Beg pred svobodo (1941)
(odlomek)
»[…] Rezultat takšnega vpliva je dvojen: po eni strani ljudje postanejo skeptični in cinični napram vsemu kar se govori in tiska, po drugi strani pa infantilno verjamejo v vse, kar jim pove nekdo z avtoriteto. Tovrstna kombinacija cinizma in naivnosti je zelo tipična za modernega človeka. Osnovni rezultat te kombinacije je nemoč posameznika, da samostojno misli in se odloča.
Še en način za paraliziranje sposobnosti za kritično mišljenje je uničenje vsake strukturalizirane predstave o svetu. Dejstva izgubijo posebno lastnost, ki jo lahko imajo samo kot del strukturalizirane celote, obdržijo pa zgolj abstraktno kvantitativno pojmovanje -, vsako dejstvo je samo še eno dejstvo in vse kar je pomembno je, ali jih poznamo več ali manj. Zaradi tega imajo radio, film in časopisi tako destruktiven učinek. Novico o bombardiranju nekega mesta in o smrti več sto ljudi brezsramno nasledi ali prekine reklama za milo ali vino. Isti napovedovalec, z istim sugestivnim, prilizljivim in avtoritativnim glasom, ki ga je ravnokar uporabil, da bi na nas naredil vtis o resnosti in pomembnosti politične situacije, zdaj na svoje občinstvo naslavlja dobre lastnosti določene vrste mila, katerega proizvajalec poročila financira. Filmske novice dopuščajo, da za slikami torpediranih ladij sledijo podobe modne revije. Časopisi nam banalne misli in navade pri zajtrkovanju kakšnega debitanta pripovedujejo v istem obsegu in z isto resnostjo, kot jo uporabljajo za poročanje o dogodkih znanstvenega in umetniškega pomena. Zaradi vsega tega se prekinja resnična vez med nami in tem, kar slišimo.
Naše navdušenje pojenja, naše emocije in kritična presoja so ovirani in naš odnos do tega, kar se dogaja v svetu dobi na koncu značilnosti medlosti in ravnodušnosti. V imenu »svobode« življenje povsem izgublja strukturo; sestavljeno je iz mnogih majhnih med seboj ločenih delov, ki nimajo smisla celote. Posameznik s temi deli ostaja sam, kot otrok s svojo sestavljanko, vendar je razlika v tem, da otrok ve kaj je hiša in zato lahko v majhnih kosih, s katerimi se igra, prepoznava dele hiše, medtem ko odrasla oseba v delcih, ki ji pridejo v roke, ne vidi pomena celote -, je zmedena in prestrašena in še naprej samo nemo zre v svoje majhne delce brez pomena. […]«
Fromm, Erich: Bekstvo od slobode. (Escape from freedom, Holt, Rinehart and Winston, NY 1941), prevedla Slobodan Đorđević in Aleksandar I. Spasić, Naprijed in Nolit, Zagreb in Beograd, 1984. 174 – 175
Človek za sebe (1947)
(odlomek)
Trgovska usmeritev
Prevladujoča trgovska usmeritev se je razvila šele v sedanjem času. Da bi razumeli njeno naravo, moramo proučiti gospodarsko vlogo trga v sodobni družbi. Ta ni le podobna tej značajski usmeritvi, temveč je pri sodobnem človeku temelj in najpomembnejši pogoj za to usmeritev.
Menjava dobrin je eden najstarejših gospodarskih postopkov. A starodavna krajevna tržnica se bistveno razlikuje od trga, ki se je razvil v sodobnem kapitalizmu. Shajanje na krajevni tržnici je ponujalo priložnost za srečanja z namenom, da bi se zamenjale koristne stvari, pridelki in izdelki. Pridelovalci in kupci so se spoznavali, ker so bile skupine sorazmerno majhne. Povpraševanje je bilo bolj ali manj znano, tako so izdelovalci lahko delali prav za te posebne potrebe.
Sodobni trg1 ni več shajališče, ampak mehanizem, za katerega je značilno abstraktno in neosebno povpraševanje. Proizvaja se za trg, ne za znani krog potrošnikov. Presoja trga sloni na zakonih ponudbe in povpraševanja in od nje je odvisno, ali se bodo izdelki lahko prodali in po kakšni ceni. Ni pomembno, kolikšna je uporabna vrednost, denimo, para čevljev. Če je ponudba večja od povpraševanja, bo nekaj čevljev obsojenih na gospodarsko smrt. To je enako, kot da jih sploh ne bi naredili. Kar zadeva menjalno vrednost blaga, je tržni dan tudi njihov “sodni dan”.
Bralec bo mogoče ugovarjal, da je ta opis trga preveč poenostavljen. Proizvajalec res poskuša vnaprej presoditi povpraševanje in pod monopolnimi pogoji ga nekoliko celo nadzoruje. Vseeno pa je uravnavajoča vloga trga prevladovala in še prevladuje dovolj, da močno vpliva na oblikovanje značaja meščanskega srednjega razreda; zaradi družbenega in kulturnega vpliva tega razreda pa tudi na oblikovanje značaja vsega prebivalstva.
Tržni pojem vrednosti in poudarjanje menjalne vrednosti, ne pa uporabne vrednosti, sta pripeljala do podobnega umevanja vrednosti ljudi in zlasti samega sebe. Značajsko usmeritev, ki korenini v doživljanju samega sebe kot koristno stvar, kot blago, in svojo vrednost kot menjalno vrednost, imenujem tržna usmeritev.
V našem času se tržna usmeritev hitro razrašča, hkrati z razvojem novega trga, ki je pojav zadnjih desetletij — “trga osebnosti”. Uradniki in trgovci, poslovni upravitelji in zdravniki, odvetniki in umetniki, vsi se pojavljajo na trgu. Res je, da so njihov pravni položaj in gospodarske razmere različne; nekateri so samostojni in zaračunavajo svoje storitve; drugi so zaposleni in prejemajo plače. Toda vsi so glede svojega gmotnega uspeha odvisni od tega, kako jih kot osebnosti sprejemajo tisti, ki potrebujejo njihove storitve ali ki jih sprejmejo v službo.
Izhodišče za ocenjevanje je na obeh trgih, na osebnem in na blagovnem, enako: na enem so naprodaj osebnosti, na drugem blago. Vrednost je v obeh primerih njihova menjalna vrednost, za katero je uporabna vrednost potrebni pogoj, ne pa tudi zadostni. Res je, da naš gospodarski sestav ne bi mogel delovati, če ljudje ne bi bili vešči posebnega dela, ki ga morajo opravljati, in bi bili obdarjeni le s prijetno osebnostjo. Niti največja prijaznost niti najlepše opremljena ordinacija na aveniji Park ne bo njujorškemu zdravniku prinesla uspeha, če nima vsaj najmanjšega zdravniškega znanja in spretnosti. Niti najprikupnejša osebnost ne bi tajnici preprečila, da zgubi svojo službo, če ne bi znala primerno hitro tipkati. Toda če vprašamo, kolikšen je sorazmeren delež veščin in osebnosti pri doseganju uspeha, bomo odkrili, da je le v izjemnih primerih uspeh večidel rezultat veščin in nekaterih drugih človeških lastnosti, kot so poštenost, dostojnost in zanesljivost. Čeprav se razmerje med veščinami in človeškimi lastnostmi na eni strani in “osebnostjo” na drugi strani, kot prvemu pogoju za uspeh, spreminja, ima “osebnostni dejavnik” vselej odločilno vlogo. Uspeh je predvsem odvisen od tega, kako dobro nekdo sebe prodaja na trgu, kakšen vtis napravi na druge, v kako privlačnem “omotu” je, ali je “vesela”, “zdrava”, “vztrajna”, “zanesljiva”, “prizadevna” oseba. Pa tudi, iz kakšne družine izvira, kateremu klubu pripada, in, ali pozna prave ljudi. Kakšno vrsto osebnosti iščejo, je delno seveda odvisno od posebnega področja, na katerem posameznik dela. Borzni posrednik, trgovec, tajnica, železničarski uradnik, univerzitetni profesor ali upravnik hotela morajo vsak zase ponuditi različno vrsto osebnosti, ki pa mora — ne glede na njihove razlike — izpolnjevati en pogoj: dajo iščejo.
Dejstvo, da za uspeh ne zadostujeta veščina in usposobljenost za opravljanje določene naloge, ampak da mora biti človek sposoben, da v tekmi z mnogimi drugimi prodre s svojo osebnostjo, oblikuje človekovo naravnanost do samega sebe. Če bi bilo za pridobivanje sredstev za življenje dovolj, da se človek zanese na to, kar zna in kar lahko napravi, bi bil človekov občutek lastne vrednosti sorazmeren z njegovimi zmožnostmi, torej z njegovo uporabno vrednostjo. A uspeh ja navadno odvisen od tega, kako nekdo proda svojo osebnost, zato človek doživlja sebe kot koristno stvar, blago ali še raje, sočasno kot prodajalca in kot blago, ki ga prodaja. Človek si ne prizadeva za svoje življenje in srečo, temveč za to, da se bo dobro prodajal. To občutje lahko primerjamo z občutjem nekega izdelka, recimo, ročnih torbic na prodajni mizi, če bi te seveda čutile in mislile. Da bi pritegnila kupca, bi se vsaka torbica skušala napraviti čim bolj privlačno in izgledati čim bolj dragocena, da bi dosegla višjo ceno kakor njene tekmice. Za najvišjo ceno prodana torbica bi bila navdušena, to bi namreč pomenilo, da je bila najbolj “dragocena”. Druga, ki je ne bi prodali, bi bila žalostna, in prepričana v svojo ničvrednost. Ta usoda bi lahko doletela torbico, ki bi bila čudovita tako po videzu kot uporabnosti, imela pa bi smolo, da je zastarela, ker se je moda spremenila.
Kot torbica mora biti tudi človek na trgu osebnosti v modi. Da bi bil v modi, mora vedeti, po kakšni vrsti osebnosti je največ povpraševanja. V splošni obliki se to znanje prenaša v vsem vzgojnem postopku, od vrtca do univerze, in se dopolnjuje v družini. Vendar znanje, ki ga dobimo na teh zgodnjih stopnjah, ni dovolj. Poudarja namreč zgolj določene splošne lastnosti, kot so prilagodljivost, prizadevnost in dovzetnost za spremenljiva pričakovanja drugih ljudi. Bolj določno podobo uspešnih vzorov najde človek drugje. Ilustrirane revije, časopisi in življenjske zgodbe uspešnežev v mnogih različicah. Slikovni oglasi imajo isto vlogo. Uspešen, dobro oblečen poslovnež, čigar slika je na lepaku, je podoba, kakšen mora biti človek videti in kakšen mora biti, če hoče na sodobnem trgu osebnosti naklepati “velik denar”.
Najpomembnejše sredstvo, ki obvešča povprečnega človeka o zaželenem vzorcu osebnosti, je film. Mlado dekle skuša posnemati izraz obraza, pričesko in kretnje slavne zvezde. Meni namreč, da je to najbolj obetavna pot do uspeha. Mlad moški si prizadeva biti videti in ravnati kot vzornik, ki ga vidi na platnu. Povprečen državljan ima sicer malo stikov z življenjem najbolj uspešnih ljudi, do filmskih zvezdnikov pa ima drugačen odnos. Res je, da tudi z njimi nima nobenega resničnega stika, toda lahko jih vedno znova gleda na platnu, jim piše in dobi njihove podpisane fotografije. V nasprotju s časi, ko je bil igralec družbeno preziran, svojim poslušalcem pa je posredoval dela velikih pesnikov, naši filmski zvezdniki in zvezdnice nimajo ne velikih del ne velikih misli, ki bi jih posredovali. Njihova vloga je, da služijo kot vez med povprečnim človekom in svetom “velikih”. Čeprav ne more upati, da bo postal tako uspešen, kot so oni, jih lahko poskuša posnemati. Oni so njegovi vzorniki, in zaradi svojih uspehov utelešajo življenjska pravila.
Ker sodobni človek doživlja sebe hkrati kot prodajalca in kot blago, ki se mora prodati na trgu, je njegovo samospoštovanje odvisno od pogojev, na katere ne more vplivati. Če je “uspešen”, je vreden, če ni, ni vreden nič. Stopnjo negotovosti, ki je posledica take usmerjenosti, težko precenimo. Če nekdo čuti, da njegove vrednosti ne določajo prvenstveno človeške vrednote, ki jih ima, ampak je ta odvisna od uspeha na konkurenčnem trgu, na katerem se razmere stalno spreminjajo, bo njegovo samospoštovanje zanesljivo kolebalo in bo venomer potrebovalo tuje potrjevanje. Zato je človek prisiljen, da se nenehno peha za uspehom. Vsak zaostanek hudo ogroža njegov občutek lastne vrednosti. Posledice so občutja nebogljenosti, negotovosti in manjvrednosti. Če spremenljivosti trga razsojajo o človekovi vrednosti, to uničuje njegov čut dostojanstva in ponosa.
Toda problem nista le samoocena in samospoštovanje, ampak človekovo doživljanje sebe kot neodvisnega bitja, njegove istovetnosti s samim sabo. Kot bomo videli pozneje, zrel in dejaven posameznik gradi svoj občutek istovetnosti tako, da doživlja “samega sebe kot dejavnik, ki je eno s svojimi zmožnostmi. Ta občutek sebe lahko na kratko izrazimo s ‘sem, kar delam’. Pri tržni usmeritvi pa človek doživlja svoje lastne sposobnosti kot blago, ločeno od njega. Ni eno z njimi in kažejo se mu zakrinkane; za njegovo samopotrjevanje namreč ni pomembno, da izrablja svoje zmožnosti, ampak da jih uspešno prodaja. Njegove sposobnosti in to, kar so ustvarile, oboje se od njega odtuji, postane nekaj, kar se od njega razlikuje, nekaj, kar presojajo in uporabljajo drugi. Zato postane njegov občutek istovetnosti enako negotov kot njegov občutek lastne vrednosti. Sestavlja ga vsota vlog, ki jih nekdo lahko igra: Sem tak, kakršnega me želite”.
Ibsen je izrazil to stanje človekovega jaza v osebi Peera Gynta: Peer Gynt poizkuša odkriti svoj jaz in ugotovi, da je kot čebula — lahko lušči sloj za slojem, a ne najde nobenega jedra. Človek namreč ne more živeti, če dvomi o svoji istovetnosti, zato se mora, pri tržni usmerjenosti, o svoji istovetnosti prepričati, ne tako, da bi se skliceval nase in svoje zmožnosti, temveč na mnenje drugih o njem. Nadomestek za pristen občutek istovetnosti so njegov ugled, položaj, uspeh in dejstvo, da ga drugi poznajo kot neko osebo. Ta položaj ga dela skrajno odvisnega od tega, kako drugi gledajo nanj, in ga sili, da vztraja v vlogi, v kateri je bil nekoč uspešen. Če so moje zmožnosti ločene od mojega jaza, potem moj jaz res določa cena, ki jo lahko iztržim.
Način, kako človek doživlja druge, se ne razlikuje od načina, kako doživlja sebe. Prav tako kot sebe tudi druge doživlja kot blago. Tudi oni ne predstavljajo sebe, ampak del, ki je naprodaj. Razlika med ljudmi je skrčena le na količinsko razliko: človek je bolj ali manj uspešen, privlačen in potemtakem vreden. To dogajanje se ne razlikuje od tega, kar se na trgu dogaja stvarem. Neko sliko in par čevljev lahko izrazimo in prevedemo na njuno menjalno vrednost, na njuno ceno. Eni sliki je “enako” toliko parov čevljev. Enako je razlika med ljudmi prevedena na skupno prvino, na njihovo tržno ceno. Njihova osebnost, tisto, zaradi česar so posebni in enkratni, ne velja nič, in je pravzaprav odveč. Pomen, ki gaje dobila beseda poseben, dobro ponazarja to gledanje. Namesto da bi označevala človekov največji dosežek — da je namreč razvil svojo značilnost, svojo posebnost, je postala skoraj sopomenka za čudaka. Tudi beseda enakost je spremenila svoj pomen. Misel, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki, je pomenila, da imajo vsi ljudje isto temeljno pravico, da se obravnavajo kot cilji sami po sebi, ne pa kot sredstvo. Danes enakost pomeni isto kot zamenljivost in je pravo nasprotje posameznosti, individualnosti. Namesto da bi bila pogoj za razvoj posebnosti vsakega človeka, pomeni enakost zanikanje posameznosti, “odsotnost samega sebe”, kar je značilno za tržno usmerjenost. Enakost je bila povezana z različnostjo, postala pa je sopomenka za nerazličnost, indiferentnost. Indiferentnost, neopredeljenost, pa je v resnici tisto, kar je značilno za odnos sodobnega človeka do sebe in drugih.
Te razmere nujno obarvajo vse človeške odnose. Če se posameznikov jaz zanemarja, medčloveški odnosi nujno postanejo površni, kajti v odnosu niso več ljudje sami, ampak zamenljivo blago. Ljudje niso sposobni in si ne morejo privoščiti, da bi se zanimali, kaj je pri vsakem od njih edinstvenega in “posebnega”. Trg tako ustvarja posebno vrsto tovarištva. Sleherni je vključen v isto tekmovalno bitko in vsi se ženejo za uspehom. Vsi se na trgu srečujejo z enakimi pogoji (ali vsaj mislijo, da se). Vsakdo ve, kako se počutijo drugi; vsi namreč delijo isto usodo: vsi so osamljeni, v strahu, da ne bodo uspeh, in vsi si prizadevajo, da bi ugajali. V tej bitki ni milosti in je tudi ne morete pričakovati.
Površni značaj človeških odnosov mnogim vzbuja upanje, da bi lahko našli globoka in močna čustva v posamezni ljubezni. Toda ljubezni do enega posameznika ne moremo ločiti od ljubezni do bližnjega. V sleherni kulturi je ljubezenski odnos le močnejši izraz povezanosti med ljudmi, ki prevladuje v tej kulturi. Pričakovanje, da se človekova osamljenost, ki izvira iz tržne usmerjenosti, lahko ozdravi s posamezno ljubeznijo, je zato čista utvara.
Tržna usmeritev določa tudi mišljenje, ne le čustev. Naloga mišljenja postaja hitro dojemanje stvari, da bi jih lahko uspešno upravljali. Podprto s široko razprostranjenim in zahtevnim izobraževanjem vodi tako mišljenje k večji pametnosti (inteligenci), ne pa tudi razumnosti. Vse, kar moramo vedeti za spretno ravnanje, so samo zunanje lastnosti stvari, njihova površina. Resnica, ki jo je mogoče odkriti samo, če prodremo do bistva pojava, postaja zastarel pojem — in to ne le resnica v predznanstvenem smislu “absolutne resnice”, ki se dogmatično ohranja ne glede na izkustvena dejstva; ampak tudi resnica, do katere dospe človeški razum z opazovanjem in ki jo je mogoče preveriti. Večina preskusov za ugotavljanje razumnosti se nanaša na to vrsto mišljenja. Ti preskusi ne merijo toliko človekove sposobnosti razmišljanja in razumevanja, kot pa sposobnost, da se hitro duševno prilagodi nekemu položaju. Zanje bi bolj ustrezalo ime “preskusi duševne prilagodljivosti”.2
Za to vrsto mišljenja sta bistvena primerjanje in količinsko merjenje, ne pa toliko temeljita razčlenitev pojava in njegove kakovosti. Vsa vprašanja so zanjo enako “zanimiva” in razlikam v njihovem sorazmernem pomenu ne posveča veliko pozornosti. Znanje samo postane blago. Tudi tu je človek odtujen svoji lastni sposobnosti. Mišljenje in znanje se doživljata kot sredstvo za doseganje učinkov. Znanje o samem človeku, psihologija, ki je bila v velikem izročilu zahodne misli pogoj vrline, pravilnega življenja in sreče, se je izrodila v orodje za boljše upravljanje drugih in sebe, za raziskave trga, za politično propagando, oglaševanje in tako naprej.
Očitno je, da ta vrsta mišljenja močno vpliva na naš izobraževalni sistem. Od temeljne šole do vseučilišča je cilj učenja, da se pridobi čim več podatkov, ki so predvsem koristni za trg. Od učencev in študentov terjajo, da se učijo toliko stvari, da jim komaj ostane kaj časa in energije za premišljanje. Temeljni nagib, da se želi več in boljšo izobrazbo, ni zanimanje za predmet, ki se ga uči, ali za samo znanje ali razumevanje, temveč večja menjalna vrednost. Dandanes vlada silno navdušenje za znanje in izobraževanje, hkrati pa vidimo dvomeč ali prezirljiv odnos do domnevno neuporabnega in nekoristnega premišljanja, ki ga zanima “samo” resnica in ki nima na trgu nobene menjalne vrednosti.
Čeprav sem tržno usmerjenost predstavil kot eno od nedejavnih usmerjenosti, se v toliko pogledih razlikuje od drugih, da pomeni posebno vrsto. Sprejemajoča, izkoriščevalska in skopuška usmerjenost imajo skupno eno: vsaka pomeni obliko človeškega odnosa, ki je za posameznika, če pri njem prevladuje, značilen (pozneje bomo videli, da te tri usmeritve nimajo nujno negativnih lastnosti, ki smo jih doslej opisovali). Tržna usmeritev pa ne razvija nečesa, kar je v človeku v zametku (razen če ne dopustimo nesmiselne domneve, da je tudi “nič” del človeške opreme). Njena prava narava je v tem, da ne razvija nobenega posebnega trajnega odnosa, ampak da je prav spremenljivost naravnanosti edina trajna lastnost te usmeritve. V tej usmeritvi se razvijajo tiste lastnosti, ki jih je mogoče najbolje prodati. Nobena posebna naravnanost ne prevladuje, razen praznine, ki se lahko najhitreje napolni z zaželeno kakovostjo. Ta kakovost pa v pravem pomenu besede to ni, ampak je le vloga, navidezna kakovost, ki jo bo človek hitro pripravljen zamenjati, če bo neka druga bolj zaželena. Tako je denimo spodobnost včasih zaželena. Prodajalci v nekaterih poslovnih vejah morajo na stranke napraviti vtis z lastnostmi, kot so zanesljivost, prizadevnost in spodobnost, ki so bile v devetnajstem stoletju pri mnogih poslovnežih pristne. Danes se išče človek, ki vzbuja zaupanje, ker je videti tak, kot da ima te lastnosti. Kar ta človek prodaja na trgu osebnosti, je njegova sposobnost, da je podoben svoji vlogi, kakšna vrsta osebe je za to vlogo, ni pomembno, in nikomur ni mar. Tudi njega ne zanima lastna poštenost, temveč zgolj to, kaj mu ta na trgu prinese. Predpostavka tržne usmeritve je praznota, odsotnost sleherne posebne lastnosti, ki bi ne bila zamenljiva. Vsaka stalna značajska črta bi namreč lahko nekega dne prišla navzkriž z zahtevami trga. Nekatere vloge se morda ne skladajo s človekovimi posebnostmi. Torej se jih moramo znebiti — ne vlog, marveč svojih posebnosti. Tržna osebnost mora biti svobodna, osvobojena sleherne posebnosti.
Doslej opisane značajske usmeritve nikakor niso tako ločene druga od druge, kot morda izhaja iz tega prikaza. Na primer, usmerjenost k sprejemanju lahko pri nekom prevladuje, toda navadno je pomešana še s kakšno ali z vsemi drugimi usmeritvami. 0 različnih mešanicah bom razpravljal pozneje, tu želim poudariti, da so vse usmeritve del človekove opreme. Prevladovanje neke posebne usmeritve je precej odvisno od posebnosti kulture, v kateri živi posameznik. Čeprav moramo bolj podrobno razčlenitev razmerja med različnimi usmeritvami in družbenimi vzorci prihraniti za raziskavo, ki prvenstveno obravnava problem družbene psihologije, bi tu rad predlagal poskusno domnevo o družbenih razmerah, zaradi katerih ena od teh štirih nedejavnih usmeritev prevlada. Upoštevati moramo, da je proučevanje povezanosti med značajsko usmerjenostjo in družbeno zgradbo pomembno v dveh pogledih: prvič, pomaga razumeti najpomembnejše vzroke za oblikovanje značaja, in drugič, ker posebne usmeritve — če so skupne večini članov posamezne družbe ali družbenega razreda — pomenijo močne čustvene sile. Če hočemo razumeti delovanje družbe, moramo vedeti, kako te čustvene sile delujejo. Glede tega, kako se danes poudarja vpliv družbe na osebnost, bi rad dejal, da odnosa med družbo in posameznikom ni treba razumeti preprosto tako, da kulturni vzorci in družbene ustanove “vplivajo” na posameznika. To medsebojno delovanje je precej globlje. Vso osebnost povprečnega posameznika oblikuje način, kako so ljudje povezani med sabo. Ta način pa določa družbeno-gospodarska in politična zgradba družbe tako, da lahko iz razčlenitve posameznika precej zanesljivo sklepamo o celotni družbeni zgradbi, v kateri živi.
Usmerjenost k sprejemanju lahko pogosto najdemo v družbah, v katerih je trdno uveljavljena pravica ene skupine, da izkorišča drugo. Ker izkoriščana skupina nima moči, niti zamisli, da bi spremenila svoj položaj, navadno gleda na svoje gospodarje kot na svoje skrbnike, od katerih človek dobiva vse, kar življenje lahko daje. Ne glede na to, kako malo dobiva, suženj misli, da bi z lastnim trudom mogoče dobil še manj. Zgradba njegove družbe mu vzbuja vtis, daje on sam ni sposoben organizirati in da se ne more opirati na svojo dejavnost in svoj razum. Kar zadeva sodobno ameriško družbo, se na prvi pogled zdi, da v njej ni usmerjenosti k sprejemanju. Vsa naša kultura, njene ideje in njena praksa odvračajo sprejemajočo usmeritev in poudarjajo, da mora vsak skrbeti in biti odgovoren zase ter prevzemati pobudo, če želi “kaj doseči”. A to, da odvrača usmerjenost k sprejemanju, ne pomeni, da je ni. Nuja, da se prilagaja in da ugaja, vodi človeka do občutka nebogljenosti, ki je vir prikritega nagnjenja za sprejemanje pri sodobnem človeku. To nujo lahko opazimo zlasti v odnosu ljudi do “strokovnjakov” in javnega mnenja. Ljudje pričakujejo, da je na vsakem področju nek strokovnjak, ki jim lahko pove, kakšne so zadeve, in kaj naj napravijo, ter da je vse, kar morajo delati, to, da jih poslušajo in sprejemajo njihove predloge. Imamo strokovnjake za znanost in strokovnjake za srečo. Pisci postanejo strokovnjaki za umetnost življenja samo zato, ker se njihove knjige dobro prodajajo. Ta prikrita, a dokaj splošna usmerjenost k sprejemanju prevzema groteskne oblike v sodobni »folklori«, ki jo goji zlasti oglaševanje. Čeprav vsakdo ve, da obrazci za hitro obogatenje v resničnosti ne delujejo, pa mnogi sanjarijo o življenju brez napora. To se delno kaže v uporabi raznih pripomočkov. Avto s samodejnimi prestavami, nalivno pero, ki mu ni treba odviti kapice, sta le na slepo izbrana zgleda takih izmislekov. Taka sanjarjenja prevladujejo zlasti v različnih obrazcih za srečo. Zelo značilen je naslednji navedek: “Ta knjiga vas uči,” pravi pisec, “kako postanete dvakrat bolj moški ali ženska, kakor ste bili doslej — srečni, zdravi, prekipevajoči od moči, samozavestni, sposobni in brez skrbi. Od vas ne terjamo, da opravite kakšne naporne duševne ali telesne vaje. Naš predlog je veliko bolj preprost … Pot do obljubljenih uspehov se vam bo mogoče zdela čudna, kajti le malokdo med nami si lahko zamišlja uspehe brez prizadevanja … vendar je to tako, kot boste videli.3
Izkoriščevalski značaj, z geslom: “Jemljem, kar potrebujem,” izvira od gusarskih in fevdalnih prednikov in se nadaljuje do roparskih podjetnikov devetnajstega stoletja, ki so izkoriščali naravne vire naše celine. “Pariji”4 in “pustolovski” kapitalisti, če uporabim izraza Maxa Webra, ki so se klatili po deželi za dobičkom, so ljudje te baže, ljudje, katerih cilj je bil, da poceni kupijo in drago prodajo, in ki so brezobzirno hlepeli po oblasti in bogastvu. Svobodni trg, kot je deloval v osemnajstem in devetnajstem stoletju v razmerah svobodne konkurence, je gojil prav tak značaj. Naša doba je doživela obnovo golega izkoriščanja v avtoritarnih sistemih, ki so poskušali izkoriščati naravne in človeške vire, ne toliko svoje domovine, kot vsake druge, za katere so bili dovolj močni, da so si jo prisvojili. Proglašali so pravico močnejšega, to pa upravičevali s sklicevanjem na naravni zakon, po katerem močnejši preživi. Ljubezen in nravnost sta bili znamenja šibkosti, premišljanje pa je bilo posel za strahopetce in izrojence.
V osemnajstem in devetnajstem stoletju je hkrati z izkoriščevalsko obstajala skopuška usmeritev. Skopuški značaj je bil starokopiten. Ni ga toliko zanimalo brezobzirno izkoriščanje kot dosledno gospodarno ravnanje, temelječo na razumnih načelih in na ohranjanju že pridobljenega. Zanj je bila lastnina prispodoba njega samega in varstvo lastnine najvišja vrednota. Ta usmeritev mu je dajala močan občutek varnosti. Njegovo posedovanje lastnine in družine, zaščiteno z razmeroma ustaljeni mi razmerami devetnajstega stoletja, je pomenilo varen in obvladljiv svet. Puritanska etika je poudarjala delo in uspeh, ki sta dokaz za vrlino. S tem je krepila občutek varnosti in skušala dati življenju smisel in nabožni občutek izpolnitve. Ta splet trdnega sveta, trdne lastnine in trdne etike je dajal članom srednjega razreda občutek pripadnosti, samozaupanja in ponosa.
Tržni značaj ne izvira iz osemnajstega ali devetnajstega stoletja, ampak je res sodobni izdelek. Ovoj, napis in znamka so postali pomembni šele v zadnjem času, tako pri ljudeh kot pri izdelkih. Evangelij dela izgublja veljavo, najpomembnejši postaja evangelij prodaje. V fevdalnih časih je posameznik izredno težko spremenil svoj družbeni položaj. Človek zgolj po zaslugi svoje osebnosti ni mogel napredovati. V času tekmovalnega trga je bila družbena gibljivost sorazmerno velika zlasti v Združenih državah. Če je bil kdo “uspešen”, je lahko tudi napredoval. Dandanes so možnosti, da nekdo sam obogati, v primerjavi s prejšnjim časom, veliko manjše. Kdor se želi povzpeti, se mora vključiti v velike organizacije in največ si lahko obeta, če ima sposobnosti za igranje pričakovane vloge.
Razosebljenje, praznota, nesmiselnost življenja in spreminjanje ljudi v avtomate prispevajo k vse hujšemu nezadovoljstvu in potrebi, da se išče ustreznejši način življenja in smernice, ki bi človeka lahko vodile k temu cilju. Dejavna usmerjenost, o kateri bom zdaj razpravljal, kaže tako vrsto osebnosti, pri kateri sta rast in razvoj vseh njenih sposobnosti cilj, ki mu podreja vse druge dejavnosti.
Prevod Milan Štrukelj
Fromm, Erich: Človek za sebe: psihološka raziskava etike. Ljubljana: Amalietti & Amalietti, 2002. 59 – 69
Zdrava družba (1955)
(odlomek)
[…] Proces potrošnje je prav tako odtujen kot proces proizvodnje. Stvari dobivamo v prvi vrsti z denarjem; na to smo navajeni to tudi sprejemamo kot nekaj samo po sebi umevnega. Toda to je najbolj specifičen način pridobivanja stvari. Denar predstavlja delo ter prizadevanje v abstraktni obliki: vendar ne nujno moje delo in moje prizadevanje. Lahko sem denar podedoval, ukradel ali kako drugače dobil. A četudi sem si ga pridobil z lastnim naporom (za trenutek lahko pozabimo, da mi morda moj napor ne bi prinesel denarja, če ne bi zaposlil ljudi), sem si ga pridobil na poseben način s specifično vrsto prizadevnosti, ki ustreza moji spretnosti in zmožnosti, medtem ko je pri trošenju denar spremenjen v abstraktno obliko dela in ga lahko zamenjam za karkoli. Če imam denar, si mi za stvar, ki bi jo rad imel, ni treba prizadevati. Če imam denar, lahko kupim odlično sliko, čeprav morda sploh ne cenim umetnosti: lahko kupim najboljši gramofon, čeprav nimam glasbenega okusa; lahko kupim knjižnico, čeprav jo uporabljam samo v bahaške namene. Lahko kupim vzgojo, čeprav ne čutim nobene potrebe po njej, razen dodatne družbene prednosti. Lahko celo uničim kupljeno sliko ali knjige, in razen izgube denarja ne utrpim nobene škode. Samo denar mi daje pravico, da si prilastim stvari in da počnem z njimi, kar me je volja. Človeški način pridobivanja stvari bi bil v tem, da vložim v delo prizadevanje, ki je kvalitativno sorazmerno temu, kar si z njim pridobimo. Kruha in oblek si ne bi smel služiti zato, da ostanem živ; lastništvo knjig in slik naj bi bilo odvisno od tega, kolikor se trudim razumeti jih in od moje sposobnosti njihove uporabe. Tu ne bomo razpravljali, kako naj bi praktično uporabili to načelo. Pomembno je to, da je način, kako si pridobimo stvari, ločen od njene uporabe.
»Denar…spreminja dejanske človeške in naravne bitne moči v zgolj abstraktne predstave in potemtakem nepopolnosti, mučne izmišljotine, kakor po drugi plati dejanske nepopolnosti in izmišljotine, dejansko nemočne, samo v domišljiji individua bivajoče bitne moči taistega spreminja v dejanske bitne moči in zmožnosti… Zvestobo spreminja v nezvestobo, ljubezen v sovraštvo, sovraštvo v ljubezen, vrlino v greh, greh v vrlino, hlapca v gospodarja, gospodarja v hlapca, neumnost v pamet, pamet v neumnost… Kdor lahko kupi pogum, je pogumen, četudi je strahopetec… Predpostavljaj človeka kot človeka in njegov odnos do sveta kot človeški odnos, pa lahko zamenjaš ljubezen samo za ljubezen, zaupanje samo za zaupanje itn. Če hočeš vplivati na druge, moraš biti človek, ki vpliva na druge dejansko vzpodbudno in poživljajoče. Sleherni tvojih odnosov do človeka — in do narave — mora biti določen, predmetu tvoje volje ustrezen izraz tvojega dejanskega individualnega življenja. Če ljubiš, ne da bi vzbudil do sebe, tj., če tvoje ljubljenje ne proizvaja medsebojne ljubezni, če s svojim razodevanjem življenja kot ljubeč človek iz sebe ne narediš ljubljenega človeka, tedaj je tvoja ljubezen nemočna, je nesreča,« je pisal Marx.
Toda ne glede na metodo pridobivanja — kako uporabljamo pridobljene stvari? Saj mnogih stvari niti ne nameravamo uporabljati. Pridobivamo si jih zato, da bi jih imeli. Zadovoljni smo z nekoristnim imetjem. Dragoceni servis za kosilo ali kristalna vaza, ki je nikoli ne uporabljamo, ker se bojimo, da se bo razbila, hiša z mnogimi neuporabljenimi sobami, nepotrebnimi avtomobili in služabniki kot tudi grdi spominčki, »kič« v družinah nižjega srednjega razreda so mnogi primeri uživanja imetja namesto njegove uporabe. Vendar pa je bilo to zadovoljstvo v imetju bolj očitno v devetnajstem stoletju; danes bolj uživamo v posedovanju stvari, ki jih uporabljamo, kot pa stvari, ki jih hranimo. To pa ne spremeni dejstva, da je celo v uživanju stvari, ki jih uporabljamo, prestižno zadovoljstvo odločilni dejavnik. Avtomobili, hladilniki, televizijski sprejemniki so namenjeni stvarni uporabi, pa tudi temu, da se z njimi postavljamo. Govorijo o statusu lastnika.
Kako uporabljamo pridobljene stvari? Začnimo s hrano in pijačo. Jemo kruh, ki je brez okusa in ni redilen, ker to godi naši domišljiji o bogastvu in ugledu, ker je kruh bel in tako »svež«. Dejansko »jemo« domišljijo ter smo izgubili stik z dejansko stvarjo, ki jo jemo. Nebo v ustih in telo sta izključeni iz dejanja potrošnje, kar bi morala biti njuna prvenstvena naloga. Pijemo etikete. S steklenico Coca-Cole pijemo sliko lepega fanta in dekleta, ki pijeta to pijačo na reklamni sliki, pijemo geslo »odmor, ki osvežuje«, pijemo veliko ameriško navado; najmanj pa pijemo z usti. Še slabše pa je, ko gre za potrošnjo stvari, katerih vsa stvarnost je predvsem fikcija, ki jo ustvarja reklamna gonja, kot npr. »zdravo« milo ali pasta za zobe.
Primere bi lahko našteval v neskončnost. Vendar to ni potrebno, saj si lahko vsakdo zamisli vsaj toliko ilustracij kot jaz. Hotel sem samo poudariti načelo, ki je v vsem tem: akt potrošnje bi moral biti konkretno človeško dejanje, v katerem sodelujejo vsa naša čutila, telesne potrebe, naš estetski okus – tj. dejanje, v katerem sodelujemo kot konkretna, občutljiva, čustvujoča, razsodna človeška bitja; dejanje potrošnje bi moralo biti smiselno, človeško, ustvarjalno doživljanje. V naši kulturi pa je tega kaj malo. Potrošnja je predvsem zadovoljevanje umetno vzbujene domišljije, domišljije, ki je odtujena od našega konkretnega, stvarnega jaza.
Je pa še drug omembe vreden vidik odtujitve od potrošniških stvari. Obkroženi smo z rečmi, o katerih značaju in razvoju ne vemo prav ničesar. Telefon, radijski sprejemnik, gramofon in vsi drugi zapleteni stroji so za nas skoraj ravno tako skrivnostni, kot bi bili za človeka primitivne kulture; vemo, kako jih uporabljati, tj. vemo, kateri gumb naj obrnemo, nič pa ne vemo o načelih njihovega delovanja, razen nekaj motnega znanja, ki smo ga dobili v šoli. Skoraj prav tako tuje so nam tudi stvari, ki ne temelje na zamotanih znanstvenih načelih. Ne vemo, kako je napravljen kruh, kako je stkano blago, kako je izdelana miza, kako je narejeno steklo. Trošimo prav tako kot proizvajamo, brez konkretne povezave z objekti, s katerimi se ukvarjamo; živimo v svetu stvari in edina naša zveza z njimi je v tem, da vemo, kako z njimi manipulirati in jih trošiti.
Nujna posledica našega načina potrošnje je dejstvo, da nismo nikoli zadovoljni, ker kot realni konkretni ljudje ne trošimo realnih in konkretnih stvari. Tako pospešujemo vedno večjo potrebo po več stvareh, po večji potrošnji. Res je, da obstaja naravna potreba po večji potrošnji dokler je življenjski standard prebivalstva pod ravnijo človeškega obstanka. Res je tudi, da eksistira legitimna potreba po večji potrošnji, ki jo je človek razvil kulturno in da eksistirajo prefinjene potrebe po boljši hrani, objektih in umetniškem užitku, po knjigah itd. Toda naša težnja po potrošnji je izgubila vse zveze s človekovimi stvarnimi potrebami. Prvotno je bil smisel ideje o potrošnji več in boljših stvari osrečevanje človeka, bolj zadovoljno življenje. Potrošnja je bila sredstvo, kako doseči človekovo srečo. Zdaj je postala sama sebi namen. Stalno naraščanje potreb nas sili v stalno naraščajoče napore, zato smo odvisni od teh potreb in od ljudi ter institucij, ki nam pomagajo, da jih zadovoljimo. »Vsak človek špekulira na to, da bi drugemu človeku ustvaril novo potrebo, da bi ga s tem prisilil k novi žrtvi, da bi ga postavil v novo odvisnost in ga zapeljal v nov način uživanja in s tem ekonomskega propada… Z množico predmetov zato raste kraljestvo tujih bitij, ki jim je človek podvržen …«
Človek je danes uročen ob možnosti, da lahko kupuje več, bolje in zlasti nove stvari. Lačen je potrošnje. Kupovanje in trošenje je postalo prisilni, iracionalni cilj, ker je sam sebi namen; ima zelo majhno zvezo z uporabo ali uživanjem kupljene in potrošene stvari. Kupiti poslednji premet, poslednji model česarkoli na trgu, so sanje vsakogar; v primerjavi s tem je stvarno uživanje in uporaba popolnoma drugotnega pomena. Če bi moderni človek mogel izraziti svoj pojem nebes, bi ga opisal kot največjo trgovsko hišo na svetu, z novimi stvarmi in orodji, samega sebe pa kot človeka z mnogo denarja, s katerim kupuje te stvari. Z odprtimi usti bi hodil po teh nebesih orodij in blaga, samo da bi lahko kupoval vedno nove stvari, ali pa zato, da bi imel njegov sosed malo manj prednosti kot on.
Zelo pomembno je, da je ena izmed starejših teženj srednjega razreda, privrženost imetju in lastnini, doživela tako globoko spremembo. Včasih je eksistiral med človekom in njegovo lastnino nekakšen odnos posestvene ljubezni. Nekako rasel je v njem. Bil je ponosen na premoženje. Skrbel je zanj in bolelo ga je, če se je moral ločiti od njega, ker ga ni mogel več uporabljati. Danes je od tega občutka lastnine ostalo zelo malo. Današnji človek ljubi novost kupljene stvari in jo je pripravljen zavreči če se pojavi kaj novejšega.
Če izrazimo isto spremembo v karakterioloških terminih, se moram sklicevati na to, kar sem ugotovil o čredni orientaciji kot o tisti potezi, ki je gospodovala v sliki devetnajstega stoletja. Sredi dvajsetega stoletja je čredna orientacija prepustila svoje mesto receptivni orientaciji, katere cilj je sprejemanje, »napajanje, pitje«, je potreba po tem, da imaš vsak čas nekaj novega, da neprestano hlastaš po življenju. Ta receptivna orientacija je pomešana s tržno orientacijo, medtem ko je bila v devetnajstem stoletju čredna orientacija pomešana z izkoriščevalsko orientacijo.
Odtujeni odnos do potrošnje pa ne eksistira samo v pridobivanju in potrošnji blaga, ampak določa daleč zunaj tega področja uporabo našega prostega časa. Kaj naj drugega tudi pričakujemo? Če človek dela brez pravega odnosa do svojega dela, če kupuje in troši blago abstraktificirano in odtujeno, kako neki naj bi uporabljal aktivno in smiselno svoj prosti čas? Tudi tu ostane pasivni in odtujeni potrošnik. »Troši« nogomet, filme, časopise in magazine, knjige, predavanja, naravne lepote, družbene sestanke, in to na isti alienirani in abstraktificirani način, kot troši kupljeno blago. V vsem tem ni aktivno udeležen, želi »jemati« kar si želi imeti in kolikor je mogoče uživati, trošiti tudi kulturo itd., dejansko pa pri uživanju »svojega« prostega časa ni svoboden; njegovo potrošnjo prostega časa določa industrija kot tudi blago, ki ga kupuje; manipulira z njegovim okusom, želi si videti in slišati to, kar mu je namenjeno, da si želi videti in slišati; zabava je industrija kot vse drugo, potrošnik jo kupuje prav tako kot kupuje obleko ali čevlje. Vrednost zabave je določena z njenim uspehom na trgu, ne pa z nečim, kar bi bilo mogoče meriti s človeškimi termini.
V vsaki produktivni ali spontani dejavnosti se v meni nekaj dogaja, npr. če berem, gledam naravno pokrajino, govorim s prijatelji itd. Po takem doživetju nisem več takšen, kot sem bil pred njim. V odtujeni obliki uživanja pa se znotraj mene ne godi ničesar; potrošil sem to ali to; v meni se ni nič spremenilo in vse kar je ostalo, so samo spomini na to, kar sem delal. Eden izmed najbolj izrazitih primerov potrošniškega uživanja je fotografiranje, ki je postalo eno izmed najpomembnejših dejavnosti v prostem času. Kodakovo geslo »Vi pritisnite na gumb, mi pa bomo storili vse preostalo«, ki je od 1889. leta mnogo pripomoglo k popularizaciji fotografiranja po vsem svetu, je simbolično. To je eden izmed najbolj zgodnjih vzdraženj občutka oblasti ob pritisku na gumb (to push-button power-feeling); ne storiš ničesar, ničesar ti ni treba vedeti, vse je že storjeno. Vse, kar ti je treba storiti, je pritisk na gumb. Fotografiranje je postalo eno najpomembnejših izrazov odtujene vizualne percepcije, izraz čiste potrošnje. »Turist« s kamero je najbolj izrazit simbol odtujenega odnosa do sveta. Neprestano je zaposlen s fotografiranjem, dejansko pa sploh ničesar ne vidi, razen s kamero. Kamera vidi zanj in izid tega »užitka« je kolekcija fotografij. To je nadomestilo za doživljanje, ki bi ga lahko doživel, pa ga ni.
Človek ni samo odtujen od svojega dela in od stvari ter užitkov, ki jih troši, ampak tudi od družbenih sil, ki določajo družbo in življenje vsakogar, ki živi v njej.
Naša dejanska nebogljenost pred silami, ki nam vladajo, se kaže bolj drastično v tistih družbenih katastrofah, ki jih sicer vedno obžalujemo, vendar pa se dogajajo: v ekonomskih krizah in vojnah. Ti družbeni pojavi se nam kažejo kot naravne katastrofe, ne pa kot to, kar dejansko so: pojavi, ki jih je povzročil človek, pa čeprav nenamerno in nezavedno.
Ta anonimnost družbenih sil je vrojena strukturi kapitalističnega načina proizvodnje.
V nasprotju z večino drugih družb, kjer so družbeni zakoni jasno izraženi in določeni na temelju politične oblasti ali tradicije, kapitalizem nima takšnih eksplicitnih zakonov. Temelji na načelu: če se bo na trgu boril vsak zase, rezultat ne bo anarhija, ampak namesto tega obča blaginja. Seveda so ekonomski zakoni tisti, ki vladajo trgu, toda ti zakoni delujejo za hrbti dejavnih posameznikov, ki so zaposleni samo s svojimi privatnimi interesi. Mi pa skušamo uganiti te zakone, kot je poskušal neki kalvinist uganiti, ali ga je bog vnaprej izbral za odrešitev ali ne. Toda tržni zakoni so prav tako kot božja volja zunaj naše volje in vpliva.
Razvoj kapitalizma je v veliki meri dokazal, da to načelo deluje; čudež je, da je posledica antagonističnega sodelovanja samostojnih ekonomskih entitet razcvet in napredek družbe. Res je, da vodi kapitalistični način proizvodnje k politični svobodi, medtem ko je vsak centralno planirani družbeni sistem v nevarnosti, da privede do političnega uravnavanja in končno do diktature. Ker tu ni mesto, da bi razpravljali o vprašanju, ali so še kakšne druge alternative, kot je samo izbira med »svobodnim podjetjem« in političnim uravnavanjem, je potrebno reči v tej zvezi naslednje: dejstvo, da nam vladajo zakoni, ki jih ne nadziramo in jih niti ne želimo nadzirati, je ena najbolj izrazitih manifestacij odtujitve. Mi smo proizvajalci lastnih ekonomskih in družbenih ureditev, hkrati pa odklanjamo odgovornost, namerno in navdušeno, ter čakamo polni upanja ali strahu — kakor pač nanese — kaj nam bo prinesla »prihodnost«. Naše lastne dejavnosti so utelešene v zakonih, ki nam vladajo, toda ti zakoni so nad nami in mi smo njihovi sužnji. Človek nič več ne nadzira velikanske države in ekonomskega sistema. Vse to se razvija divje, in državni voditelji so kot konjeniki na splašenih konjih. Ponosni so na to, da so v sedlu, čeprav konja ne morejo voditi. […]
Prevedla Frane in Zdenka Jerman
Fromm, Erich: Zdrava družba. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970. 116 – 122