Robert Hamer
(1949)
Med drugo svetovno vojno je po afirmaciji v tridesetih, britanska kinematografija cvetela. Veliko tega zagona je prenesla v povojno obdobje, ko so nastali najboljši filmi mojstrov kot so Carol Redd, David Lean in Michael Powell. V tem obdobju se je najboljšim priključila tudi produkcija lahkih komičnih filmov, ki so odsevali stereotipe angleškega karakterja in so nastajali pretežno pod okriljem studia Ealing. Nekakšna motnja v tem načrtu sta bila filma, pri katerih je eno najvidnejših vlog odigral »bad boy« angleškega filma, režiser Robert Hamer. Filma o katerih govorimo sta »Dead of Night« in »Kind Hearts and Coronets«, ki ju bomo v nekakšni mini retrospektivi to jesen prikazali v sklopu našega Kino kluba v Narodnem domu.
Film »Kind Hearts and Coronets«, ki velja za Hamerjevo ultimativno mojstrovino, bo na vrsto prišel že danes ob 20.30.
»Kind Hearts and Coronets« posnet leta 1949, še danes velja za moralno silno sporen film. Nekako si je težko predstavljati kako je bilo, v moralno silno strogem obdobju po drugi svetovni vojni, ustvarjati film, celo komedijo, o serijskem poboju aristokratske družine.
Hamer je prišel k studiu Ealing v začetku štiridesetih, na ramenih vala realističnega dokumentarnega filma, ki je med vojno proslavil ta studio. Leta 1945 je kot režiser pomagal pri kultnem filmu »Dead of Night«, fantastični grozljivki z samosvojo linijo pripovedi, nakar je nanizal nekaj zanimivih filmov, med drugim tudi »It Always Rains on Sunday«, klasiko atmosferskih filmov. Leta 1948 se je lotil »Kind Hearts and Coronets«, v katerega je zapakiral vse svoje življenjske frustracije in nesreče.
Že v času študija sta se pri Hamerju izkristalizirala dva karakterna pola, ki sta mu slednjič nakopala tako slavo kot propad. Označili so ga za temperamentnega cinika, kar je po izobčenju iz Cambridgea zaradi afere z moškim, prišlo toliko intenzivneje do izraza. Vso presežno ustvarjalno energijo je usmeril k filmu.
V filmu je tarča kritike in dramatične konfrontacije ideja družine in vsakodnevne morale. To je osebno maščevanje, napad na svetohlinsko moralo aristokracije in na vzpostavljen hierarhičen sistem družine, za kritiko obojega pa je imel zelo dobre osebne razloge.
Za predlogo si je izbral malo znano novelo »Israel Rank«, ki jo je leta 1907, na višku dobe kralja Edwarda, izdal Roy Horniman. Novela je bila ponatisnjena leta 1946 in tako prišla v roke Hamerju, ki je v pripovedi o židovskem serijskem morilcu takoj prepoznal zgodbo, ki bo najbolje služila njegovemu obračunu z angleško družbo. Po temeljiti predelavi zgodbe je Hamer leta 1948 pričel z snemanjem. Snemal je na znamenitih Rankovih zvočnih odrih, kar mu je ponujalo veliko višji standard produkcije kot so ga bile deležne ostale Ealingove komedije. Hamer se je scenariju posvetil z vsem srcem in napisal umetnino ne le po slogu pač pa tudi po tonu pripovedi in jeziku, ki je v tem filmu zares svojevrsten. Jezik je tak, kot bi ga spisal kak Oscar Wilde. To je še posebej opazno zaradi značilnega »voice over« načina pripovedi, skozi katerega glavni junak cinično in z neprikritim zadovoljstvom spremlja kopnenje družine, ki mu stoji na poti do zastavljenega cilja.
Hamer je bolj kot vizualni režiser slovel kot režiser igralcev. Za čudovito fotografijo je poskrbel Douglas Slocombe, medtem ko je delo z igralci ostalo na ramenih Hamerja. Svoje najboljše vloge so v filmu odigrali Dennis Price, Valerie Hobson in nepozabna Joan Greenwood. Alec Guinness, osebni Hamerjev prijatelj, pa je z vlogami vseh sedmih žrtev, v filmski zgodovini odprl novo stran, na vrh katere je zapisal svoje ime.
Spor, ki je sledil po koncu produkcije je eden tistih, ki na tragičen način pišejo življenja filmskih ustvarjalcev. Zaradi zavračanja pritiskov producenta po erotičnem razelektrenju nekaterih scen, se je Hamer oddaljil Ealing studiu, posledično pa tudi celotni britanski filmski industriji, kar je pomenilo začetek njegovega konca. Ovire, ki so mu stale na poti k uresničitvi projekta, so ga med drugim speljale na pot alkoholizma in posledičnega preranega kreativnega zatona in smrti. Pri tem pa je svojevrstna ironija, da problem za producenta ni bil v etičnosti dejanj glavnega junaka, pač pa v, za Ealingove komedije, veliko premočnem erotičnem naboju nekaterih scen, v katerih se pojavlja fatalna Joan Greenwood.
»Kind Hearts and Coronets« je nedvomni presežek svetovne kinematografije, je samosvoj film, ki je izredno hitro, še za čas Hamerjevega življenja, postal pojem za črno komedijo in delo, ki bo večen Hamerjev pomnik. Pomnik posebnežu, ki jih takšnih ne delajo več.