Luchino Visconti – grof Luchino Visconti de Modrone kot pove že naziv, je bil rojen v aristokratski družini v Milanu, eni najbogatejših družin v Italiji nasploh. Visconti je imel še šest bratov in sestra. Zaradi privilegiranega položaja in vzgoje se je lahko prepustil umetnosti, glasbi in gledališču. Leta 1936, pri svojih tridesetih je odšel v Pariz in začel svojo filmsko kariero kot tretji asistent slavnemu Jeanu Renoirju pri njegovem filmu »Une partie de campagne« (Dan na deželi). Po krajši poti po Ameriki, kjer je obiskal tudi Hollywood, se je vrnil v Italijo in ponovno sodeloval z Renoirjem, tokrat pri filmu »La Tosca« iz leta 1939. Produkcijo filma je prekinila vojna, tako, da je film moral kasneje dokončati nemški režiser Karl Koch.
Skupaj z Robertom Rossellinijem, se je v času nacionalnega posredništva za kinematografijo in druge umetnosti pridružil krožku Vittoria Mussolinija, Benitovega sina, kjer je verjetno srečal tudi Federica Fellinija. Skupaj z Gianniom Puccinimjem, Antoniem Pietrangelijom in Giuseppejem De Santisom je napisal scenarij za svoj prvi film kot režiser, z naslovom Ossessione (Obsession), ki ga je dokončal leta 1943. Gre za prvi neorealistični film in adaptacijo znamenite novele »The Postman Always Rings Twice«. Leta 1948 je napisal in režiral »La Terra trema« (Zemlja drhti), ki temelji na noveli »I Malavoglia« avtorja Giovannija Verge o revnih sicilijanskih ribičih, ki se skušajo upreti izkoriščanju. »Bellissima« iz leta 1951 je narejen v podobni maniri, sicer pa nekoliko bližje filmski iluziji, kateri podleže revna družina, ki vsa svoja sredstva vloži v hčerko, da bi ji tako pomagali priti k filmu.
Visconti je bil eden neorealistov, ki so svoje delo lahko nadaljevali tudi v petdesetih, čeprav se je v filmu »Senso« iz leta 1954 za kratko odvrnil od svoje neorealistične poti. Zgodba, posneta v znameniti »Tehnocolor« barvni tehniki, temelji na noveli Camilla Boita in je postavljena v burni čas avstrijske okupacije Benetk leta 1866. V njem Visconti kombinira realizem in romanticizem na način, ki pomeni odmik od neorealizma njegovih drugih filmov. V naslednjem, iz leta 1957 z naslovom »Le Notti bianche« (Bele noči), romanticizem svoje prejšnje filmske izkušnje ponovno združi z krutim realizmom vsakodnevnega življenja. Popolna vrnitev k svojemu primarnemu neorelizmu pa sledi že v klasiki iz leta 1960, »Rocco e i suoi fratelli« (Rocco in njegovi bratje). Film pripoveduje zgodbo o revnih južnih Italijanih, ki imigrirajo v Milano v upanju na boljše življenje.
Skozi šestdeseta so Viscontijevi filmi postali bolj osebni. »Il Gattopardo« (Leopard) iz leta 1963 temelji na noveli Giuseppeja Tomasi di Lampedusa o propadu sicilijanske aristokracije. Film je bil distribuiran tudi v Ameriki in Veliki Britaniji, vendar je bil tam zaradi vpletenosti velikih studiev, osiromašen za kar nekaj scen, ki so jih iz filma kar izbrisali. Tako porezan in slabo sinhroniziran v angleščino, je film za Viscontija pomenil popolno umetniško blamažo. Film je zavrnil in zanj ni prevzel nikakršne odgovornosti.
Zelo oseben je recimo film iz leta 1965 z naslovom »Vaghe stelle dell’Orsa« (»Sandra of a Thousand Delights«), v katerem na samosvoj šarmanten način obračuna z spominom na drugo svetovno vojno. Leta 1967 je uspešno obdelal Camusevega »Tujca« v filmu z istim naslovom – »Lo Straniero«. Potem pa je leta 1969 udaril z morda celo njegovim najbolj razvpitim filmom »Die Verdammten« (The Damned oziroma Prekleti), za katerega je prejel celo Oskarjevsko nominacijo za najboljši scenarij. Film govori o nemški industrialski družini, ki med drugo svetovno vojno počasi v dekadentnem, civilizacije rušečem vzdušju, propada. V tem filmu je morda najbolj očitno izpostavil oba arhetipa svoje filmske estetike – dekadenco in ekstravagantno lepoto.
Tudi »Morte a Venezia« (»Smrt v Benetkah«) iz leta 1971 – srhljivo zapeljiva študija moške dezintegracije – je dekadentna. Gustav von Aschenbach, ki ga igra nepozabni Dirk Bogarde, je osamljeni, melanholični, umirajoči komponist – sicer parafraza Gustava Mahlerja in morda tudi samega Viscontija -, ki pride v Benetke, kjer ga obsede neki deček. Toda še preden zadnjič s pogledom ošine Benetke, ta pojem lepote in umetnosti, ugotovi, da Benečani – v imenu turistične industrije – prikrivajo, da po Benetkah razsaja kolera.
Leta 1973 je posnel sijajno biografsko delo »Ludwig«, o ekscentričnem Bavarskem kralju, idolu romanticizma in umetniške miline. Že precej načetega zdravja je leta 1974 posnel še mojstrovino »Gruppo di famiglia in un interno« (»Conversation Piece«) o upokojenem ameriškem učitelju v Rimu. Viscontijev zadnji film iz leta 1976 nosi naslov »The Innocent« in govori o nezvestobi in izdajstvu.
Visconti je bil svojevrsten paradoks – komunist iz aristokratske družine. V svojih zgodnjih klasikah kot recimo v skoraj dokumentarističnem »La Terra trema« je bil neorealist z modernističnim očesom, medtem ko je v svojih poznih klasikah kot recimo v »Il Gattopardo« in »Ludwig«, z modernističnim očesom gledal na propad evropske aristokracije.
Visconti je bil za svojega življenja tudi slavljen gledališki in operni režiser. V mnogočem je njegova ljubezen do opere, posebej do oper Giuseppeja Verdija, vidna v ekstravagantnem filmu »Senso«.
Kot smo že omenili, Visconti načeloma ni pretirano skrival svoje bi- oziroma homoseksualnosti. Njegov zadnji moški partner je bil avstrijski igralec Helmut Berger, ki je igral tudi v nekaj njegovih filmih. Med ostalimi ljubimci pa najdemo tudi takšna imena kot je recimo režiser Franco Zeffirelli.