Do leta 2020 bo po ocenah WHO zaradi samomora umrlo letno približno poldrugi milijon ljudi. Pogosto si postavimo vprašanje, kaj pripelje človeka do tega, da »si vzame življenje«. Razlogi gotovo so, odgovora pa ne dobimo nikoli. Tistih, ki naj bi odgovorili, žal, ne morejo, svojci pa ne največkrat ne znajo.
Samomori so najpogostejša nasilna smrt v Sloveniji in eden od treh glavnih vzrokov smrti mladih do 25. leta v svetu. To potrjuje tudi dejstva, da je samomorilnost prisotna tudi med slovenskimi študentkami in študenti.
Statistični podatki so zaskrbljujoči
Samomor je pri nas pogostejši pri moških, saj ga storijo 3,5-krat pogosteje od žensk. Največ tveganja je med ovdovelimi in ločenimi moškimi, najmanjše pa med samskimi in poročenimi ženskami. Samomorilno vedenje je značilnost vseh življenjskih obdobij, vsekakor pa statistika kaže, da so starostniki glede samomora ogrožena skupina. Po podatkih raziskav WHO je smrt zaradi samomora pri starejših ljudeh najpogosteje posledica stresa.
V Sloveniji ima samomorilnost svoje posebnosti, saj npr. ni enako intenzivna v vseh območjih. Najvišje število je v severovzhodni Sloveniji, proti jugozahodu pa se zmanjšuje. Analizo teh podatkov bom podal malo kasneje, še prej pa podatek, ki je bolj ali manj znan. Največ samomorilcev v Sloveniji se odloči za smrt z obešanjem.
Statistični podatki kažejo, da smo Slovenci resnično nagnjeni k samomorilnosti. Vzrokov je veliko. Regijsko je pogojeno, da je v SV Sloveniji samomor pogostejši kot v drugih regijah. Prvi razlog lahko iščemo v dejstvih, da ljudi k samomoru vodijo različni vzvodi, mednje pa na prvem mestu stres (izguba najbližjega, službe, zakonske težave), takoj za tem pa bi že lahko iskali vzrok v alkoholu. Ljudje imajo veliko težav. Eni jih spretno skrivajo, drugi jih vidno kažejo. Slednji imajo tako veliko več možnosti, da se le-te razrešijo, medtem ko do prvih običajno pomoč pride prepozno. Navkljub vsem strokovnim službam, največkrat ljudi, ki so nagnjeni k samomoru, veliko govorijo o tem, ne jemljemo resno in se odzivamo z gesto, češ kdor govori o tem, običajno tega ne stori. Drži. Velikokrat ostane pri besedah in pri mnogih se težave razrešijo. Najhuje je v primerih tistih ljudi v stiski, ki vse svoje težave skušajo zadržati zase, predvsem tiste, psihične narave, in le čakajo in iščejo pravi trenutek, da končajo svoje življenje.
Številke povedo vse
»Še včeraj sem se pogovarjal z njim,« mi je rekel znanec, »danes pa izvem, da je naredil samomor.« Potem pa vprašanja. Nešteto vprašanj. Na nekatera lahko morda najdemo odgovore v podatkih Statističnega urada republike Slovenije, kateri so ob mednarodnem dnevu preprečevanja samomora, posredovali za našo državo v primerjavi z Evropo oz. svetom naslednje, vse prej kot spodbudne podatke.
Do leta 2020 bo zaradi samomora umrlo do milijon in pol ljudi ali 2,4% vse svetovne smrtnosti med ljudmi. Podobni podatki veljajo tudi za Evropo. Stopnja samomorilnosti v nekaterih državah EU je med najvišjimi na svetu. Med države, ki imajo najvišjo smrtnost zaradi samomora, sodi tudi Slovenija, ki sodi med šest samomorilno najbolj ogroženih držav na svetu.
Po podatkih Statističnega urada RS je leta 2010 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 416 prebivalcev; to je sicer skoraj 30 % manj kot leta 2000, a še vedno povprečno na vsakih 21 ur ena oseba. Povedano drugače: med prebivalci, ki so umrli preteklo leto, je vsaka 44. oseba umrla zaradi samomora; med temi osebami je bilo štiri petine moških in petina žensk. Še bolj pretresljivi podatki so za leto 2011, ko je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 436 prebivalcev, 347 moških in 89 žensk. To je sicer za četrtino manj kot pred dvema desetletjema, a še vedno si povprečno na vsakih 20 ur ena oseba vzame življenje. Povedano drugače: med prebivalci, ki so umrli preteklo leto, je vsaka 43. oseba umrla zaradi samomora.
In kje so razlogi za samomorilnost?
Drugi ključni razlog je razvitost območja, izobrazbena in zaposlitvena struktura, bivanje v mestu ali na vasi. Severovzhodna Slovenija je kritična točka na tem področju. Verjetno na to vplivajo dejavniki, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, ne samo v zadnjem času, ko ljudje »izgubljajo službe«, ostajajo brez dela. Nemočni pred svojimi domačimi, ki potrebujejo pomoči in jim je niso sposobni nuditi.
Naslednji razlog je zdravstveno stanje ljudi. Veliko število obolelih, nemočnih v borbi za življenje velikokrat najde edini izhod iz nastajajoče krize, iz obupa, kateri nakazuje končni rezultat neuspehov njihovega zdravljena. In še bi lahko iskali vzroke. Veliko bi jih našli. Nekatere tudi vsakodnevno nepomembne za človeka, ki živi njemu dostojno življenje. Za tiste, ki razmišljajo o samomoru pač bistvene, čeprav bi jih lahko najverjetneje brez težav razrešili, če bi se na pravem mestu v primeru posameznika, ki trpi, znašli pravočasno.
V Sloveniji vsako leto umre veliko ljudi v prometnih nesrečah. Največkrat sta razlog prevelika hitrost in alkohol. Velikokrat pa je vzrok za nesrečo neznan. In takrat se postavi vprašanje ali ni kdo izmed udeležencev, ne le poskušal, temveč tudi naredil samomor. No, tudi v tem primeru običajno žrtev odnese »pravi odgovor« s seboj.
Stiske ljudi so vsakodnevno tako velike, da je tudi misel na samomor zaradi tega zelo pogosta. Stanja so takšna, da nanje ne znajo odgovoriti niti strokovnjaki – psihiatri, niti okolje, v katerem je živel potencialni samomorilec. Razmišljanja o čemu, zakaj, se vrtijo v začaranem krogu in vedno se znajdemo na začetku. Ko iščemo razloge.
Slovenski center za raziskovanje samomora
V letu 2011 je bil v okviru Inštituta Andrej Marušič (UP IAM) ustanovljen Slovenski center za raziskovanje samomora. V spomin na delo pokojnega kolega izr. prof. dr. Andreja Marušiča in z namenom nadaljevanja njegovega dela, so pobudo za ustanovitev samostojne enote znotraj inštituta dali prof. dr. Diego De Leo in skupina nekdanjih sodelavcev dr. Marušiča. Center je vključen v evropske in nacionalne projekte s področja preučevanja in preprečevanja samomora.
Vizija centra je zagotavljati visoko kakovostne raziskave za boljše razumevanje in razlago samomorilnega vedenja, kar bo prispevalo tako k preprečevanju samomorov kot podpori bližnjim ob izgubi zaradi samomora.
Cilji centra so naslednji:
– Zmanjševati samomorilni količnik v Sloveniji;
– Učinkovito preprečevati spekter samomorilnih vedenj – tako tiste s smrtnim izidom kot brez njega;
– Uporabljati široko paleto visoko kakovostnih raziskovalnih metod za boljše razumevanje in razlago samomorilnega vedenja;
– Izvajati raziskave na multidisciplinaren način, z zavedanjem kompleksnosti fenomena samomora in upoštevanjem kulturnih razlik;
– Zagotavljati učinkovite intervencije in možnosti zdravljenja tako za preprečevanje samomora kot za podporo bližnjim po samomoru;
– Prizadevanje za odpravljanje stigme, povezane s samomorilnim vedenjem;
– Razširjati najboljše razpoložljivo znanje na področju suicidologije med strokovno in laično javnostjo;
– Zagotavljati povezovanje znanosti, vladnih in nevladnih organizacij ter strokovne in laične javnosti preko različnih medijev in dogodkov;
– Zagotavljati izobraževanja in usposabljanja tako univerzitetnih študentov kot druge zainteresirane javnosti;
– Sodelovati v nacionalnih in mednarodnih združenjih;
– Prispevati pri implementaciji in vrednotenju nacionalne strategije za preprečevanje samomora;
– Postati priznano središče za raziskovanje samomora tako na nacionalni kot mednarodni ravni.
Vsebino sem povzel s spletne strani omenjene institucije http://www.iam.upr.si/sl/enote/samo, saj želim opozoriti na dejstvo, da vsi, ki se soočajo s tovrstnimi težavami, niso sami. To pa je za posameznika, ki je nagnjen k samomorilnosti, zelo velikega pomena.
Ali lahko pomagamo?
Človek pogosto zaide v življenjsko situacijo, iz katere ne najde poti. Včasih so labirinti življenja zelo zapleteni, zato so stiske, v katerih se posameznik znajde, zelo globoke. V kolikor v tistem obdobju nima ob sebi nekoga, s katerim se lahko pogovori, nekoga, ki je razumevajoč, se življenjska zgodba lahko kaj kmalu tragično zaključi.
Ljudje različnih starosti so zajeti v statistiko samomorov. Tudi mlajši niso izvzeti. Povprečna starost umrle osebe zaradi samomora v Sloveniji je 51 let. To so leta, ko človek tako ali drugače preide v obdobje, katero je v preteklosti pustilo za njim velik del življenja. Ne glede na status, vlogo v družbi, srečo ali nesrečo, ki ga je spremljala.
Le kaj pripelje po toliko letih takšnega ali drugačnega življenja, polnega uspehov in neuspehov, razočaranj v zasebnem življenju, družinskih tragedij, da se tako odloči? Da pusti za seboj ljudi, ki so ga/jo imeli radi. V žalost zazrte, ki zaradi tempa življenja niso pravočasno spoznali, da je izginil nasmeh z obraza, ki je še včeraj razveseljeval dom, sosede, vas/ulico, vse okoli sebe. Zakaj jim ni zaupal svoje bolečine, svojega notranjega preganjalca, ki ga je vodil v dejanje brez povratka. Zopet ni odgovora, ker ga nekdo ne zna in na drugi strani ne more dati. Žal.
Kako malo je vredno človeško življenje po takšnem dejanju. Koliko je bilo potrebno narediti do neželenega cilja? Koliko odrekanj, bolečine in trpljenja. Koliko bolezni preboleti, koliko solza pretočiti, koliko poti prehoditi, da na koncu ostaneš na delu neprehojene.
Ali sem kot posameznik sposoben preiti to življenjsko preizkušnjo? Sem pripravljen živeti življenje v danih možnostih in zmožnosti? Žrtvovati del sebe za druge brez čakanja na potrditev, da je to bilo vredno?
Le kdo se sprašuje po vsem tem, ko življenje ni več vzdržno, ko se zlomi, ko ne vidi tiste tleče svetlobe na koncu predora, ki mu pomaga skozi odločitev: biti ali ne biti.
Ena statistika več med mnogimi narejenimi. Ugotovitve so kot na dlani. Nekaj bo potrebno spremeniti. Službe bodo delale na tem, pripravljale strategije na podlagi strokovnih zamisli in predlogov. Upajo, da se bo število samomorov iz leta 2009, po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije, zmanjšalo. Več kot dvakrat več ljudi v Sloveniji namreč umre zaradi samomora kot v prometnih nesrečah. Preventivna dejanja? Morda kdo odgovori na to.
Problem se kaže tudi v veliki fluktuaciji razumevanja družbe v odnosu do problema samomorilnosti. Veliko jih razume poskuse ali izvedbe samomora kot slabost posameznika, ki se ne zmore ali ne more soočiti z nastalo situacijo. Za ene so to slabiči, ki egoistično enostransko opravijo s svojim življenjem, pri tem pa se ne zavedajo posledic, ki jih puščajo vsem ostalim, sorodnikom, prijateljem in znancem, kateri ostajajo. Za druge klicajoči na pomoč, ki jih, žal, nihče ne sliši.
Mag. Bojan Macuh, sociolog