Billy Ray
Zlomljeno steklo
(2003)
Po resničnem dogodku.. Stephen Glass je mlad študent novinarstva, ki se mu je v 7-ih letih uspelo »preriniti« do mesta sourednika v izjemno priznanem »New Republican Magazinu«. Povprečna starost njihovih novinarjev, ki delujejo pod mentorstvom odličnega urednika Mikea Kellya, je 26 let. Da bi si mlad novinar pridobil spoštovanje svojega urednika in idola, napiše članek o popivanju in drogiranju mlade republikanske stranke, ki pa dogodek zanika. Ko ga urednik vpraša ali je zgodba resnična, mu Stephen skesan prizna, da je pri uporabi virov naredil napako ter ponudi svojo odpoved. Ta ga odslovi, češ da ni problema in naj bo v prihodnje bolj pazljiv. Toda Mikea kmalu zamenjajo z novim urednikom Chuckom Laneyem. Ta da bivšemu sošolcu Stephenu več ustvarjalne svobode in Stephen kmalu začne pisati najbolj brane članke v Ameriki. A vse se začne zapletati, ko pričnejo uredniki drugih medijev pritiskati na svoje novinarje. Ti začnejo preverjati Glassove zgodbe, o katerih pa ne najdejo nikakršnih dokazov. Tako se prične afera, ki je leta 1998 »pretresla« Ameriko, ko si je mladi novinar Stephen Glass izmislil kar 27 od svojih 42 objavljenih člankov.
Režijski prvenec Billya Raya »Zlomljeno steklo« je bil na letošnjem 15. LIFFU prikazan v sekciji »Obzorja« in je biografija padca priznanega ameriškega novinarja, ko ugotovijo, da je pol njegovih člankov izmišljotina. Vendar je film tudi kritika na temo novinarske etike, ki bi morala biti v današnjih časih zelo aktualna tema. Pa se zdi, da ni tako. Kot nam v filmu pove sam Stephen Glass, mora iti vsak članek pred objavo skozi trifazni sistem, v katerem se preverja resničnost podatkov in popravlja napake. Vendar pa pri preverjanju podatkov obstaja luknja. Včasih namreč kot dokazi ostanejo le novinarjevi zapiski, ki so lahko resnični ali ponarejeni. In tukaj nas Stephen opozori na največji problem današnjega novinarstva: senzacionalizem. Kot pravi, se novinarji že sami med seboj tepejo za to kdo bo dobil boljšo zgodbo. Poleg tega so tukaj tudi uredniki, ki od njih zahtevajo vedno»bolj sveže« in »dinamične« zgodbe. Potemtakem so danes novinarji pravzaprav »prisiljeni« k pisanju »bombastičnih« člankov, katerih namen je le prodaja več izvodov. In če je bila objava nekih nepomembnih ponarejenih člankov se nekaj let nazaj senzacija, bi človek pričakoval, da je to pustilo kakšno sled v novinarstvu. Pa je očitno ni. Dandanes smo priča pravemu razmahu senzacionalizma in času, ko novinarska etika očitno nima več pravega pomena. Danes je namreč pomembno le to, da zgodbo poveš prvi, pravilnost podatkov se bo preverjala kasneje. Ja, »Shoot first, ask questions later« sistem novinarstva je danes resnično popularen. Novinarji so se nekako »otresli« občutka nepristranskosti, objektivnosti in resničnega navajanja dejstev. Zadnje čase namreč brez opozoril radi dodajajo svojo »osebno« noto prispevkom, ki pa lahko gledalca, bralca ali poslušalca zavedejo. Spomnimo se recimo novinarske afere v Ameriki, ko je NEW YORK TIMES objavil članek o Iraškem skrivanju nuklearnega orožja, pa podatkov sploh niso preverili. Če povemo, da je podatek prišel iz Bele hiše, lahko sklepamo, da je dotični novinar dobil ekskluzivni prispevek. Res, da mu je podatke posredovala vlada, ampak ni njegovo delo te podatke preveriti in šele potem napisati članek?! Kot vemo, se je časopis kasneje za napako opravičil, vendar kdo ve kolikšno škodo je napravil, ko je v času 11. septembra objavil neresnično novico o iraškem orožju »za masovno uničenje«. Če bi novinar preveril dejstva, bi se mogoče članek imenoval »Vlada laže o iraškem orožju za masovno uničenje«. Mogoče celo ne bi prišlo do ameriške vojne histerije in napada na Irak. Kdo ve, škoda je namreč že povzročena.
Ravno tako slaba lastnost senzacionalizma je novinarjevo pretiravanje in dodajanje neresničnih dejstev zaradi večje odmevnosti prispevka, kar posledično pomeni večjo naklado in več denarja lastniku časopisa. Kot nam je že Michael Moore prikazal v filmu »Bowling for Columbine«, ameriški novinarji s svojimi prispevki kar uspešno strašijo Američane. Se vam recimo podatek, da so se prispevki o umorih povečali za 300%, medtem ko se je število umorov v resnici zmanjšalo za več procentov, ne zdi niti malo čuden?! Meni se zdi grotesken, saj veste: sej bi bilo smešno, če ne bi bilo tako žalostno. In nikar si ne mislite, da se taksne »napake« dogajajo le v tujini. Tudi pri nas imamo dnevnik, ki v imenu senzacionalizma na naslovnici objavlja prispevke, kot je: »Slovenska policistka ubila hrvaško državljanko«. »Kaj hudiča se je spet dogajalo?«, si misliš sam pri sebi, potem pa na 10. strani časopisa prebereš, da je punca, ki hodi na policijsko šolo po nesreči do smrti povozila hrvaško peško. Kar pa z originalnim naslovom nima kaj dosti povezave. Očitno pravo iskanje resnice danes ni več naloga novinarja in urednikov, temveč je prepuščena bralcu, gledalcu oz. poslušalcu. In samo upamo lahko, da je le ta dovolj inteligenten, da zna razmišljati s svojo glavo.