (2.8.2009)

"Marco Evaristti, Polpette al grasso di Marco, 2006 (to fry in his own fat)."

http://www.evaristti.com/defaultF.html (2.8.2009)

»It Really Hauls Ass.« Wired, maj 2006.

http://www.wired.com/wired/archive/14.05/start.html (2.8.2009)

Marshall, Eliot. "Families Sue Hospital, Scientist for Control of Canavan Gene."

http://www.sciencemag.org/cgi/content/short/290/5494/1062 (2.8.2009)

"The Cactus Project."

http://www.thecactusproject.com/images.asp (2.8.2009)

"Tissue Engineering: The Beat Goes On: Nature."

http://www.nature.com/nature/journal/v421/n6926/full/421884a.html (2.8.2009)

http://www.bme.columbia.edu/gvnweb/pdf/news_03_Feb27.pdf (2.8.2009)

WHO. »Clarification of erroneous news reports indicating WHO genetic research on hair color.« 1. oktober 2002.

http://www.who.int/mediacentre/news/statements/statement05/en/ (2.8.2009)

Napotila:

http://www.michaelcrichton.com/index.html

http://en.wikipedia.org/wiki/Next_%28novel%29

Oznake: