Kot svetovalec takratnega predsednika največje opozicijske stranke za področje šolstva in športa sem imel pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami priložnost opazovati kot nestrankarski človek na pol od blizu (oziroma od daleč) nastajanje alternativnega vladnega programa. Ko gledam nazaj, mi je zanimivo (ali pa presenetljivo), kako zdajšnja družbena kriza takrat še sploh ni bila predmet premisleka pri načrtovanju naslednjih štirih let po osvojitvi oblasti. Kot da je izbruh svetovne družbene krize (še) samo čakal na parlamentarne volitve v Sloveniji, da se je lahko zgodila. In premešal vse karte vodenja slovenske družbe. Vključno s tem, da so se formalno nove elite oblasti kar »preko noči« znašle v njenem neusmiljenem in presenetljivem primežu. In začel se je mukotrpen boj, kaj boj … in tako naprej (kot bi rekel pesnik) v okoliščinah, ki so bile z vidika spisanih predvolilnih opozicijskih idej čisto nekaj drugega kot tisto, kar jih je pričakalo naslednje »jutro« po tipično slovenskem mini volilnem triumfu (v veseli novi koaliciji). In se je zgodilo nekaj podobnega kot na prejšnjih parlamentarnih volitvah, ko je takratna nova elita oblasti prav tako začela vladati brez jasnih strateških usmeritev. Zamujeno je sicer hitro nadomestila s posvojitvijo in (poletno) razgrnitvijo tako imenovane Strategije razvoja Slovenije. Ki pa je bila kljub obetajočemu poimenovanju kratkega daha. Tako v vsebinskem kot posledično tudi v izvedbenem smislu.
Sedanja vlada že kar nekaj časa obljublja nekaj podobnega, a do sedaj še nisem opazil, da bi se v Sloveniji začela kakšna (vladno podprta) resna razprava o strateških usmeritvah naših družbenih sprememb. Prav hecno. Čeprav se o teh vprašanjih v Sloveniji veliko premišljuje. Vendar ne kot bi človek pričakoval dopoldan, v času službe. Ampak praviloma ob popoldnevih ali (najpogosteje) ob večerih v obliki zasebnih individualnih in prijateljskih angažmajev. Seveda z neprimerno manjšim družbenim učinkom takšnih idej kot bi le-ta lahko bil, če bi v Sloveniji imeli z družbeno močjo podprto najširšo razpravo o »smereh razvoja«. Družbeni učinek na pol zasebnih premislekov, kaj in kako je potrebno delovati pri nas, da se ne bomo znašli na »smetišču zgodovine«, je absolutno premajhen. Predvsem pa ne more biti stvar zgolj prostovoljne zasebne dejavnost zainteresiranih posameznikov. Vprašanje upravljanja družbenih sprememb (»razvoja«) je namreč vprašanje, ki za svoje udejanjanje potrebuje na eni strani najboljše ideje neke družbe, na drugi strani pa tudi najširše družbeno soglasje o (izboru) le-teh ter z zavezo o »vseljudskem« uresničevanju in delovanju zanje.
Da ne bo pomote. Vladni programi (v Sloveniji zagotovo) niso primerna oblika takšnega »strateškega« dokumenta. Saj so nasičeni parcialnih strankarskih kupčkanj in političnih koalicijskih kompromisov, ki s strateškimi premisleki o smereh družbenih sprememb nimajo dosti skupnega. Na operativni ravni pa so tako intelektualno šibki in omejeni, da se iz tega ne more roditi kaj dosti več kot politična pornografija medijskih konstrukcij resničnosti ubogih in nešteto socialnih brezizhodnosti, krivic in stisk na vseh mogočih ravneh slovenskega vsakdana, ki smo jim dnevno priča.
Slovenija potrebuje temeljni premislek o smereh svojih družbenih sprememb. Po dvajsetih letih posiljevanja z najbolj primitivnimi oblikami kapitalizma je že (še?) čas, da v Sloveniji izkažemo svojo državljansko, občečloveško in idejno samozavest z jasno oblikovanimi družbenimi cilji, k doseganju katerih smo zavezani vsi, ne glede na svojo politično, svetovnonazorsko, spolno itd. pripadnost, barvo koalicijske pogodbe in stopnjo zazrtosti v preteklost.
Po mojem bi moral biti prvi cilj takšnega hipotetičnega strateškega dokumenta doseganje stanja, ko bo vsak Slovenec lahko odpustil vsakemu Slovencu (in seveda tudi Slovenki) njihove lastne grehe in predvsem grehe njihovih staršev (brez tovrstne sprave, utemeljene v naši predkrščanski in ne pro-forma krščanski kulturni in duhovni tradiciji odpuščanja, kakršenkoli resen pogovor v Sloveniji namreč ni mogoč.) Naslednji cilji, ki so si enakovredni (zato ne govorim o drugem, tretjem in tako naprej) pa so cilji zagotavljanja energetske, prehranske (kamor sodi tudi voda) in duhovne samozadostnosti. Torej: nujno je, da se kot najvišji družbeni cilij naših družbenih sprememb izoblikuje zavest o strateškem pomenu zagotavljanja zadostne količine lastne energije, hrane, pitne vode, znanja in vednosti. Kajti šele na osnovi teh strateških »surovin« je mogoče danes zagotoviti nekakšno polnokrvno in suvereno krmiljenje družbenih sprememb in upravljanja v katerikoli v sedanjost in prihodnost zazrti družbi. Četudi je tako majhna kot je majhna Slovenija. Ali prav zaradi tega, ker danes postaja vse bolj očitno, da je v prenatrpanem planetu prihodnost posameznih družb mogoča samo tam, kjer so le-te same (brez zunanjih izsiljevanj) sposobne zagotoviti zadostne količine osnovnih materialnih in duhovnih dobrin, ki niso predmet čisto določenih sebičnih in parcialnih interesov svetovnih gospodarjev z novci ter z dušami ljudi. Ker njih razen lastne moči in lastnega blagostanja ne zanima nič drugega.