Predavanje Richarda Wolffa o gospodarski krizi
Transkript
V svojem predavanju, cenjeni profesor ekonomije na Univerzi v Massachusettsu, Richard Wolff, z izjemno jasnostjo razloži korenine današnje gospodarske krize. Pokaže kako je kriza nastajala cela desetletja in dejansko reflektira velike napake znotraj strukture ameriškega stila kapitalizma samega. Wolff sledi vzrokom gospodarske krize v 1970-ta, ko so plače začele stagnirati in so bili ameriški delavci prisiljeni v disfunkcionalno spiralo izposojanja in dolga, ki je na koncu »eksplodirala« v hipotekarni krizi. S tem, ko krizo postavi v širši zgodovinski in sistemski kontekst, Wolff prepričljivo zagovarja mnenje, da razni vladni stimulacijski paketi in pozivi k večji regulaciji trgov, ne bodo dovolj za odpravo resničnih problemov krize. Na koncu sklene, da bodo potrebne veliko bolj korenite spremembe, če se bomo želeli izogniti prihodnjim katastrofam.
Za ta večer sem si zadal, da vam predstavim, kaj se dogaja v ameriški gospodarstvu – in po svetu -, saj igrajo Združene države v svetovnem gospodarstvu tako pomembno vlogo. Želim vam predstaviti, kako smo se znašli v tej situaciji in vam vsaj do neke mere pomagati razumeti, kam nas pot vodi v prihodnje. Če vam to sugerira, da boste pri tem tudi sami morali igrati kakšno vlogo, potem mi je uspelo – saj ljudje, ki nam vladajo, nimajo pojma kaj narediti, kar boste, če boste pozorni, opazili tudi sami.
Tri stvari, ki niso gospodarska kriza
To je najhujša gospodarska kriza kapitalizma v mojem življenju, in če pogledam po dvorani, sklepam, da tudi v vašem. Če hočemo, da bodo ljudje vzeli to krizo resno in da bodo imeli možnost, da se iz nje izkopljejo tako, da na koncu ne bodo osebno in socialno uničeni, moramo to razumeti in k temu tudi primerno pristopiti.
Dovolite mi da začnem s tem, kar ta gospodarska kriza ni. To ni finančna kriza – čeprav se to ime ves čas uporablja. Če jo imenujemo finančna kriza, jo omejujemo na načine, ki nimajo smisla. Kot boste videli, je ta kriza posledica celotnega gospodarskega sistema, ki ga imamo v Združenih državah. Ni se začela z bančništvom in tudi ni ostala na področju bančništva. Nikoli in na noben način ne bo omejena zgolj na kreditne trge, banke ali zavarovalnice.
Kot drugo, ni začasna, bežna ali kratka. To je pobožna želja, podobno kot če mislimo, da je kriza omejena le na finance. Dovolite mi, da vam to ponazorim z dvema primeroma iz zgodovine. Prvi; v 30-ih letih 20. stoletja smo že imeli eno veliko krizo. Spomnimo se te krize, ki se je pojavila ali eksplodirala v letu 1929, in s katero današnjo krizo mnogi upravičeno primerjajo. V naslednjih desetih letih sta predsednika Hoover in Roosevelt preizkusila vrsto monetarnih in davčnih politik – mnoge so bile podobne tem, ki jih lahko danes vidimo v Washingtonu. In niso delovale. Deset let se nismo izkopali iz depresije. Kar nas je končno dvignilo iz depresije, ni bila kakšna bistroumna politika; to je uspelo šele spremembi v družbi, ki se imenuje druga svetovna vojna. Če menite, da so se tovrstne dolgo trajajoče recesije in depresije, ki so odporne na politiko, dogajale dolgo nazaj, vam navedem še en primer. Leta 1989 se je Japonska, druga najpomembnejša industrijska država na svetu, takrat kot tudi še danes, soočila s padcem – hudim padcem. Danes, 18 let kasneje, se Japonska še vedno ni povsem izkopala iz te depresije, čeprav so preizkusili vsako monetarno in davčno politiko, ki so jo imeli v svojem repertoarju, kar vključuje vse kar sta do zdaj poskusila gospoda Paulson in Bernanke. Torej je predstava, da bo ta kriza minila hitro, da ima kratko življenje, ali da je v obliki črke V ali U, zgolj pobožna želja.
In kot tretje, ne da se je hitro in enostavno popraviti. To smo že videli. Pri dogajanju okoli banke Bear Stearns prejšnje poletje, smo lahko videli, da je vlada Združenih držav preizkušala eno politiko za drugo – nižala je obrestne mere, črpala več denarja v gospodarstvo. Se spomnite, lani vas je veliko od Busheve vlade prejelo odbitek davka v višini tristo ali šesto dolarjev, da bi tako stimulirali gospodarstvo. Nobena od teh politik ni delovala. Vsako so oznanili z velikim navdušenjem kot rešitev za ta pereč problem. Vsak naslednji korak je bil večji in je kazal na neuspeh prejšnjega. Tako lahko vidimo, da hitra rešitev -, ali nižanje obrestnih mer, ali črpanje denarja v gospodarstvo, ali nove stimulacije, o katerih razmišlja vlada predsednika Obame -, vse to je že bilo in obljublja, da bo tudi v naprej, nekoliko premalo in prepozno. Narediti bo treba nekaj veliko večjega, nekaj dosti bolj obsežnega.
Kako je prišlo do tega: izjemnost Amerike
Dovolite, da začnem z zgodovinskim okvirjem, iz katerega po mojem mnenju ta kriza izhaja. Mislim, da morate to videti iz zgodovinske perspektive, da boste dobili pravi občutek kako velika, kako globoka in kako resna je ta kriza.
Vrnimo se na kratko v obdobje od leta 1820 do leta 1970. Sto petdeset izjemnih let tako v svetu kot v naši državi. Zakaj izjemnih? V tem obdobju so ameriški delavci vsako desetletje, od leta 1820 do leta 1970, čisto vsako desetletje, uživali v rasti plače. To je bilo izjemno. To je držalo za čisto vsako desetletje, tudi v času velike depresije v tridesetih letih. Kajti takrat, ko so se nižale plače, so se nižale tudi cene. Verjetno smo edina družba na svetu, ki lahko to pove. To je Združene države naredilo tako izjemne. Pritegnilo je ljudi, da so se v valovih priseljevali v ZDA, kar je tudi izjemno. Preseljevanje se je začelo predvsem po državljanski vojni, ampak se je dogajalo tudi že prej.
Dejstvo je bilo, da je to bogata država. Bogata z zemljo, s podnebjem. Priseljeni delavci so ugotovili tudi, da je na razpolago veliko kvalitetne zemlje, ki so jo lahko odvzeli domorodcem in jih pregnali. Iz različnih razlogov smo potem imeli teh sto petdeset let, v katerih so delavci uživali v vedno boljšem življenjskem standardu. To je bil tudi čas, v katerem so delavci postajali vse bolj produktivni. Vsak delavec je imel na razpolago več strojev. Na voljo so imeli izobraževanje. Od njih so zahtevali hitrost. Delavci so postali bolj produktivni, so pa za trdo delo in večjo produktivnost dobili tudi nagrado. Dobili so boljši življenjski standard. Kot veste je to spremenilo in oblikovalo Združene države in pomembno je, da vidite kako, ker to razloži krizo, v kateri se trenutno nahajamo.
Ni presenetljivo, da populacija kot je naša, ki uživa v visokem življenjskem standardu, prične definirati življenje – uspeh v življenju – na podlagi nečesa, kar je na dosegu roke. Američani so ponotranjili to izjemno zgodovinsko izkušnjo. V tem ležijo korenine ideje o ameriški izjemnosti -, da je na Ameriki nekaj edinstvenega.
To je začetek predstave o tem, da bodo moji otroci živeli bolje kot živim jaz, moji vnuki pa še bolje -, da je v Združene države »vgrajeno« nekaj, kar dviguje življenjski standard. Tako je postalo razumljivo, da meriš svojo lastno vrednost kot oseba, svoj lasten uspeh, po tem kašna oblačila si lahko privoščiš, v kakšni hiši lahko živiš in kakšen avto lahko voziš. Merilo samega sebe postane doseganje te izjemne kvalitete ameriškega življenja.
Tako boste zdaj v tem mogoče spoznali temelj našega potrošništva -, da smo postali družba, ki časti to, kar lahko tukaj dosežemo, to pa je višji standard dobrin in storitev, ki jih lahko kupimo in uporabljamo. Zato je to država, v kateri se je rodilo oglaševanje in je postalo nekaj, kar smo lahko dali ostalemu svetu – morda nekoliko sumljivo darilo. Smo družba potrošnje, do tega dne model ostalemu svetu.
Prekinjena zgodovina: plače nehajo rasti
Dovolite, da preidem na travmo, ki prizadene populacijo, ki je ponotranjila – in pričakuje, da se bo tako tudi nadaljevalo – sto petdeset let rasti življenjskega standarda, v katerih so lahko delavci vsako desetletje bolj uživali, ker so njihove plače rasle in jim omogočale, da so si lahko več kupovali. Delo so si vedno bolj razlagali kot nekaj, kar ti omogoča, da si lahko nekaj kupiš.
V 1970-ih se je ta zgodovina v Združenih državah ustavila. Takrat so plače nehale rasti in od takrat naprej nikoli niso več rasle. To je bila temeljna sprememba v Združenih državah in z njo se večina prebivalstva verjetno še vedno ni sprijaznila. Se bodo odpovedali kulturi naraščajoče potrošnje? Bodo sposobni reči: »svojega bogastva in svoje vrednosti kot človek ne bom več meril z naraščajočim življenjskim standardom, ampak na neki drugi način.« Če v družbi ni ničesar, kar bi ti pri tem pomagalo, je to naloga, ki je težka tudi pod najboljšimi pogoji. Ampak, če ni nobene pomoči, je zelo verjetno – in to je tudi naša zgodovina -, da se družba ne bo odpovedala naraščajočemu standardu potrošnje. Plač za to niso več imeli, zato so morali poiskati neki drugi način, ki smo ga kot narod tudi našli. Preden preidem na to temo, mi dovolite, da odgovorim na vprašanje, za katerega upam, da se vam je med tem že porodilo: zakaj so plače nehale rasti? Za to v bistvu obstajajo štirje razlogi.
Prvi razlog je, da smo v Združenih državah doživeli izjemno tehnično spremembo – ta sprememba je podjetjem omogočila, da so delavce zelo hitro zamenjali. Imenuje se računalnik. V naši kulturi, začenši v 1970ih, je ogromno število delavcev izgubilo službo, ker so lahko računalniki z dvema operaterjema opravljali delo, za katero je prej bilo potrebnih več sto delavcev. Pospešeno so začeli uporabljati računalnike in s tem je mnogo ljudi ostalo brez dela, kar je ustvarilo veliko ponudbo delavcev in relativno nizko povpraševanje po njihovih uslugah.
Drugi razlog je bil, da so istočasno v 1970ih podjetja spoznala, da se je za njih končalo neko zelo ugodno obdobje. Ugodno obdobje je trajalo trideset let, od leta 1945 do leta 1975 – obdobje po drugi svetovni vojni. Vsi konkurenti ZDA so bili uničeni v vojni, Združene države pa so bile edina država na svetu, ki ni imela vojne na svojem ozemlju in je bila tako sposobna proizvajati za preostali svet, kar smo tudi počeli. Ameriška podjetja so na ta način imela vse možnosti odprte in so bila brez prave konkurence.
Ampak do leta 1970 so si evropske države, kot tudi Japonska, od vojne opomogle in se obnovile na prav poseben način. Ker so bile Združene države dominantna država na svetu, so se Evropejci in Japonci zavedali, da če bodo obnovili tovarne, če bodo hoteli uspeti, bodo morali v konkurenčnosti premagati Združene države. Morali so proizvajati boljše ali pa ceneje ali pa oboje, druge možnosti niso imeli. Američani so bili dominantni in tako so se vsi trudili, da bi prekosili Združene države – kar jim je slednjič tudi uspelo. Zato v ZDA ne proizvajamo več televizorjev in komaj še kaj avtomobilov itd. Preostanek sveta je ugotovil in tudi ameriška podjetja so do 1970ih spoznala, da so nas Evropejci in Japonci prekosili. Ameriška podjetja so potem sklepala, in to je pomembno, da če jih ne moreš premagati, se jim pridruži. In tako se je začelo množično izvažanje služb. Ameriška podjetja so v ZDA zaprla tovarne in jih preselila na tuje. Ni treba imeti naprednega znanja iz ekonomije, da bi razumeli, da če za delo zaradi računalnikov in strojev potrebujemo manj delovne sile, istočasno pa smo produkcijo preselili iz Združenih držav -, torej so delovna mesta izven ZDA, ne več tukaj -, se pogoji, pogajalska moč delavcev v Združenih državah temu primerno zmanjša. Istočasno sta se odvijala še dva fenomena. Položaj žensk v ameriškem gospodarstvu se je zelo hitro spreminjal. Še prav posebej je to prišlo do izraza v 1960ih in1970ih, ko so ameriške ženske, ki so bile dotlej doma, pričele prevzemati službe tudi izven doma – službe s polovičnim ali pa polnim delavnim časom. Če so imele delo s polovičnim delovnim časom, je to postalo delo s polnim delovnim časom. Imeli smo množično gibanje žensk, ki so tako iskale službo na trgu dela.
Četrti razlog zakaj so plače nehale rasti je tudi novi val priseljencev, ki se je takrat začel – množično priseljevanje, predvsem iz Srednje in Latinske Amerike, ampak tudi od drugje. Ženske, priseljenci, vse več ljudi je iskalo službo. Računalnik in premestitev produkcije na tuje, sta povzročila, da je bilo na voljo manj delovnih mest. Odličen recept za to, da plače nikomur ne rastejo več.
Spopadanje s travmo: odziv ljudi
Torej v 1970ih so naše plače nehale rasti, zato je nekaj tako osnovnega kot je to – kar se ni zgodilo v preteklih 150 letih – povzročilo, da smo se s tem morali sprijazniti. Zdaj bom to zgodbo razdelil na dva dela. Najprej bom povedal, kako so se s koncem obdobja rasti plač soočili delavci, potem pa, kako se je s tem spopadla poslovna skupnost. V teh dveh odzivih bomo spoznali razloge za današnjo krizo.
Torej začnimo z ljudmi. Kaj so naredili ameriški delavci, ko so jim plače nehale rasti? Prvič, ameriški delavci so delali več. Če je plačilo na uro fiksno in ne raste več, potem je ena rešitev delati več ur, kar je ameriški delavski razred tudi naredil.
Med letom 1970 in danes je povprečno število delovnih ur ameriškega delavca na leto naraslo za 20%. To je veliko. Delali smo 20% več ur kot pred 30 leti. Če to primerjamo s Francijo, Nemčijo in Italijo, je tam v istem časovnem obdobju povprečno število delovnih ur za 20% upadlo.
Američani, ki si lahko privoščijo poletne počitnice v Evropi, si pogosto ob vrnitvi razbijajo glavo s tem, koliko lepše in v koliko bolj človeškem ritmu ljudje tam živijo. Na tem ni nič skrivnostnega. Američani v službah garajo kot »živina«, preostanek sveta – industrijski svet – pa ne. Imajo čas za dolge malice, mi pa smo izumili hitro hrano. Ameriške družine so upale, da jim bo to, ko vsi delajo po več ur, omogočilo rast potrošnje. Ampak temu ni bilo tako. Zakaj? Izkazalo se je, da če delaš veliko ur, moraš najti drugačne rešitve za probleme, ki jih prej, ko nisi toliko delal, nisi imel. Če gre ženska od doma, da bi opravljala službo, potrebuje oblačila, in v državi, ki nima dobro organiziranega javnega prevoza, še posebej potrebuje svoj avtomobil. Izkazalo se je, da opravljanje več dela, več ur, povzroča tudi dodatne stroške, kar spodkoplje prvotni namen, da bi zaslužili več denarja. Skratka izkazalo se je, da to prinaša več stroškov.
Torej, če to ni rešilo problema, kaj je bila druga stvar, ki jo je ameriški delavski razred lahko naredil, da bi se soočil s koncem rasti plač? Da bi tako lahko še naprej trošili. Mislim, da vsi poznate odgovor. Odgovor je ta, da so si ameriški delavci, začenši v 1970ih, začeli na veliko izposojati denar -, česar podobnega ni naredil noben drugi delavski razred v kateri koli drugi državi, v katerem koli drugem času v zgodovini te rase – človeške rase. Američani so si začeli izposojati.
Na začetku so si seveda izposojali tako, kot je zahteval posojilodajalec. Ponudili so poroštvo. Američani so rešili problem s tem, da so vzeli hipoteko na hišo – velike hipoteke na hišo. Imejte v mislih, da je kriza »eksplodirala« zaradi nečesa, kar se imenuje »drugorazredne hipoteke«. Ampak Američani samo s tem niso mogli povečati potrošnje. Enostavno niso imeli dovolj bogastva, da bi si lahko dovolj izposodili. Nekaj je bilo potrebno izumiti, način kako Američanom posoditi ogromne količine denarja brez poroštva. In našli so način. Je v vaši denarnici. Imenuje se kreditna kartica. To je mehanizem, ki bankam omogoča, da delavskemu razredu daje posojila brez poroštva. V ekonomskih terminih je vaša kreditna kartica nezavarovani dolg. Seveda pa vam noben posojilodajalec ne bo posodil denarja brez poroštva, razen, če lahko ima pri tem kakšno korist. In odgovor je obrestna mera. Kolikšna je dandanes povprečna obrestna mera na kreditno kartico? 18% na leto. Zato kreditne kartice obstajajo. Ameriški delavski razred je tako dobil posojila, stotine milijard dolarjev nezavarovanega kredita, da bi tako lahko povečal svojo potrošnjo. In delavci so to sprejeli.
Razlog, zakaj sem vam opisal to zgodovino je, ker je to najboljši način, ki ga poznam, kako je mogoče razumeti, zakaj so v tej družbi tovrstna posojila sploh bila mogoča. Rešila so problem, ki je bil globoko zakoreninjen v zgodovini Združenih držav. Kot rezultat tega smo na začetku 21. stoletja, zaradi količine opravljenega dela dobili izčrpan delavski razred, ki mu zaradi pritiska in stresa vsega tega dela razpada zasebno življenje. K temu pa zdaj lahko dodamo še strah, ki prizadeva populacijo, katere dolgovi so večji kot so njihovi letni dohodki. Pod stresom in izčrpana -, to je populacija, ki je dosegla svojo mejo. Ne morejo imeti več dolga in ne morejo opravljati več dela. Zato to ni začasen problem. To ni samo ovira na poti. Dosegli smo meje tega kapitalizma, ki ga je ta družba ustvarila.
Pomen »travme« za podjetja
Dovolite, da sedaj omenim še poslovno skupnost. Za poslovno skupnost je bilo zadnjih trideset let spektakularnih. Ob vsem, kar sem vam povedal o delavskem razredu, bomo sedaj šli na dobre novice. Z računalniki so ameriški delavci postali vedno bolj produktivni. Za seboj imamo tridesetletno obdobje rasti delavske produktivnosti. Sedaj pa me dobro poslušajte. Vsako leto so delavci proizvedli več, toda kakšno plačilo so dobili vsako leto? Enako. To pomeni, da plače ne rastejo več. Delavci dobijo isto plačo. Proizvedejo vedno več, toda dobijo vedno isto plačo. Razlika med tem, kar delavci proizvedejo za delodajalca, kar delodajalec proda in od česar mora plačati delavcu za delo, je vedno večja. To, kar delavec dobi, je konstanta, proizvede pa vedno več. Razlika, ki pri tem nastane se imenuje dobiček. Zadnjih trideset let konstantnih plač in vedno večje produktivnosti pomeni največjo eksplozijo dobička v zgodovini ameriškega kapitalizma in povsem mogoče, tudi katerega koli kapitalizma.
To ni kriza Wall Streeta. Wall Street ne počne nekaj, pri čemer »Main Street« ni udeležen. Nikakor ne. To je kriza sistema, ki je enako dejaven tako na Wall Streetu kot na »Main Streetu«. Vsak delodajalec na »Main Streetu« je sodeloval pri teh sanjah. To je za delodajalce uresničitev fantazije. Delavce plačam isto, oni pa delajo vedno več. Vedno več proizvedejo, meni pa ni treba plačati več. To ne more biti res. Moram se uščipniti. Ampak bilo je res. V poslovni skupnosti je to privedlo do nekakšne evforije. Nihče ni mogel prav razumeti. Ko so sedemdeseta leta postala osemdeseta in osemdeseta devetdeseta, so bil dobički neverjetni. In vemo kaj so naredili. Vsi vemo. Prva stvar, ki so jo naredili je bila razumljiva. Izplačevali so si take plače in bonuse, za katere še nihče ni slišal. Velike korporacije so svojim ljudem izplačevale na desetine, stotine milijonov dolarjev v letnih plačah. Od kod je prišel ta denar? Pravkar sem vam povedal.
Kaj so še naredili? Šli so skozi orgijo tako imenovanih združitev in prevzemov. Drug drugega so kupovali. Podjetja so imela ogromne količine denarja in so kupovala druga podjetja. Te moti konkurent? Kupi ga. Ti probleme povzroča tujec, ki ti krade trg? Kupi ga. In imel si denar za to.
Kaj so še naredili? Zanimivo. Svoj denar so naložili v banke. Banke so od korporacij nenadoma začele dobivati ogromne količine denarja. Položi na banko – to narediš z dobičkom, medtem ko razmišljaš, kaj bi še lahko naredil z njim. Položiš ga na banko. Tako so banke postale skladišča za ogromne količine denarja. Potem pa so korporacije in banke istočasno ugotovile, da lahko s temi dobički naredijo nekaj izrednega.
Če vam bom sposoben razložiti, boste lahko videli in boste sposobni razumeti, kaj je bil ta preizkusni kamen novega ameriškega gospodarstva, ki se zdaj ruši. Banke in velika podjetja so našle dobičkonosen način, kako porabiti svoje nove, ogromne dobičke. Posodili jih bodo zaposlenim. To je bil način, kako so zaposleni lahko povečali svojo potrošnjo, čeprav njihove plače niso več rasle. Izposojali so si denar, ki so ga delodajalci služili na račun njihovih zamrznjenih plač.
Razumevanje ameriškega gospodarstva zadnjih trideset let se zvede na to. Delodajalci delavcem niso več dvigovali plač, namesto tega so jim denar posodili. Zato je to uresničitev delodajalčevih sanj. Namesto, da bi delavcem dvignil plačo, jim dam posojilo, ki mi ga bodo morali vrniti z obrestmi. Ali ni to bolje kot pa jim plačevati plačo? To je nirvana, ali pa nekaj zelo blizu temu. Ameriška poslovna skupnost se je veselila, saj so denar, ki so ga dobili od plač, ki jih niso izplačali, sedaj lahko podvojili. Na ta način ne dosežemo le večje produktivnosti delavca, ne da bi mu morali za to plačati, lahko mu še posodimo denar z visokimi obrestmi. In imeli smo delavski razred, ki je bil obupan, in si je izposojal. Imamo denar, ki ga lahko posodimo. Delavci so dovolj obupani, da si izposojajo. Poroka sklenjena v nebesih.
In tako je bilo. Ameriška poslovna skupnost je neposredno ali posredno skozi banke, prešla v posel s posojili. Vsi poznate, ali pa se je nekateri vsaj spomnite, korporacijo General Motors, ki je bila slavna po proizvodnji avtomobilov. V zadnjih tridesetih letih je General Motors postal nekaj povsem drugega. Ustvaril je podružnico imenovano GMAC, General Motors Acceptance Corporation. To je bila banka. Izposojala je denar. Začela je s posojanjem denarja ljudem, ki so hoteli kupiti avtomobil in si ga s svojo plačo niso mogli privoščiti. Potem so spoznali, da lahko zaslužijo več denarja z obrestmi posojil, kot pa s prodajo avtomobilov. Tako je podjetje General Motors postalo banka. Bolj jih je zanimalo to, da so banka, kot pa to, da prodajajo avtomobile. Rezultate tega lahko sedaj vidimo – proizvodnja avtomobilov jim ne gre preveč dobro od rok. So pa odlična banka. Njihova edina napaka je bila ta, da so se nekje pred desetimi leti razširili. Služili so toliko denarja, da so namesto tega, da bi dajali posojila samo kupcem avtomobilov, postali posojilodajalec za vse in prešli v posel s hipotekami. Napačna odločitev ob nepravem času. Ampak General Motors se je v zadnjih tridesetih letih specializiral za napačne odločitve ob nepravem času.
Tudi druge banke so se podale v to in posojale vsem. Vsi smo se že navadili na naslednji fenomen. Ne vem za vas, ampak jaz dobim vsak teden po pošti dve do tri ponudbe za kreditne kartice – za nobeno nisem zaprosil. Zadolževanje Američanov je tako dobičkonosno, da to počnejo vsi. To je družba, ki je povsem izgubila nadzor. To je dobičkonosna igra, ki išče vedno nove načine, kako zaslužiti še več. Finančni sektor na Wall Streetu se je na to situacijo odzval. Ni je ustvaril. V svoje roke je dobil denar in našel nove načine, kako posoditi novim ljudem, nova posojila, po visoki obrestni meri.
»Iracionalno obilje« ali padec brez vzpona
To je norost. To je nekontrolirana divjost, nad katero ne smemo biti presenečeni. Če na eni strani ustvarjamo izjemno situacijo neverjetne donosnosti, in se obenem soočamo z obupano in izmučeno populacijo, ki le hoče in potrebuje, in ki si za merilo jemlje naraščajočo potrošnjo, smo naenkrat dobili smrtonosno kombinacijo. Ali smo tako -, seveda v prizadevanju podjetij in bank, da bi posojale čim več denarja in zaslužile še več denarja, vse to v današnjem času, ki mu vlada denar -, lahko sploh še presenečeni, da te banke na koncu posojajo ljudem, ki denarja niso sposobni vrniti? Prosim vas lepo. Zgodovino kapitalizma pišejo padci in vzponi. To nam povesta že sami besedi. Padci in vzponi so v ta sistem vgrajeni.
Edina razlika je, da se zdaj oba pojavljata na koncu tega dolgega zgodovinskega obdobja, ko so vse meje že presežene. In ob vsem tem naraščanju dobička smo v resnici imeli kaj? Citiral bom gospoda Greenspana: »imeli smo iracionalno obilje.« To je seveda le vljuden način, kako izraziti to, na kar namigujejo moje kretnje. To smo imeli. Sprva se je izražalo kot ena vrsta blaznosti, potem pa spet kot druga. To je blaznost poslovne skupnosti.
Blaznost številka ena. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so dobički naraščali, se je naša poslovna skupnost naenkrat odločila, da bo internet spremenil naše vesolje. To res ni le trač iz rumenih strani, to je radikalna novost. Posledično so investirali v podjetja, smešna podjetja z majhnimi imeni, s po navadi le dvema ali tremi začetnicami, podjetja, ki so obstajala po tri ali štiri leta in ki še nikoli niso imela dobička, in ki so v letnih poročilih celo napovedovala, da dobička še vsaj deset let ne bo. Koga pa to sploh zanima? Na borzi so se delnice prodajale po cenah do petsto dolarjev. In vsi veste, kako se je to imenovalo. To je bil balon poznih devetdesetih, marca ter aprila leta 2000 pa se je nato borza sesula. To je bil prvi špekulacijski mehurček tega zadnjega obdobja vzponov. Divje pretiravanje.
Indeks Nasdaqa, najpomembnejšega trga vrednostnih papirjev za tovrstne firme, je v marcu in aprilu 2000 dosegel pet tisoč dolarjev. Danes je vreden več kot pol manj. Nikoli si ni opomogel, in to je le kapljica v primerjavi z veliko depresijo. Naš trg vrednostnih papirjev si prav tako ni opomogel. Propad trga vrednostnih papirjev v začetku leta 2000 je bil tako zelo grozen, da se je naša vlada odzvala panično in priznala – o moj bog, gospodarstvo bo razpadlo. Rešimo ga lahko le tako, da prepričamo ljudi, da še naprej zapravljajo, kar pomeni, da moramo znižati obrestno mero. Saj vemo kaj se bo zgodilo, če znižamo obrestno mero -, ljudje si bodo izposojali kot nori. In točno to se je tudi zgodilo. Ljudje so največ denarja zapravili za nepremičnine. Tako se je po sesutju špekulacijskega mehurčka trga vrednostnih papirjev začelo napihovanje špekulacijskega mehurčka nepremičnin. Ljudje so ponoreli. Kupovali so nepremičnine, gradili so nepremičnine, in to vsepovsod. Sposojali so si poceni denar in z njim gradili, kupovali, gradili in kupovali, dokler niso presegli nekakšne zgornje meje in je mehurček počil. Sedaj ni več ničesar, kar bi še lahko tako hitro raslo. S trgom vrednostnih papirjev je konec. Z nepremičninami prav tako.
Nekateri so bili prepričani, da so našli nov špekulacijski mehurček – izvoz. To bi pomenilo nižanje vrednosti dolarja in proizvajanje resnično poceni dobrin z namenom, da se jih proda preostalemu svetu. Toda na žalost se preostali svet ni želel igrati. Preprosto ni želel. Tako je tudi ta ideja propadla. Sedaj sedimo na praznem mehurčku, zaradi katerega so se bogati spustili v proizvodnjo armade novih orodij, ki pa niso več prav veliko vredna. Nekako je zdaj dejstvo, da je naša poslovna skupnost osupla nad poraznimi izgubami, na svoj nenavaden način reproducirala izčrpanost in zaskrbljenost delavskega razreda. Seveda iz in zaradi različnih vzrokov. Ostala nam je le gospodarska pokrajina, nasmetena s trupli.
Nekaj, kar ne bo delovalo: ponovna regulacija
V redu. Menim, zaradi razlogov, ki so do zdaj upam že očitni, da na tak način ne bomo prišli zelo daleč. Problema zagotovo ne bomo rešili, če bomo uvedli nekakšno monetarno ali fiskalno politiko v stilu tega, kar so nam ponujali do zdaj. Ni jim uspelo. Sam mislim, da jim tudi v prihodnje ne bo.
Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo je: kaj drugega razen teh neuspešnih poskusov stimulacije bi še lahko storili -; kaj razen teh poskusov finančnih injekcij, poleg sedanjih postopkov vladnega kupovanja delnic AIG in raznih bank, ki so se prav tako izkazali za neuspešne?
Ne zdi se mi presenetljivo, kot upam, da se tudi vam ne zdi, vsaj glede na zgodovino in celoten kontekst, zakaj ti majhni, obotavljajoči se koraki ne vodijo do rešitve. Prav tako nisem edini, ki je to opazil. V Washingtonu jih je mnogo, ki so mojega mnenja. Ti so posledično začeli svoje upe polagati v nekaj drugega, kar je prav tako zelo zanimiva ideja. Sam bom pa skušal razložiti, zakaj tudi ta ideja ne bo delovala.
To je ideja reguliranja, ki bi jo naj izvajali, kot bom razložil v nadaljevanju. Glavni argument je, da smo trideset let po koncu druge svetovne vojne živeli v urejenem gospodarstvu, gospodarstvu regulacij. Saj je vendar po koncu velike krize Rooseveltov režim uvedel vrsto regulacij, kar je sicer res. Dobili smo regulacije, ki so zadevale kaj vse lahko počnejo banke, regulacije, ki so urejale, kaj bi lahko počeli, naj bi počeli ali morda bodo počeli upravni odbori korporacij. Pojavile so se nove institucije, kot je socialno varstvo ali zavarovanje za primer brezposelnosti, ki jih prej nismo imeli. Iz obupa, ki je nastal po veliki krizi je nastalo veliko število novih regulacij. Te regulacije so bile v veljavi med tridesetimi in sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja. To je bilo obdobje reguliranega ameriškega kapitalizma. In na to danes gledamo kot na dobre čase. Z nastopom Reaganove vlade konec sedemdesetih let pa se je zgodila strašna stvar, obdobje de-regulacij.
Mnenje je, da smo se pod vlado Reagana, Busha, Clintona in Busha mlajšega soočali z de-regulacijo, sedaj v času gospoda Obame, pa bomo morda to obdobje de-regulacije pustili za seboj in vrnili se bodo dobri stari regulirani časi. Ideja, ki se tukaj pojavlja je, da bi morali nekako izničiti de-regulacijo zadnjih tridesetih let. Sedaj potrebujemo novo zbirko regulacij -, ki bi urejale kaj lahko počnejo uradni odbori korporacij in česa ne -, ki bi dajale nove moči vladi, s pomočjo katerih bi vlada lahko kontrolirala, opazovala in urejala. In če nam uspe to narediti, bomo lahko izničili škodo te grozne situacije, s katero se moramo kot nacija zdaj soočati. Vsaj del tega lahko razumem. Zadnjo veliko krizo smo uspešno uredili. Toda del te ideje je tudi povsem zgrešen. Pa poglejmo zakaj.
Regulacije, ki jih je uvedel Roosevelt, kot tudi nekatere, ki so jih kasneje uvedli še Truman, Kennedy ali Johnson, so zares omejile in ukrotile moči, ki so jih imeli upravni odbori kapitalističnih korporacij. Res je, imele so tak učinek. Toda naredile so tudi še nekaj drugega. Prej omenjenim korporacijskim upravnim odborom so dale velik razlog in spodbudo, da poiščejo načine, kako se tem regulacijam izogniti, jih ob vsaki priložnosti premagati, jih ob vsaki priložnosti oslabiti. In se jih tudi znebiti takoj ko so jim to dovoljevali politični pogoji. In tako so se ti upravni odbori podali na delo, da bi te regulacije, ki so jih želeli že od vsega začetka preprečiti, na nek način omejili, oslabili, se jim izognili ali jih povsem uničili.
Za njih je bilo zadnjih trideset let uspešnih. Končno so bili politično dovolj močni, da so se lahko znebili večine regulacij. Z drugimi besedami, sprejeti regulacijo in obenem ohraniti upravne odbore privatnih korporacij, je čudaška taktika, ki lahko povzroči le, da zapriseženi sovražniki regulacij še naprej ohranjajo svoje položaje. Toda na položaju niso ostali le ljudje, ki si želijo uničiti te regulacije. Spomnimo se kaj sploh je upravni odbor. Upravni odbor neke korporacije je skupina ljudi, ki po navadi sestoji iz petnajst do petindvajset članov, in v denarnice katerih se zlivajo dobički podjetja. Regulirati tovrsten gospodarski sistem pa torej posledično pomeni, da poskušaš naprtiti pravila in omejitve skupini ljudi, ki bo naredila vse, kar je le mogoče, da jih obide in bo obenem uporabila vse možne načine, kako uresničiti svoje cilje. Tako regulacije postanejo seveda le mrtva črka na papirju.
To je skoraj tako, kot da bi sprožili vojaško akcijo ter se nato odločili, da ne želimo premagati sovražnika. Namesto tega si raje postavimo vrsto pravil in hkrati dopustimo sovražniku proste oskrbovalne poti, ki mu omogočajo, da si preko njih dobavlja karkoli, kar potrebuje za uničenje naše vojske. Če bi to storil kak vojaški general, bi ga poslali v psihiatrično bolnišnico. Toda v naši državi si želimo verjeti, da moramo ta regulacijski sistem -, ki smo ga imeli priložnost opazovati petdeset let in za katerega smo ugotovili, da je popolnoma neučinkovit -, ponovno uvesti? Sam na to gledam kot na slabo idejo.
Ameriški delavski razred je Roosevelta v primeru regulacij podpiral. Gojili so velike upe. Toda odziv ameriškega delavskega razreda na ponovno regulacijo v današnjem času bi bil najverjetneje, v tem primeru upravičeno, nekaj podobno nesramnega kot na primer: »ne, hvala. To smo že poskusili in tega ne bomo več počeli.« Moj povzetek tega je, da se moramo, če hočemo odpraviti ta problem, soočiti z dejstvi. Če ne spremenimo strukture podjetij v naši družbi, se bomo slej ko prej morali soočiti s tem, kar je v jedru te zgodbe -, s konfliktnim odnosom med ljudmi, ki vodijo proizvodna podjetja in med ljudmi, ki so v njih zaposleni. To je razlog, da se plače niso več višale takoj, ko je bilo to mogoče. Zato je dolg nadomestil višje plače. Zato so delovna mesta premikali in ukinjali. In zato so regulacije predvsem nekaj, kar je treba opustiti.
Kaj pa bi delovalo?
Kaj je možna rešitev tega problema? Predstavljajte si razliko, če bi novi sistem regulacij, ki bi ga na primer uvedel gospod Obama, predlagal drugačno organizacijo proizvodnje, v kateri poslov ne bi vodil upravni odbor, ki odgovarja delničarjem, ampak ljudje, ki so tam zaposleni. To bi bilo torej podjetje, ki bi ga vodili delavci sami. Ker bi morali živeti s posledicami svojih dejanj, bi seveda ti ljudje znotraj podjetij želeli sodelovati z vlado in na vsak način poskrbeti, da bi bil namen regulacij uresničen. Tako podjetij ne bi vodila skupina ljudi, ki si želi uničiti in pokvariti celoten smisel in namen regulacij.
Zakaj nihče ne postavi tega vprašanja? Predlagam, da si ga zastavimo. Zavedam se, da je to drzno vprašanje, toda živimo v drznih časih. Soočamo se z nekaterimi zelo težkimi problemi v naši družbi. Nimamo veliko izbire. Kaj bi še lahko dejali o ideji, da reorganiziramo naš sistem produkcije tako, da bi ljudje, ki so zaposleni v nekem podjetju, postali lastni upravni odbor? Naj predlagam tri stvari, o katerih je na tem mestu potrebno razmisliti. Kot prvo je pomembno omeniti, da moramo v tem pogledu biti resni glede demokracije, torej ideje, da bi ljudje, ki bodo živeli s posledicami nekih odločitev, morali imeti tudi pomembno vlogo pri sprejemanju teh odločitev. Zakaj smo demokracijo zmeraj omejevali zgolj na politično sfero in jo povsem izključili iz gospodarske sfere? Konec koncev je naše delovno mesto prostor, na katerem preživimo največ svojega kreativnega časa -, od devetih do petih, od ponedeljka do petka. Če tam ne moremo imeti demokracije, koliko je potem vredna demokracija na kateremkoli drugem področju? V podjetjih bi morali kot nekakšno osnovno ideji gojiti demokratično odgovornost do ljudi, ki tam delajo.
Tukaj je potem še drugi argument. Veliko ameriških delavcev, več kot bi si morda mislili, je prav to že naredilo. Naj vam jih predstavim, če z njimi še niste seznanjeni. V obdobju zadnjih tridesetih let je vsako leto na stotine, nekatera leta celo na tisoče inženirjev v tistem mahnem pasu zemlje, ki mu pravimo Silicijeva dolina, naredilo naslednjo zanimivo stvar. Pustili so svoje službe pri velikih korporacijah, kot so recimo Cisco, IBM ali podobna, in skupaj z nekaj prijatelji, ki so prav tako pustili svoje službe, med seboj ustanovili majhno podjetje, ki deluje na primer v eni izmed njihovih garaž. Vsak dan gredo v službo, toda ne potrebujejo obleči obleke in kravate, kot so morali, ko so delali za IBM, ne rabijo sprejemati ukazov nekakšnih nadzornikov, ki jih sploh ne marajo in ki jim diktirajo kaj bi morali kot programski inženirji početi. Namesto tega pridejo na delo s svojimi prenosnimi računalniki, v garažo svojega prijatelja, oblečeni v havajske srajce, na poti se poigrajo s frizbijem, morda s psom, morda z majhnim otrokom, in se v svojem novem majhnem podjetju imajo naravnost enkratno. Podjetje vodijo po naslednjih principih: »tukaj smo vsi enakopravni. Nihče ni nadzornik. Nihče ostalim ne govori, kaj naj delajo. Vse kar počnemo, počnemo kot skupina. In od ponedeljka to četrtka izdelujemo programe, kot smo to vedno počeli, toda ob petkih pridemo na delo in ne odpremo prenosnih računalnikov. Ob petkih ne programiramo. Namesto tega imamo ves dan sestanke, saj smo sami sebi upravni odbor. Odločamo se, kaj bomo storili z zaslužkom, odločamo, ali naj spremenimo tehnologijo, ki jo uporabljamo, ali ne, pa tudi, ali naj zaposlimo več ljudi ali se preselimo v drug del skupnosti San Mateo ali kjerkoli, ali pa razpravljamo o kakšni drugi temi. Sami sebi smo upravni odbor.« In to se dogaja že leta in leta. Ti ljudje so se samostojno odločili, da bodo opustili en način organizacije in ustanovili novega.
Če pomislimo, je to seveda nenavadno, saj bi temu v vsaj enem pogledu lahko rekli celo Marxova ideja komunističnega podjetja. To je v osnovi to, kar si je on zamislil. Toda to isto idejo bi prav tako lahko opisali na povsem drugačen način, kot bom sedaj prikazal s citiranjem člankov iz nekaterih revij na to temo. Na primer: »To je neverjetno uspešna podjetniška pobuda.« Seveda opisujemo povsem enako stvar. Podjetniška pobuda se ji reče le zato, ker so pisci teh člankov republikanci in hočejo to idejo videti in dojeti na svoj način. To cenim. Nikoli niso brali Karla Marxa, zato jih ne moti, kako to lahko izgleda nekomu drugemu. Ta majhna podjetja so tako zelo uspešna, da bi marksisti, če bi seveda obstajali, lahko dejali: »glej no glej, vsi ti osnovni preboji v računalniški tehnologiji, ki so po navadi predstavljeni kot dosežki modernega kapitalizma, so vse prej kot to. So dosežki komunističnih podjetij, ki jih v Kaliforniji vodijo republikanci v kratkih hlačah.«
Tako se torej izkaže, da ta nov način vodenja podjetja ni tako zelo nov, niti ni tako neverjetno drzen, nudi pa nam boljšo možnost soočanja s samo razsežnostjo problema, ki jo predstavlja naše trenutno stanje, kot karkoli drugega, kar poznam. Tako vam prepuščam naslednji izziv. Če ne bomo naredili osnovnih korakov v tej smeri, da bi se spopadli s to krizo, ki je v globinah našega gospodarstva s časom le narasla, če bomo nadaljevali s tem »šušmarstvom« v denarnem sistemu, zato ker moramo temu reči finančna kriza in ne kriza kapitalizma, kar je v resnici, nam bo vsem še zelo žal.
Onkraj prostih trgov in regulacij
Moje zaključne besede. Sem profesionalni ekonomist. Sem profesor ekonomije. To je moje delo. Posledično sem tudi produkt ekonomskega poklica v naši družbi. V zadnjih petdesetih letih je ta poklic kolebal med tistimi, ki verjamejo, da predstavlja ne-regulirano gospodarstvo s prostimi trgi in privatnimi podjetji čarobno pot do uspeha in rasti. To je postala nekakšna »mantra«, še posebej v zadnjih tridesetih letih. To je »jutranja molitev«, s katero dan začne vsak oddelek za ekonomijo. Zdaj je ta ideja že tako načeta, da je ni več mogoče ubesediti.
Na drugi strani pa imamo tiste, ki so dejali: »niste imeli prav, potrebujemo vladno posredovanje in nadzor.« Tem ponavadi rečemo Keynesijanski ekonomisti, v čast Johnu Maynardu Keynesu, britanskemu ekonomistu iz tridesetih, ki se je v času velike krize domislil marsikaterega monetarnega in finančnega recepta, ki bi mu vlade naj sledile, da bi tako lahko stimulirale gospodarstvo. Moj poklic je nihal med temi, ki verjamejo v deregulacije in se sedaj počutijo precej slabo, ter med temi, ki verjamejo v regulacije in sedaj vidijo novo možnost za vrnitev na sceno.
Želel bi, da razmislite o tem, da so verjetno oboji storili strašno napako, ker se niso vprašali o osnovni strukturi našega gospodarstva, zaradi česar so zdaj oboji nezmožni soočanja z vsem, kar se dejansko dogaja v našem kapitalizmu. To nas potem pripelje do položaja bankrotirane poslovne skupnosti na eni strani barikade in izmučenega ter zaskrbljenega delavskega razreda na drugi strani, kar je recept za pravo družbeno katastrofo. In če se s tem ne nameravamo soočiti na resen način, nas v prihodnosti čaka eno najtežjih obdobij, skozi katero se je kadarkoli morala prebiti naša nacija. In to v času, ko se bo preostali svet prav tako moral spopadati s svojo verzijo tega problema in zaradi česar od njih ne moremo pričakovati pomoči. Tako se lahko zanesemo le nase -, ali bomo premogli dovolj moči in poguma, da bomo na te probleme pogledali na nov način in se soočili z dejstvom, da bodo potrebne radikalne spremembe.
Najlepša hvala za vašo pozornost.
Richard Wolff je od leta 1981 profesor ekonomije na Univerzi v Massachusettsu. V svojem strokovnem delu se ukvarja s kritično primerjavo alternativnih ekonomskih teorij (neoklasična, keynesianska in marksistična), aplikacijo napredne razredne analize na sodobni globalni kapitalizem in spremljanjem razvoja marksistične ekonomije. Je član uredništev številnih akademskih revij, vključno z »Rethinking Marxism«. Redno objavlja analize trenutnega gospodarskega dogajanja na spletnih straneh www.globalmacroscope.com in www.monthlyreview.org/mrzine. Skupaj s Stephenom Resnickom je napisal številne knjige, med drugim: The Economics of Colonialism: Britain and Kenya (Ekonomija kolonializma: Britanija in Kenija); Rethinking Marxism: Struggles in Marxist Theory (Na novo premišljeni marksizem: boji v marksistični teoriji); Knowledge and Class: A Marxian Critique of Political Economy and Economics: Marxian versus Neoclassical (Znanje in razred: marksistična kritika politične ekonomije in gospodarstva: marksistična proti neoklasicistični). Skupaj s Harriet Fraad in Stephen Resnick pa je napisal knjigo: Bringing it all Back Home: Class and Gender in the Modern Household (Na domačem pragu: razred in spol v modernem gospodinjstvu). Predavanje temelji na njegovi istoimenski knjigi iz leta 2009: Capitalism Hits the Fan: The Global Economic Meltdown and What to Do About It (Kapitalizem v resnih težavah: globalna ekonomska kriza in kaj lahko v zvezi s tem naredimo). V letu 2012 bo na temo upora kapitalizmu v soavtorstvu s sodelavci izdal tri nove knjige.
Prevedla Maruša Babič in Goran Gjergjek
Posnetek krajše različice predavanja s spremnim pogovorom:
Vir: http://fora.tv/2010/03/03/Richard_Wolff_Capitalism_Hits_the_Fan