31. 7. 2009 Filmsko

Društvo za razvoj filmske kulture

Marsikdo je že spoznal, da popularizirati umetniški film v Mariboru ni lahka naloga. Deloma je za to kriv »duh« časa, delom pa tudi politično-ekonomske zakonitosti. To seveda pomeni, da se težnje po umetniškem filmu v mestu soočajo z mnogo zahtevnejšimi ovirami kot bolj izpostavljene popularne in komercialne vsebine. Že nekaj let je Maribor na ta način brez kinematografa, ki bi zainteresirani publiki kontinuirano ponujal zahtevnejšo filmsko vsebino. Kako razvita je v Mariboru filmska kultura, se kaže tudi v prelaganju odgovornosti mestnih oblasti za vzpostavljanje tovrstnega filmskega programa na privatne iniciative ali celo komercialni interes. V razvitih zahodnih državah je prav lokalna in državna oblast tista, ki predstavlja pomembnega »sponzorja« nekomercialnih filmskih programov in s tem tudi filmske kulture. »Društvo za razvoj filmske kulture«, ki v Mariboru aktivno deluje od leta 2004, je konec preteklega in v začetku letošnjega leta s projektom »Kino Klub« v Kinu Udarnik in sugestivnim pozivom »Gremo v mestni kino«, na področju prikazovalne filmske kulture v Mariboru za trenutek ponovno obudilo upanje. Avantura društva na področje prikazovalne dejavnosti pa je bila, zaradi številnih in že večkrat jasno artikuliranih problemov s filmom v Mariboru, zaenkrat dokaj kratke sape. Kako se društvo, privatna iniciativa, spoprijema z izzivom, ki ga tako pogumno nosi v svojem imenu in ga je mimo vseh negativnih izkušenj prevzelo na svoja ramena? Že nekaj časa je Maribor tudi v znamenju priprav na Evropsko kulturno prestolnico 2012. Težko si je predstavljati evropsko kulturno prestolnico brez mestne kinodvorane in zahtevnejšega umetniškega filmskega programa. Tudi iz tega vidika je torej to trenutno še vedno eden pomembnejših izzivov mesta na področju kulture. O tem in podobnih vprašanjih smo se pogovarjali z aktualnim predsednikom Društva za razvoj filmske kulture, Renejem Puharjem in donedavnim dolgoletnim predsednikom društva, Boštjanom Lahom.

Kakšni so bili motivi za ustanovitev »Društva za razvoj filmske kulture« in v kateri smeri je potekal dosedanji razvoj?

Boštjan Lah: Motivi za ustanovitev društva so bili bolj sociološki kot filmski, čeprav seveda tudi filmski. Leta 2004 nas je bilo nekaj posameznikov, ki se nikakor nismo mogli strinjati z obstoječo ponudbo kinematografov, niti nismo želeli ostati samo na strani »pasivnega obrekovanja«, zato smo ustanovili filmsko društvo, v katerega smo ves čas vabili še druge somišljenike in opozarjali javnost na skrajno »luknjasto« filmsko sceno v Mariboru. Začrtali smo smernice, za katerimi stojimo in v katere verjamemo in ki so za drugo največje slovensko in univerzitetno mesto pomembne, če ne celo nujne. Te so med drugim predvsem drugačen način informiranja o sedmi umetnosti, kritično opozarjanje javnosti na stanje filmske kulture, drugačna filmska ponudba in predvsem uvajanje filmsko-izobraževalnih vsebin. Pravzaprav smo naše delovanje vedno razumeli bolj kot dopolnjevanje obstoječe filmske ponudbe v Mariboru in ne kot nasprotovanje ali celo kot konkurenco. Realizacija osnovnega cilja društva, ki je v veliki meri redno delovanje mestnega kina, pa je še vedno neoprijemljiva, saj ni odvisna le od nas, ampak tudi od reševanja zamotane lastniške strukture obstoječih kinodvoran.

Kakšno je bilo mesto »Društva« v preteklih letih na mariborski filmski sceni in kako iz svoje pozicije ocenjujete trenutni položaj in nivo filmske kulture v Mariboru?

Boštjan Lah: Težko je sploh govoriti o »Mariborski filmski sceni«. Če pa že, smo v društvu bili vsekakor eni redkih. Vsekakor smo storili korak naprej, tudi kontinuiran, a kljub temu smo še daleč od prvotnega cilja. Je pa dobrodošlo, da je nivo filmske kulture v Mariboru na tako nizkem nivoju, saj lahko samo še raste, padati nima več kam.

Rene Puhar: Najprej bi rad odgovoril na prvi del vprašanja, ki se tiče same vloge društva v mariborskem okolju. Spomnim se, ko sem se nekaj let udeleževal filmozofskih večerov, ki so bili edini takovrsten dogodek v mestu Maribor. Ti večeri so pripomogli k mojemu filmskemu razvoju. Morda se bo bralo kot floskula, a ti dogodki so resnično pripomogli k mojemu udejstvovanju na področju filma – do neke mere so bili tudi povod za obiskovanje filmskih festivalov v Sloveniji in tujini.

V drugem delu vprašanja, pa se z Boštjanom ne strinjam. Filmska kultura tega mesta morda res ni na ravni, ki bi ustrezala univerzitetnemu mestu ali mestu, ki bo v naslednjih letih postalo »evropska prestolnica kulture«, a zanimanje za resen film v tem mestu obstaja. O temu priča visok obisk festivala LIFFE v Mariboru, nenazadnje pa tudi zanimanje za Kino Klub, ki smo ga v okviru društva pripravljali v Kinu Udarnik od decembra 2008 pa do februarja letošnjega leta.

Kje so težave, da filmska scena nikakor ne zaživi v pravem pomenu besede? Kakšen pomen ima za mesto in za današnjo filmsko publiko mestni kino?

Boštjan Lah: Problem je vsekakor v prvi vrsti globalen in šele potem lokalen. Če bi bil samo lokalen, bi bil umetniški film, predvajan v kinu – spomnimo se odmevne Filmske scene in podobno odmevnega FilmArtFesta v kinu Udarniku – še vedno nujna potreba ljubiteljev filma. Vmes se je pojavilo mnogo novih globalnih medijev, ki kinu jemljejo kar nekaj bivanjskega prostora, res pa je, da ne tudi vsega. Naše nedavno »zasedanje« Udarnika dokazuje, da so ljudje še vedno željni umetniškega filma in podobno velja tudi za Kolosejevo sodelovanje z Liffom, seveda pa so zlati časi kina že zdavnaj mimo. Danes se je potrebno za enak nivo obiska kot pred dvajsetimi leti in več, krepko namučiti. Samo film že dolgo ni več dovolj, pa ne mislim na tem mestu na filozofijo kinocentrov. V našem primeru pomeni to ustvarjanje celovitega centra z večjim pretokom ljudi, ki tja hodijo po zelo raznovrstne kulturne izdelke (film, knjiga, dvd, predavanje, pogovor, časopis, delavnice, tečaji …).

Rene Puhar: Resen problem v širšem smislu je, da velika večina filmsko angažiranih posameznikov deluje v Ljubljani, tudi če so Mariborčani. V mestu je tudi zato zavladala apatija oziroma brezperspektivnost na filmskem področju. A mislim, da se bo ta črni oblak kmalu razblinil. Premike na bolje je že čutiti. Nekaj teh sem omenil že pri odgovoru na prejšnje vprašanje.

Po drugi strani pa je to mesto »predozirano« s komercialno filmsko ponudbo. Ljudje zato, razen redkih izjem, v kinodvoranah sedijo sami. Tako na komercialnem kot umetniškem nivoju, se je izgubila iluzija filma, ki jo lahko pričara kinodvorana. Seveda je to sociološki pojav, s katerim se ali so se soočala tudi druga Mariboru podobna mesta drugod po Evropi. Na Evropski ravni pa se situacija že izboljšuje – prav z mestnimi kini, ki so ponekod spet postala »kul«.

Kako so se Mariborčani odzvali na ponovno vzpostavitev mestnega kina? Kakšne so bile reakcije? Kaj je potrebno za to, da gre Mariborčan v kino pogledati umetniško zahtevnejši film?

Rene Puhar: Odzivi so bili samo pozitivni. Niti enkrat se ni zgodilo, da bi med deljenjem promocijskega materiala po mariborskih ulicah kdo za nami zakričal: »Kaj pa spet delate, mularija?!«. Nasprotnih reakcij je bilo ogromno, deležni smo jih bili tako od starejše populacije, torej tiste, ki se Kina Udarnik spominja z nostalgijo, kakor tudi od mlajše – pri mlajši generaciji je bilo tudi v tem primeru večkrat opazno akutno pomanjkanje socialnih prostorov v mestnem jedru.

Da pa gre Mariborčan pogledat umetniški film, pa je potrebno enako kot takrat, ko gre kupit v trgovino na primer »kinder-jajčko«. Prepričati ga je potrebno, da mu bo to prineslo koristi, da je film dober, da si ga je vredno pogledati, da ga (jo) bo film zanimal. Naš način promocije je sicer bolj subtilen, a princip ostaja isti. Pred tem si ne gre zatiskati oči.

Ali ima kdo v Mariboru (recimo mariborska občina) kakšno strategijo na področju kinematografije in razvoja filmske kulture?

Boštjan Lah: Strategijo ima društvo, občina na čelu z županom pa, kot kaže, voljo, da se reši status obeh dvoran. Trenutno sodelujemo z občino, a gre bolj za čakanje na razrešitev statusa dvorane.

Kaj v tem oziru pomeni projekt evropske kulturne prestolnice leta 2012?

Boštjan Lah: Seveda priložnost, čeprav je potrebno na redno kinematografsko dejavnost gledati trajno in ne samo skozi prizmo prestolnice.

Rene Puhar: Tukaj si tudi sami še nismo čisto na jasnem. Seveda vemo, da je EPK priložnost, ne vemo pa še kako bi to priložnost lahko izkoristili za že omenjen trajnosten razvoj. Pri dolgoročnih načrtih smo seveda še kako odvisni od statusov posameznih prostorov, ki bi bili primerni za filmske projekciji ali ostale s filmom povezane dogodke.

Kako bi v Mariboru izgledala idealna filmska ponudba? Kje bi se lahko vršila? Katere lokacije so v Mariboru sploh primerne za tovrstno razširjeno filmsko dejavnost?

Boštjan Lah: Bolj idealen bi bil večji interes javnosti, ker bi potem nujno prišlo tudi do ponudbe. Idealna ponudba bi v tem trenutku bila že ena kinodvorana, ki bi redno predvajala vsebine, ki jih kino centri ne morejo ali ne želijo, pri čemer bi se program dopolnjeval tudi z drugimi izobraževalnimi vsebinami, predvsem pa s knjigarno, festivali in dopadljivo kavarno za nujno druženje ob filmu. Je pa to področje skrajno odprto in dejansko obstaja »nešteto« možnosti, kako obogatiti filmsko sceno. Nekje je pač potrebno začeti. Lokacije? Primerne lokacije so v centru mesta, saj so bolj dostopne za večino, pa tudi nekako že kar zapisane v DNK-aju Mariborčank in Mariborčanov (Udarnik, Partizan), čeprav je možno, da se pojavi tudi kakšna druga opcija. Ko bomo vedeli kaj več, bomo javnost o tem seveda takoj obvestili.

Rene Puhar: Sami moramo razmišljati v smeri prilaganja lokacijam in izkoriščanja obstoječih lokacijskih potencialov v Mariboru. Teh pa je kar nekaj. Seveda vse te lokacije niso primerne za redne filmski program, ali za projiciranje filmov iz filmskih kopij iz 35mm traku. Za takšno dejavnost bi bil v Mariboru najbolj primeren Kino Udarnik. Izobraževanja, pogovore in druge dejavnosti društva pa lahko umestimo tudi drugam – v čitalnice, kavarne, na trge,…

Je na ta način vprašanje mestne kinodvorane predvsem vprašanje ustreznega prostora in kako je sploh prišlo do tega, glede na to, da se je včasih zdelo, da je v Mariboru za vsakim ovinkom kakšna kinodvorana? Zakaj status kinodvoran v Mariboru še ni rešen in v čigavih rokah je to vprašanje?

Boštjan Lah: Vsekakor brez ustreznega prostora ne bo mestne kinodvorane, glede teh pa nisem povsem prepričan, če jih je v Mariboru ravno za vsakim ovinkom, vsekakor pa imam občutek, da vrnitev mestnega kina v Maribor ni več prav daleč. Zakaj traja tako dolgo? Najverjetneje zaradi precejšnje nezainteresiranosti tistih, ki bi to lahko storili. Prav težko si je predstavljati, da bi Maribor še nekaj let bil brez »umetniškega kina«, če imamo v mislih podobno »nefilmska« mesta kot so Celje, Izola ali Novo mesto, kjer delujejo takšne dvorane že kar nekaj časa. Res pa je tudi, da jim ni ravno enostavno in da se morajo zelo potruditi za svoje obiskovalce.

Kdo in na kakšen način financira vaše dejavnosti in ali je ta prispevek zadosten?

Boštjan Lah: Sredstva so večinoma občinska, deloma se financiramo tudi iz prodanih vstopnic. Žal je kvota naših filmov premajhna, da bi se lahko obrnili na Ministrstvo za kulturo in na evropske sklade, podobno težko je v takšnem obsegu programa pridobiti tudi resnega sponzorja.

Je ponudba oziroma distribucija umetniških filmov v Sloveniji zadovoljiva? S kom sodelujete pri dobavljanju filmskih kopij?

Boštjan Lah: Sodelujemo v glavnem s tistimi distributerji, ki ponujajo večjo kvoto art produkcije, čeprav ima čisto vsak slovenski distributer vsaj nekaj zanimivih filmskih naslovov. Ponudba umetniških filmov je v Sloveniji v sorazmerju z njeno majhnostjo, kar daje še veliko prostora za distribucijo. Mestni kino v Mariboru bi na slovenski sceni v tem pogledu bil vsekakor korak naprej in tudi mi se moramo v prihodnosti delno orientirati v to smer. Le takrat bomo lahko brez dlake na jeziku govorili, da delamo filmski program.

V čem je tisti presežek, ki ga »Društvo« lahko ponudi pri razvoju filmske kulture v Mariboru?

Boštjan Lah: Kot sem že omenil, dejansko počnemo nekaj novega. V Mariboru ponujamo – in še bolj bomo v prihodnje – raznolike vsebine, ki so vse neposredno povezane s filmom. Na ta način je možno sodelovanje z mnogimi kulturno-izobraževalnimi institucijami in tudi s tujino. Tega pa kontinuirano ni počel do sedaj v Mariboru še nihče.

Rene Puhar: Želimo pripravljati in ponujati dogodke, ki si jih ni mogoče »downloadat« na računalnik. Presežek pa lahko seveda nastane samo ob sinergiji večih dejavnikov. V primeru programa v Kinu Udarniku smo stavili na sinergijo prostora, gostov iz sveta filma in filmov, ki jih v Mariboru še ni bilo moč videti na velikem platnu. V vseh treh primeru, tudi brez sinergije, gre za konkurenčno prednost napram ostalim filmskim ponudnikom v mestu.

Kako se bo letos nadaljevalo delo društva? Kaj napovedujete za jesen?

Rene Puhar: V letu 2009 bomo v »Društvu« nadaljevali s programi in projekti, ki smo jih začrtali že v minulih letih delovanja društva. Glavne dejavnosti društva tako ostajajo »Kino Klub«, delavnica animiranega filma »Premakni!« in radijska oddaja »Filmsko vrtoglavo«. Seveda razmišljamo tudi o nadgradnji omenjenih projektov, kakor tudi o novih vsebinah delovanja društva, tako bomo, v kolikor bo Mestna občina Maribor na razpisu projekt finančno podprla, jeseni 2009 pričeli z sobotnimi otroškimi matinejami.

Kino Klub bo svoje nadaljevanje dočakal jeseni 2009. Zaenkrat je še težko govoriti o obliki in obsegu. Tudi pri tem smo namreč odvisni od podpore Mestne občine, po drugi strani pa smo v položaju, ko z zvezanimi rokami čakamo, kaj se bo zgodilo s statusom Kina Udarnik. Tako je pod vprašajem ali bo Kino Klub mogoče nadaljevati v tem kinu, nikakor pa ni pod vprašanjem Kino Klub. Zanj bomo v primeru nerazrešitve statusa dvorane poiskali nadomestno lokacijo.

Objavljeno v reviji DIALOGI letnik 45, številka 3 – 4, 2009

Oznake: