Predmet, s katerim se ukvarjata humanistika in družboslovje, so trendi. Trend, na primer, je širjenje kapitalističnega trga. To ni le geografsko, širi se tudi v zavesti ljudi in v njihovih dejanjih. O tem se lahko prepričamo v času informativnih dni na šolah, ko se učitelji spremenijo v nasmejane propagandne stroje; vesel izraz na licih je znamenje, da so ponotranjili trgu ljube mehke veščine.
Odgovornost za razširitev pri nas nosi nekdanja liberalna oblast, ki je sprejela libertarni zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja, tj. financiranje po številu vpisanih učencev ali študentov. Slovenske srednje šole in fakultete so postale tekmice na trgu in v tej tekmi je spreminjanje učiteljev v občasne oglaševalske agente še najmanj. Trenutno smo na točki, ko šole javnosti več ne informirajo o kakovosti učnih programov, ki jih izvajajo, temveč oglašujejo predvsem dejavnosti, ki so bile nekoč rezervirane za krožke. Ali si predstavljate, da bi kakšna šola pred 20-imi ali 30-imi leti vabila mlade, češ da imajo super krožke? Norost? Danes je samoumevna. Vzemimo gimnazije. Vse imajo enak program in enako izobražene učitelje. Kljub temu so ene elitne in v zavesti osnovnošolcev in njihovih staršev zaželene. Zakaj? Ne zato, ker so boljše v izpolnjevanju kurikularnih ciljev, temveč ker so privabile več otrok z odličnim uspehom. Kako jim je to uspelo? Neopazno so spremenile svojo namembnost. Vzpostavile so gosto mrežo obšolskih dejavnosti in se preobrazile v propagandne stroje oglaševanja te mreže.
Preden skiciramo posledice tega trenda, omenimo še enega: več otrok z odličnim uspehom prihaja iz družin, kjer je znanje cenjeno. Te družine so v povprečju tudi premožnejše. To pomeni, da se šole ne borijo le za število otrok, borijo se za otroke iz premožnejših družin, saj te redno plačujejo položnice šolskega sklada, za nameček pa so starši teh družin pogosto zaposleni v uspešnih podjetjih, ki so pripravljena šolske sklade obogatiti še z donacijami. Prav ta denar je namenjen organizaciji mreže obšolskih dejavnosti.
Kakšne so torej posledice teh trendov? Šola, ki ima več denarja, lahko izvajanje obšolskih dejavnosti prepusti profesionalnim izvajalcem. Številne srednješolske produkcije so že daleč onkraj ljubiteljske ravni. Takšne produkcije je tudi lažje oglaševati. Šolam, ki ne uspeva zajemati iz socialno-ekonomsko bogatejšega bazena, je poslej težje. Učitelji morajo v glavnem sami izvajati obšolske dejavnosti. Sistem jih spreminja v popoldanske podjetnike, jih prekarizira, nadstandardno delo jim nalaga kot samoumevno nujo. Naslednja posledica: ker se šole v tržni tekmi oglašujejo s popoldanskimi dejavnostmi, prihaja do sistemskega razvrednotenja pouka in strokovne izobrazbe učiteljev.
Trend sistemskega razvrednotenja pouka torej po eni strani spreminja pomembnost poučevanja v nekaj drugotnega, hkrati pa spreminja samo vsebino pouka in zanj potrebno izobrazbo. Vzemimo humanistiko. Danes se po učnem uspehu najboljši dijaki vpisujejo predvsem na smeri, ki v svetu širjenja tržne logike, še obetajo zaposlitev. Smerem, ki niso tržno naravnane, zato grozi – če hočejo preživeti – radikalna sprememba njihove vsebine in njihovih ciljev.
Literarno-humanistični um – cilj študija na filozofskih fakultetah – je sposoben odkrivati in avtonomno kritizirati same družbene trende. Toda takšna znanja danes ne zagotavljajo dodane vrednosti. To je mogoče le s korenito spremembo tega uma samega. Od humanistike se tako vse bolj pričakuje vzgoja ljudi, ki bodo opremljeni s kompetencami ali mehkimi veščinami, katerih smisel je prilagajanje trgu. Trgu prilagojen humanist ne bo raziskoval stvarnosti timskih igralcev ali je celo spodkopaval; ne, postal bo njen zaščitni znak. Navduševal bo sodelavce, učil jih bo učinkovite uporabe časa, jih navajal na fleksibilni delavnik, jim ponujal tehnike za odvračanje stresa, prekernost bo predstavljal kot novo normalnost, pripravljal jim bo programe učenja učenja, nadalje, učil jih bo uporabljati IKT, spodbujal k učenju tujih jezikov, ustvarjalnega reševanja problemov in uspešne menjave kariere.
Literarno-humanistični um je resno ogrožen. Zaradi širitve trga na področje zavesti lahko preživi le kot svoje nasprotje, kot prilagodljiva, nase izolirana bitnost, ki jo navdihujejo begotni trenutki in slepeče podobe. To je bitnost brez znanja, uvida, domišljije in zmožnosti predstavljanja drugačnega sveta.
Geslo gospodarjev, da sveta ni dovolj le interpretirati, temveč ga je treba spremeniti, potemtakem trendovsko nadomešča geslo hlapcev: sveta se ne da spremeniti – treba se mu je prilagoditi.