Vprašanja uredništva Dialogov Zavodu RS za šolstvo (20. 3. 2005):
Upoštevajoč estetska načela, poznamo v zgodovini obstoja sedme umetnosti štiri temeljne modele filmske vzgoje po različnih državah: (a) film kot eno izmed prvin pri poučevanju domače književnosti; (b) film kot ena izmed prvin poučevanja različnih predmetov oziroma razpršeni model, (c) film kot samostojni učni predmet in (d) film kot sestavni del učnega predmeta »množična občila«. V Sloveniji sta bila doslej v uporabi prva dva modela (film kot del pouka slovenskega jezika in neobvezno tudi nekaterih drugih predmetov). Slovenska filmska pedagoginja Mirjana Borčić po večdesetletnih prizadevanjih ugotavlja, da so bila za filmsko vzgojo v Sloveniji najbolj plodna šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Danes opažamo, da na tem področju, kljub prizadevanjem nekaterih pedagogov, ni bilo realiziranega veliko oziroma da film, za razliko od večine drugih umetnosti, nima enakovrednega mesta v slovenskem izobraževalnem sistemu.
Lahko bi celo rekli, da gre v Sloveniji pri odnosu med vzgojno-izobraževalnim sistemom in filmom za svojevrsten paradoks. Medtem ko je mnogim šolskim pedagogom že dolgo jasno, da pušča film – predvsem zaradi intenzivnosti forme medija ter obilice prostega časa, ki ga pri današnji mladini film zaseda – »sledove v podzavesti mladine« ter da je potrebno pri mladini vzgojiti kritičen, a nepokroviteljski odnos do filmskih vsebin. Prav zaradi tega se zdi neustrezno in celo nenavadno, da v vzgojno izobraževalnem sistemu, razen v specializiranih programih (AGRFT, umetniška gimnazija, programa fotografskega in medijskega tehnika, …) in v zunajšolskih interesnih dejavnostih (krožki, klubi), filmska vzgoja nima prepoznavnega mesta.
V srednjih in osnovnih šolah ni specializiranega šolskega predmeta s področja filma (razen nekaj malega ur letno pri pouku slovenskega jezika), ki bi bil obvezen za vso šolsko mladino, medtem ko ti obstajajo za druge umetniške smeri (glasba, literatura, likovna umetnost). Država se sicer zaveda moči vpliva avdiovizualnih medijev oziroma potrebe po učenju kritičnega branja le-teh, kar dokazuje z uvedbo predmeta »Vzgoja za medije«, ki pa se ukvarja skoraj izključno s televizijo, radiem in tiskom. Edino, kar ostaja, so redki ogledi kinematografov in kratki razgovori o filmu.
Poglejmo nekaj morebitnih razlogov, tako subjektivnih kot objektivnih. Najverjetneje izhaja najobjektivnejši iz posebnosti filmskega medija. Film je od vseh umetniških zvrsti namreč daleč najdražji (najbolj povezan z zakonitostmi industrije) in zaradi tega množicam – npr. na način kot literatura in glasba – na legalen način tudi najtežje dosegljiv. To velja predvsem za kinodvorane, za katere je film v svojem bistvu tudi narejen, kjer imamo večinoma na voljo – v zgodovinskem in umetniškem pogledu – skrajno nereprezentativen izbor. Bolj dosegljiv je film na drugih formatih, a je izbor podobno problematičen (npr. v videotekah). Film je še najobširneje prisoten na televiziji in internetu, toda vprašanje, kako dolgo bo ilegalno presnemavanje sploh še mogoče. Kljub različnim nivojem izbora je mladina, zaradi pomanjkanja filmske izobrazbe, prepuščena sama sebi, ali drugače povedano, preverjenim vzorcem. Verjetno res ne bi rabili vsi stremeti k umetniškim filmom, kar tudi ni namen filmske vzgoje, ampak bi morala država omogočiti tudi na področju filma možnost kritične presoje ponujenih vsebin, a tudi možnost, da mladina spozna filmsko govorico. Za višji nivo ukvarjanja s filmom – filmsko ustvarjalnost – pa na šolah seveda ni nikoli dovolj denarja.
Med ostalimi razlogi, ki imajo opravka z družbenim določanjem pomena filmu, bi lahko omenili problem zastaranja (mnogo lažje beremo stare knjige ali poslušamo staro glasbo kot gledamo stare filme) in dvom o umetniški vrednosti filma. Potem ni čudno, da pogosto slišimo, da za filmsko vzgojo primanjkuje filmsko izobraženih kadrov. Toda to nikoli ne more biti vzrok kolikor posledica določenega pogleda države na sedmo umetnost, morda izhajajočega iz prej omenjenih razlogov, ali pa česa drugega. Zato vas glede na zgornje razmišljanje sprašujemo:
1. Film je med vsemi umetniškimi zvrstmi v obveznem šolskem programu srednjih in osnovnih šol v Sloveniji najbolj zapostavljen. Za glasbo, literaturo in likovno umetnost obstajajo posebni predmeti. Kje tičijo razlogi za stanje, v katerem večina šolske mladine o filmu v Sloveniji ne izve skoraj ničesar?
2. Kakšni so cilji filmske vzgoje in izobraževanja v Sloveniji in ali so le-ti realizirani?
3. Ima država kakšno vizijo razvoja tega področja v Sloveniji?
Odgovori Matjaža Varšeka, višjega svetovalca za področje učil iz oddelka za izobraževalno tehnologijo na Zavod RS za šolstvo (11. 4. 2005):
1. Film ni le najbolj zapostavljen od vseh lepih umetnosti v slovenskih šolah, ampak ga preprosto ni več. Ne najdemo ga v učnih načrtih, kjer je nekoč že bil – celo v tistih svinčenih časih usmerjenega izobraževanja – ni ga med izbirnimi predmeti, sicer se ga omenja tam, kjer se naštevajo lepe umetnosti, npr. pri dnevih dejavnosti, to pa je tudi vse. V letu 2004 smo na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo skupaj s Kinoteko in Konodvorom pripravili reprezentativno ponudbo filmskih predstav za vse slovenske osnovne in srednje šole, odziv nanjo je presegel vsa najbolj pesimistična pričakovanja, odzvala se je namreč le ena srednja šola!
Podobne težave so tudi na vseh drugih ravneh. Z veliko improvizacije in nekakšnimi začasnimi rešitvami smo v zadnjih petnajstih letih vzpostavljali izobraževalno videoprodukcijo, ki je danes skoraj povsem poniknila. Vprašanje je, ali lahko tako občutljivo področje preprosto prepustimo trgu, kar se že dogaja, in kakšne bodo posledice vsega tega. In še nekaj, v osemdesetih in devetdesetih letih je bila šolska videoprodukcija, s čimer mislim na video ustvarjalnost na šolah, na bistveno višji kakovostni ravni, kot je danes. Kar je skrajno paradoksalno, saj današnja digitalna tehnologija omogoča relativno enostavno urejanje videa, medtem ko je bilo delo z analognimi napravami vse prej kot enostavno, pa še rezultati so bili večkrat precej nebogljeni.
Gibljiva slika je izjemno primerno sredstvo za popestritev pouka, lahko nazorno predstavi reči, ki jih le težko enakovredno predstavimo samo z besedo. Poudariti je treba, da je sodoben čas izrazito naklonjen vizualnemu komuniciranju, ne nazadnje se v Evropi veliko govori, piše in razpravlja o avdio-vizualnih medijih. Žal, je pri nas tega bistveno manj, najbrž tudi na račun t.i. informatizacije slovenskega šolstva. Vendar nikakor ne gre za izključujoči kategoriji, avdio-vizualni mediji so vsekakor sestavni del informatizacije oz. le težko si je predstavljati informatizacijo slovenskega šolstva, kakorkoli že pojmujemo to sintagmo, brez avdio-vizualnih medijev.
Pisec tega besedila sicer natanko ločim, kaj je to film, filmska vzgoja, video, izobraževalni video, gibljiva slika in podobnimi termini, ki so v prejšnjih stavkih morda navidezno pomešani, poskušam le opozoriti na skrajno ignorantski odnos do gibljivih slik sploh in njihove uporabe v vzgojno-izobraževalnem procesu še posebej.
2. Glede na vse zgoraj zapisano najbrž nima nobenega posebnega smisla govoriti o ciljih filmske vzgoje in izobraževanja v Sloveniji in njihovem doseganju. Teh ciljev preprosto ni! S tem seveda ne mislim na tiste redke šolske programe, ki sicer vsebujejo predmete povezane s filmom oz. videom in ki jih navajate tudi vi v svojem zapisu. Filmske vzgoje in znanj o gibljivih slikah kot sestavnem delu splošne izobrazbe, do katere naj bi vodila slovenska osnovna in srednja šola, ni; še več, tudi v razpravah o prenovi gimnazij do sedaj še nihče ni omenjal tega primanjkljaja.
Najbrž je obujanje spominov na zlate čase filmske vzgoje na Slovenskem v šestdesetih in sedemdesetih letih, tudi sam sem je bil obilo deležen in sem zaradi tega prav vesel, ni ravno produktivna reč. Model bo potrebno postaviti na novo, pogledati malo po Evropi in še h komu, pritegniti k sodelovanju širok krog tistih, ki gibljive slike ustvarjajo, in tistih, ki jih konzumirajo, šolnike in šolske politike in, ni vrag, da se iz tega ne bi kaj izcimilo.
3. Država najbrž nima nobene vizije tega področja, ker zaenkrat še ni nikogar, ki bi državo oz politike prepričal, da bi jim filmska vzgoja lahko celo koristila. Pričakovati, da bo ‘država’ kar sama od sebe ustvarila in obelodanila svojo vizijo filmske vzgoje je nesmisel. Gotovo pa je odpiranje takšnih vprašanj že na poti k pogovoru, kresanju mnenj in navsezadnje tudi oblikovanju nastavkov za filmsko vzgojo v slovenskih šolah. Dejstvo je, da so gibljive slike v današnjem času med mladimi izredno priljubljene, zato bi veljalo izkoristiti njihovo priljubljenost za vzgojno-izobraževalni proces in z njihovo pomočjo posredovati mladim sporočila, ki jih sicer le s težavo ali pa še to ne.
Kakršnokoli tarnanje šolskih politikov na temo, koliko bo pa to stalo, je mogoče razumeti kot cinizem. V zadnjih petih letih, ko sem tudi podpisani predlagal, da bi na šolah začeli sistematično uporabljati digitalne kamere pri poučevanju v najrazličnejše namene, dokumentiranju življenja na šolah, ustvarjanju mladih… so se mnoge slovenske šole opremile z dragimi videosistemi za nadzor. Na slovenskih šolah je danes najbrž več kamer, ki nadzirajo slovenske šolarje, kot pa tistih, ki se znajdejo v njihovih rokah in s katerimi bi se lahko zaposlili, tako da bi onih prvih sploh ne potrebovali!