Beseda avtorja
(Crichton, Michael. Naslednji gen. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.)
Na koncu svojih raziskav za knjigo sem prišel do naslednjih sklepov:
1. Nehajte patentirati gene. Genski patenti so se nemara zdeli smiselna rešitev pred 20 leti, vendar je to početje zašlo v smer, ki je ni pričakoval nihče. Danes je na pretek dokazov, da je patentiranje genov nepotrebno, nespametno in škodljivo.
Glede genskih patentov vlada velika zmeda. Mnogi opazovalci povezujejo pozive za ukinitev s protikapitalističnimi in protiprivatizacijskimi stališči. Vendar ne gre za nič takšnega. Popolnoma razumno je, da industrija išče mehanizem, s katerim bi si zagotovila dobiček od svojih proizvodnih investicij. Takšen mehanizem spodbuja omejevanje konkurence ustvarjenemu izdelku. Vendar pa takšna zaščita ne zahteva patentiranja samih genov. Ravno nasprotno, genski patenti so v nasprotju z uveljavljeno prakso zaščite intelektualne lastnine.
Prvič, geni so naravna danost. Kot gravitacija, sončna svetloba in listi na drevesih v naravnem svetu obstajajo tudi geni. Naravnih danosti si ni mogoče lastiti. Lahko smo lastniki testa za določen gen ali zdravila, ki vpliva na ta gen, ne moremo pa biti lastniki gena samega. Lahko smo lastniki terapije za določeno bolezen, ne pa tudi lastniki bolezni same. Genski patenti kršijo osnovno pravilo. Seveda bi lahko razpravljali, kaj je sploh naravna danost, in dejansko so nekateri ljudje plačani prav za to. Ampak tu je preprost preizkus. Če je nekaj obstajalo že milijone let pred prihodom človeka na Zemljo, je to naravna danost. Trditi, da je gen človeški izum, je absurdno. Izdati patent za gen je podobno kot izdati patent za železo ali ogljik.
Ker gre za patentirano naravno danost, postane genski patent nezaslužen monopol. Ponavadi patent omogoča, da zaščitimo svoj izum, hkrati pa spodbuja druge, da izumijo svoje različice. Moj iPod vam ne preprečuje, da izdelate svoj digitalni predvajalnik zvoka. Moja patentirana mišnica je iz lesa, vendar s tem ne prepoveduje vaše mišnice, ki je izdelana iz titana.
Z genskimi patenti pa ni tako. Patent je sestavljen iz čistih informacij, ki že obstajajo v naravi. Ker ni bilo nobenega izuma, ne more nihče uvesti drugačne uporabe patenta, ne da bi s tem kršil sam patent, zato so nadaljnje inovacije onemogočene. Stvar je podobna, kot če bi nekomu dovolili, da patentira nosove. Ne bi mogli izdelovati očal, papirnatih robčkov, razpršil za nos, mask, ličil ali parfumov, ker so vsi povezani z določenimi deli nosov. Lahko bi tožili kuharje, ker kuhajo dišeče jedi in ne plačujejo pristojbin za nosove. In tako dalje. Seveda se vsi strinjamo, da je nosni patent absurdna zamisel. Vsi imamo nos. Kako si ga lahko nekdo lasti? Prav iz tega razloga so absurdni tudi genski patenti.
Ni treba imeti dosti domišljije, da dojamemo, da monopolistično patentiranje ovira razvoj in produktivnost. Če bi lahko ustvarjalec Augusta Dupina imel v lasti vse izmišljene detektive, ne bi nikoli spoznali Sherlocka Holmesa, Sama Spada, Philipa Marlowa, gospodične Marple, inšpektorja Maigreta, Petra Wimseyja, Hercula Poirota, Mika Hammerja ali Gittsa, če omenim samo nekatere. Patentna napaka bi nam odrekla to bogato dediščino domišljije. In prav to je narobe s patentiranjem genov.
Patentiranje genov je slaba politika. Dokazov, da škoduje oskrbi bolnikov in ovira raziskave, ne manjka. Ko je Myriad patentiral dva gena za raka na prsih, je za vsako testiranje na ta gen zahteval skoraj tri tisoč dolarjev, čeprav stroški razvoja genske preiskave niso niti približno primerljivi s stroški razvoja zdravil. Nič presenetljivega ni, da je Evropski patentni urad razveljavil patent zaradi tehnične napake. Kanadska vlada je objavila, da bo genske preiskave opravljala brez plačevanj a pristojbine. Pred nekaj leti lastnik gena za canavanovo bolezen ni hotel omogočiti uporabe genske preiskave, čeprav so družine, ki jih je prizadela, prispevale čas, denar in tkiva, da so lahko gen sploh izolirali. Zdaj si iste družine ne morejo privoščiti preiskave.
Nezaslišano, vendar še daleč od najnevarnejše posledice patentiranja genov. Na vrhuncu raziskav SARS-a (sindrom akutne respiratorne slabosti) so le-te zastale, kajti znanstveniki niso bili prepričani, kdo je lastnik genoma – tri istočasne vloge za patentiranje so bile namreč zavrnjene. Posledično raziskave SARS-a niso bile tako učinkovite, kot bi bile sicer. To bi moralo nagnati strah v kosti slehernemu razumnemu človeku. Nalezljiva bolezen z 10-odstotno umrljivostjo se je razširila v dva ducata držav po svetu. Vendar pa so bile znanstvene raziskave za boj proti bolezni ovirane – zaradi strahov, povezanih s patentom.
Ta hip imajo različni imetniki v lasti hepatitis C, HIV, hemofilus influence in gene za različne vrste sladkorne bolezni. To se ne bi smelo zgoditi. Nihče ne bi smel biti lastnik bolezni.
Če se konča politika izdajanja genskih patentov, lahko pričakujemo izpade besa in grožnje, da bodo podjetja opustila raziskave in šla v stečaj, da bo zdravstvo trpelo in ljudje umirali. Verjetneje je, da bo konec patentiranja genov fenomenalno osvobajajoč za vse, posledica pa bo eksplozija novih izdelkov za javnost.
2. Začrtajmo jasne smernice za uporabo človeških tkiv. Zbirke človeških tkiv imajo vedno večji pomen in vedno višjo vrednost za medicinske raziskave. Primerne zvezne uredbe za uporabo bank tkiva že obstajajo, vendar so jih sodišča doslej zanemarjala. Historično gledano so sodišča odločala o sporih v zvezi s človeškimi tkivi na podlagi premoženjskega prava. V splošnem so odločala, da človek nima več nobene pravice do tkiva, ko je to enkrat odstranjeno iz ali z njegovega telesa. Darovanje tkiva enačijo s podarjanjem knjig knjižnicam. Vendar imamo ljudje močan občutek lastništva nad svojim telesom, ki ga ne more zatreti nobeno pravno stališče. Zato potrebujemo novo, jasno in razumno zakonodajo.
Zakaj sploh potrebujemo zakonodajo? Oglejmo si nedavno razsodbo sodišča v primeru dr. Williama Catalona. Ugledni strokovnjak za raka na prostati je zbral vzorce tkiva svojih bolnikov, da bi lahko dodobra preučil bolezen. Ko se je dr. Catalona preselil na drugo univerzo, je tkiva skušal odnesti s seboj. Univerza v Washingtonu mu je to preprečila in trdila, da so vzorci tkiv njena last; sodnik je podprl univerzo in svojo odločitev podkrepil s trivialnimi argumenti, kakršni so nekatere objave v glasilu Univerze v Washingtonu. Bolniki so razumljivo ogorčeni. Verjeli so, da tkivo darujejo priljubljenemu zdravniku, ne pa zviti univerzi, ki preži nekje v ozadju. Mislili so, da dajejo vzorce tkiva predvsem za raziskave raka na prostati, ne pa za kakršno koli uporabo, do katere si zdaj univerza lasti vso pravico.
Trditev, da človek nima več pravice do svojega tkiva, ko se enkrat loči od njega, je absurdna. Pomislite: po trenutno veljavnem zakonu imam pravico uporabljati fotografijo sebe, ki jo je posnel nekdo drug, za vse večne čase. Če jo 20 let po nastanku nekdo objavi ali uporabi v reklamnem oglasu, imam še vedno pravico do nje. Če pa nekdo vzame moje tkivo, ki je del mojega telesa, nimam nobene pravice do njega. To pomeni, da imam večjo pravico do svoje podobe kot do tkiva svojega telesa.
Zakonodaja bi morala bolnikom zagotavljati pravico do lastnega tkiva. Svoje tkivo podarjam v točno določen namen. Če ga pozneje nekdo želi uporabiti za kakšen drug namen, potrebuje moje dovoljenje. Če ne dobi dovoljenja, ne sme uporabiti tkiva.
Takšno pravilo zadovoljuje pomembno čustveno potrebo. Hkrati tudi priznava, da nemara obstajajo pomembni pravni in verski razlogi, zaradi katerih ne želim, da se moje tkivo uporablja za kakršne koli drugačne namene.
Ne smemo se bati, da bodo takšne odločbe ovirale raziskave. Navsezadnje je Narodni inštitut za zdravje sposoben izvajati raziskave in istočasno slediti začrtanim smernicam. Prav tako ne smemo sprejemati trditev, da ta pravila predstavljajo težavno breme. Če vam lahko revija sporoči, da vam je potekla naročnina, vas lahko tudi univerza obvesti, če želi vaše tkivo uporabiti za kakšen drug namen.
3. Sprejmimo zakone, ki bodo zagotavljali javno dostopnost podatkov o genskem testiranju. Potrebujemo novo zakonodajo, če želimo da Uprava za hrano in zdravila objavi slabe rezultate poskusnih genskih terapij. Ta hip jih ne more. V preteklosti so nekateri raziskovalci skušali preprečiti poročanje o smrti bolnikov s trditvijo, da so takšni primeri smrti poslovna skrivnost.
Javnost se vse bolj zaveda pomanjkljivosti v sistemu obveščanja o medicinskih podatkih. Podatki o raziskavah niso na vpogled drugim znanstvenikom. Nihče ne zahteva popolnega razkritja. Popolnoma neodvisna verifikacija izsledkov je velika redkost. Vse to ima za posledico dejstvo, da je javnost izpostavljena neizrekljivemu tveganju. Pristranskost v objavljenih študijah je naravnost posmeha vredna. Psihiater John Davis je preučil rezultate poskusnega zdravljenja petih različnih antipsihotikov. Ugotovil je, da je bilo v 90 odstotkih primerov, ko je zdravilo izdelalo podjetje, ki je sponzoriralo (plačalo) študijo, zdravilo ocenjeno kot najboljše od vseh podobnih. Kdor je plačal študijo, je imel najboljše zdravilo.
To ni nič novega. Recenzijske študije, ki jih opravijo tisti, ki imajo finančne ali kakšne drugačne interese v zvezi z izidom študij, niso zanesljive, ker so po pravilu pristranske. S tem bi se moral ukvarjati informacijski sistem, ki ne dovoljuje pristranskega testiranja in zagotavlja, da se to ne dogaja. Vendar pa je brezsramna pristranskost tako v medicini kot v nekaterih drugih tveganih vejah znanosti še naprej običajna praksa.
Vlada bi morala ukrepati. Dolgoročno ni odjemalcev zgrešenih informacij. Kratkoročno vse mogoče skupine prikrajajo dejstva po svoje. Brez oklevanja kličejo svoje senatorje, bodisi demokrate bodisi republikance. Tako bo, dokler ne bo javnost odločno zahtevala sprememb.
4. Izognimo se prepovedim raziskav. Različne skupine različnih političnih opcij skušajo prepovedati določene genske raziskave. Strinjam se, da nekaterih raziskav ne bi smeli opravljati, vsaj ne še zdaj. Vendar v praktičnem pogledu nasprotujem prepovedim, povezanim z raziskavami in tehnologijo.
Prepovedi ni mogoče vsiliti. Ne vem, zakaj nas še ni izučilo. Od časov prohibicije vse do vojne z mamili se vedno znova vdamo zmotni predstavi, da je mogoče prepovedati določeno vrsto vedenja. Vedno znova nam spodleti. V globalnem gospodarstvu dobijo prepovedi drugačen pomen: če že prepovemo raziskave v eni državi, jih še vedno izvajajo v Šanghaju. Kaj smo torej dosegli?
Seveda upanje umre zadnje in isto velja za zmotne predstave: različne skupine si domišljajo, da lahko na globalni ravni dosežejo prepoved za določene raziskave. Ampak kolikor vem, še nikoli nismo videli uspešne globalne prepovedi, zato niti genske raziskave najverjetneje ne bodo prvi uspeli primer.
5. Prekličimo Bayh-Dolov zakon. Leta 1980 je kongres sklenil, da odkritja določenih univerz ne bodo dostopna širši javnosti. Sprejel je zakon, ki univerzitetnim raziskovalcem dovoljuje, da svoja odkritja prodajo za lasten dobiček, čeprav je raziskave financiral denar davkoplačevalcev.
Posledica tega zakona je, da je večina znanstvenikov profesorjev zdaj vezanih na korporacije – ali na podjetja, ki so jih ustanovili sami, ali na druga biotehniška podjetja. Pred 30 leti je bila velika razlika v pristopu med univerzitetnimi raziskavami in tistimi v zasebni industriji. Danes je razlika zamegljena ali je sploh ni. Pred 30 leti so bili znanstveniki, ki niso bili vpleteni v raziskave, dosegljivi za razprave o vsem, kar je zadevalo javnost. Zdaj imajo vsi osebne interese, ki vplivajo na njihovo presojo.
Akademske ustanove so se spremenile na povsem nepričakovan način. Prvotni Bayh-Dolov zakon je priznaval, da univerze niso komercialne ustanove, in jih spodbujal, da dostop do svojih raziskav omogočijo vsem organizacijam, katerih dejavnost je tržno naravnana. Danes pa univerze skušajo maksimirati svoj dobiček z izvajanjem vse večje količine komercialnega dela, s čimer njihov izdelek postane zanje veliko več vreden, ko končno dobi licenco. Če univerza meni, da je iznašla novo zdravilo, sama opravi testiranje, ki ga zahteva Uprava za hrano in zdravila. Tako je Bayh-Dolov zakon, kar je paradoks, povečal komercialno usmerjenost univerz. Mnogi opazovalci sodijo, da je učinek tega zakona kvaren in uničujoč za univerze kot učne ustanove.
Bayh-Dolov zakon je bil vedno dvomljive vrednosti za korist ameriških davkoplačevalcev, ki so s pomočjo svoje vlade postali izjemno darežljivi vlagatelji. Davkoplačevalci plačujejo raziskave, ko pa te obrodijo sadove, le-te raziskovalci prodajo za svojo lastno korist in za dobiček ustanove, nato pa se zdravilo spet prodaja davkoplačevalcem. Uporabniki tako mastno plačujejo za zdravila, ki so jih sami pomagali financirati.
Kapitalisti, ki vlagajo v tvegane posle, ponavadi ob takšnih vlaganjih pričakujejo večkratno povračilo vložka. Ameriški davkoplačevalec ne dobi nič. Bayh-Dolov zakon je predvideval, da bo javnost deležna poplave čudežnih terapij, ki bodo reševale življenja, kar bi tudi upravičilo takšno naložbeno strategijo. Vendar se to ni zgodilo.
Slabosti je precej več kot koristi. Raziskave so prežete s skrivnostnostjo, kar močno ovira napredek medicine. Univerze, ki so bile nekoč učeno zatočišče pred svetom, so zdaj skomercializirane – zatočišča ni več. Znanstveniki, ki so nekoč čutili človekoljubni klic, so postali poslovneži, ki jih zanimata le dobiček in izguba. Življenje uma je tako čudaški pojem kot renesančni steznik.
Opazovalci so te trende opazili že pred 15 leti, vendar se takrat ni nihče kaj prida zmenil zanje. Zdaj so težave postale očitne vsem. Prvi korak k povrnitvi ravnotežja med akademsko dejavnostjo in korporacijami je odprava Bayh-Dolovega zakona.
Prevedla Jolanda Blokar