Spoštovano občestvo! Če ste kdaj pomislili, da ste neolikani, če kakšnemu od naših politikov primažete besedno zaušnico, če vas je bilo sram, ker se preveč grdo izražate o janšah, cerarjih, erjavcih, primcih, ljudmilah, potem ste poslej lahko pomirjeni. Ni tako hudo.
Živimo v državi, kjer je to dovoljeno. Kjer se sme uporabljati vsa sredstva. Zunanji minister Karl Erjavec, predsednik DeSUSa, ni uspel izreči nič manj od tega, da je predsednik vlade, v kateri je on sam zunanji minister, podoben dveletnemu otroku – samo zato, ker je njegova stranka toliko stara. Oziroma še več, dejal je, da JE dveletni otrok. Na slovesnosti ob 25-letnici delovanja svoje stranke je bil oster do koalicijskih partnerjev. Dejal je, citiram: »Nenavadno je, da dveletni otrok vodi državo in še bolj nenavadno, da se neka stranka hvali z več kot stoletno tradicijo v državi, stari 25. let.« Konec citata.
Njegova poanta: le v stranki DeSUS so ravno prav stari. No, saj smo opazili! Židanovi da so prestari, ker praznujejo 120-obletnico strankarske organiziranosti socialne demokracije na Slovenskem. Seveda blefirajo, oni so samo na novo prefarbani komunisti z manj častitljivo starostjo. Oni so kameleoni, je dejal Erjavec. Dobesedno.
Erjavec, ki vodi DeSUS od leta 2005, je za Cerarjevo stranko ali za Cerarja samega rekel nasprotno. Če so Židanovi prestari kameleoni, je Cerar premlad. Naravnost mu je očital, da je zgolj dveletni otrok. Mediji seveda ne znajo in niso znali misliti posledic tovrstnega žaljivega obračunavanja med premierjem in zunanjim ministrom. Raje so vse skupaj zamolčali.
Poskusimo si zgolj za trenutek zamisliti, katera resna zahodna parlamentarna demokracija bi prenesla takšno stališče zunanjega ministra na rovaš svojega šefa? Pljuvanje na odprti sceni, na shodu lastne stranke? Ponižanje predsednika vlade s strani njegovega ministra? Zamislite si, da ameriški zunanji minister John Kerry okliče Baracka Obamo za dveletnega otroka. Da nemški minister Frank Steinmeier označi Angelo Merkel za dveletnega otroka? Kako dolgo, mislite, bi še bila ministra? V Ameriki in Nemčiji ne bi šlo. Pri nas gre. Kulture komunikacije in politične kulture nam manjka. Krčevito.
A stvar je še hujša, Erjavec se je ob tem ustrelil v koleno. Kajti on je zunanji minister na zaupanje dveletnega otroka. In če je njega izbral Cerar in se te družbe ne brani, potem Slovenijo pač vodi cel otroški orkester iz jaslic. Ker ga je izbral dve leti nazaj, ga je izbral še kot nedonošenček – Cerar je komajda vstopil v politiko in že je izbral Erjavca. No, predsednik vlade ni nič boljši, nedavno je med svojo koalicijo odkrival male ljudi in nato sebe popravil, češ da je imel v mislih male osebnosti. V resnici se zdaj verbalni incidenti kar nadaljujejo. Besedni otroški vrtec je postal naša vsakdanjost, brezplačna zabava. Žal ga dopuščamo vsi, ne samo mediji. Ni res, ne bomo prišli v Guinessovo knjigo rekordov kot prva država, ki jo vodi dveletni otrok. Ker druge ni. Temveč kot prva država, ki dopušča takšne oslarije v otroškem peskovniku.
Ne samo, da imajo v vladi resen problem med sabo in še zlasti z zunanjim ministrom, imamo ga tudi državljani. Odločiti se bomo morali, čemu še dopuščati brezodgovorno vodenje države priložnostnim zabavljačem, ki se za nameček pobalinsko dajejo med sabo in si na najbolj primitivni javni jemljejo verodostojnost. Si res ne zaslužimo boljšega? Smo nepopravljivi mazohisti? Zato še kako velja: ostanite še naprej živi. Pa srečno!
Kolumna je bila predstavljena v jutranjem programu televizije Net TV, »Nov dan«