Cirkus, cirkus! Pridejo in grejo. Ustanavljajo se in razpuščajo: stranke za politike, zmeraj iste politike z zmeraj isto politiko. In če že kakšen politik gre, politika ostane: politika varčevanja, privatiziranja, povzdigovanja menedžerske avtonomije, politika klanjanja finančnim trgom, klanjanja močnim, politika vodenih oči in blagih smehljajev, pokroviteljskih trepljanj, zadolženosti, politika proizvajanja zadolženih državljanov, ki se jim cedijo sline ob dejanjih lokalnih športnikov, TV zvezdnikov, da vsaj za hip pozabijo na to, kar dejansko so: da niso nič drugega kakor zadolženi hlapci.
Glejte ga, Stepišnika, ministra za gospodarstvo! Javnim uslužbencem bi, kot kriči novica, namesto plače nad določeno višino izdajal obveznice. No, obveznice, zlasti državne, so bile v letu 2012 hit na finančnih trgih, donosi nanje so se tako rekoč izenačili z donosi na delnice v podjetjih. Saj veste, države težko propadejo. Še več, slabše ko jim gre, višje bodo obresti na vaše obveznice. Naredimo majhen ovinek in se vprašajmo, zakaj. Državna obveznica je sicer varna naložba. Toda če bonitetne hiše, te lakajke finančnega kapitala, državi zmanjšajo bonitetno oceno, s tem povejo, da je vaš vložek v to državo bolj tvegan. Država vam mora tveganje nadomestiti, zato so obresti, ki jih mora izplačati na obveznice, višje. Toda hkrati je to vendarle varna naložba, saj — kot rečeno — država ne more propasti enako hitro kot podjetje. Ali vidite? Kapital se res dobro počuti zgolj v protislovnih okoliščinah: bolj ko so tvegane, varnejše so.
Toda kaj to pomeni za vas? Recimo, da ste lastnik takšnih obveznic. Ali ni potem v vašem interesu, da gre državi slabo in slabše, ker se bodo potem bonitetne hiše namrdnile? Recimo, da ste za to, da pade neoliberalna vlada. Nekdo, ki dela za Moody’s Investors Service ali Standards & Poor’s Ratings Services, bo zjutraj vstal, popil kavo, opravil potrebo in se odpravil v službo, kjer bo ob SLO namesto A zapisal Baa2. Hudiča, za vas kot lastnika obveznic je to uspeh. Toda za vas kot, denimo, javnega uslužbenca je to neuspeh. Zakaj? Zato ker mora država sedaj več proračunskih sredstev nameniti za višje obresti za obveznice. To za državo pomeni večji proračunski primanjkljaj. To nadalje pomeni zaostreno varčevanje, rezanje v plačne mase. To pomeni manjšo kupno moč. To pomeni katastrofo za gospodarska podjetja (če gre za delniške družbe, se donosi na delnice zmanjšajo in delničarji nergajo), to pomeni njihovo pocenitev, to pomeni njihovo razprodajo. Skratka, za vas to pomeni, da ste nekako razcepljeni. Ne more vam biti čisto jasno, ali naj navijate za državo ali proti njej, in več ko imate obveznic, večja je figa v žepu, ko navijate za državo.
Razumete? Ministrov ukrep, če bo šel skozi, vas spreminja v kapitalista, pa če to hočete ali ne; v resnici v majhnega krvosesa, ki je ravno toliko protisloven v lastnih stremljenjih, kot so protislovne okoliščine, iz katerih izvira: želi si, da propada to, za kar hoče, da uspeva. Z vidika krvosesa je namreč država čisto isto kot kakšna lepa gospodična, katere kri bo nocoj za večerjo — in ker mora biti užitek (dobiček) večen, ne sme nikoli izdihniti, temveč mora do konca radodarno odpreti svoje žile. Z vidika krvosesa je država zombi.
Seveda pa ste vi zgolj majhen krvoses. Veliki puščajo svoje odtise v glavnih mednarodnih finančnih tokovih, prav tistih tokovih, ki se jim klanjajo naši, zmeraj isti politiki z zmeraj isto politiko. Poglejte Viranta. Takole pravi: »Bo pa morala vlada v zelo kratkem času predstaviti celovit program reševanja težav, ki bo prepričal mednarodne finančne trge. To se nanaša zlasti na načrt sanacije bank v državni lasti, načrt konsolidacije javnih financ, načrt privatizacije in izboljšanje korporativnega upravljanja.« Razumete? Vsaka nova, predvolilno drugačna vlada je še bolj ista in stara kot predhodna. Smisel celotnega političnega cirkusa je dandanes zgolj v prepričevanju mednarodnih financ. Seveda, ukrepi, s katerimi politika dokazuje ustrežljivost, utegnejo povzročiti notranje nemire, recimo vstajniško gibanje, toda če vam uspe z eno potezo varčevati, znaten del nepokornega delavskega razreda pa spremeniti v majhne krvosese, vam bodo v tujini ploskali. Nekdo, ki dela za Moody’s Investors Service ali Standards & Poor’s Ratings Services, bo zjutraj vstal, popil kavo, opravil potrebo in se odpravil v službo, kjer bo ob SLO namesto Baa2 zapisal A. To bo pomenilo, da bo država (primerjali smo jo z radodarno gospodično) malce bolj živa, malce manj zombi, toda revica si mora tudi oddahniti pred naslednjo pogostitvijo. Vendar pa spreminjaje dobro stoječega proletariata v razred majhnih krvosesov po navadi ne zadošča za preoblikovanje države v voljno krvodajalko. Virant namreč ne govori kar tja v en dan, da je treba odsloviti tiste, »ki ne dosegajo pričakovanih delovnih rezultatov. Odpuščanje iz razloga nesposobnosti je orodje, ki je menedžerjem v javnem sektorju enako na voljo kot tistim v gospodarstvu.«
Ne vem, kaj si mislite o spreminjanju vodij v javnem sektorju v menedžerje — ne rečem, da jim to ne bo celo godilo — a z vidika povampirjenega sveta je to samo še en krvoželjen ukrep. Ja, boste rekli, ampak v javnem sektorju je vse polno lenuhov itd. Ja, bom rekel, toda dodajam, ostanimo na ravni strukturnega reformiranja države, da bo na voljo za neskončni krvni davek. Če morajo najvišji državni uradniki klečati pred globalnimi vampirji, če morajo državo strukturno reformirati, potem morajo ustanoviti državni aparat s strogo hierarhijo upravljanja, ukazovanja, nadzorovanja, podkupovanja, zadovoljevanja parcialnih interesov, razdeljevanja užitkov — česarkoli, samo da služi zastavljenim ciljem. Ali vidite: lahko vas kupijo ali vas zoper vašo voljo spremenijo v majhne podpornike kapitala (z obveznicami), lahko pa vas tudi ustrahujejo kakor otroke (če ne boste pridni, boste izgubili službo). Zadolženi, in večina vas je, boste to itak razumeli. Na tej točki storimo gromozansko napako, če se pustimo zapeljati oblastniški retoriki in začnemo zoperstavljati javni in realni sektor: če torej začnemo vse povprek pljuvati po javnih uslužbencih. Pravo protislovje namreč ni to, kar nam zlovešče prišepetava vlada (javni proti realnim), temveč to, da se liberalna (svobodna) demokracija ves čas poslužuje vojaških, skrajno nesvobodnih metod upravljanja. Uporablja represijo (zapiranje vstajnikov), državo pa spreminja v majhno vojaško postojanko: odgovorne na različnih ravneh upravljanja spreminja v desetarje, vodnike, poročnike, kapetane, ki sčasoma zakrknejo v grozi, izgubijo barvo in se tresejo pred vsako besedo, ki pride od zgoraj.
Namesto povečanja demokracije, soupravljanja podjetij in javnih zavodov, negovanja zaupanja v zaposlene, predajanja pooblastil zaposlenim na vseh ravneh, se spreminjamo v družbo upravljanih, nadzorovanih, napol razgledanih, pasivnih, zadolženih potrošnikov, potencialnih vampirjev, ki ves čas iščejo roko, ki jih bo odrešila, pogladila po glavi in jih vodila skozi življenje. Javne službe — ali smo pozabili? — vendar obstajajo zaradi zmag, ki so jih izborili rodovi in rodovi delavcev. Imeti javno šolo, javno zdravstvo itd. vendar pomeni, da to, kar smatramo za pravico vsakogar, ni prepuščeno trgu in muham premožnim: da v resnici obstaja. Če zbolimo, imamo pravico do zdravstvene oskrbe! Naši otroci imajo pravico do izobrazbe in napredovanja v življenju! Kako bi bilo, če bi morali stroške za zdravje in izobrazbo nositi sami?
Bistvo vampirskih oziroma strukturnih ukrepov je namreč prav to: nekoč že izborjene pravice delavnih ljudi se spreminjajo v stroške, stroški pa se prelagajo na pleča delavnih ljudi, in to zlepa (s spreminjanjem delovnih ljudi v krvosese) ali zgrda (s kopico represivnih ukrepov, ki krvosese spreminjajo v vse bolj nebogljeno lačne in individualistične živali). Tako!
Izvirno objavljeno v drugi številki »Mariborca«, 29.10.2013 (»Mariborec« je glasilo gibanja 29. oktober!)