13. 11. 2011 Cenzurirano

Nevidna družbenost

Borisa Šinkoviča sem spoznal v starem režimu kot začetnika bolšjega trga pred mariborsko Sinagogo (še pred arhitektonsko intervencijo, ki je sejem na tem mestu ukinila) in kot veščega organizatorja kulturnih prireditev. Spomin mi pravi, da je nastopal kot samostojen organizator javnih kulturnih in umetniških prireditev, kar tedaj še sploh ni bilo samoumevno. Ker me je zanimalo njegovo delo, sem ga nekoč vprašal, kako mu uspe spraviti skupaj toliko ljudi, da lahko poplača vse stroške (drugim in sebi). Povedal mi je, da je stvar čisto preprosta. Organizacijo dogodka začne na neformalni ravni. Če mu preko neformalnih socialnih mrež ne uspe zainteresirati javnosti za nek dogodek, se ga ne loti. Naučil se je, če ne »proda« polovico prizorišča na tak način, potem mu nobena reklama za dogodek ne pomaga.

Vedno znova vidimo, kako ni preprosto napolniti npr. mariborske stolnice ali velike dvorane v teatru ali glavnega odra na Lentu, če ne gre za nekaj zares dovolj izvrstnega ali popularnega. Seveda na obisk posamezne prireditve vpliva marsikaj, vendar se tudi na drugih področjih družbenega življenja kaže podoben način obnašanja. Specializirane tržne raziskave na primer kažejo, da ljudje pretežno utemeljujemo svojo odločitev za izbor nekega turističnega kraja v spletu neformalnih informacij (na primer priporočil prijateljev) in ne na podlagi formalnih oblik reklamiranja (na primer ker so videli lep plakat ali oglas v časopisu). Pri nas je vsakomur jasno, da če želi biti skrben prijatelj ali sorodnik, ko zboli kdo od bližnjih, je primerno, da začne takoj iskati koga med zdravstvenimi delavci, ki bi še dodatno pogledal na bolnega bližnjega (četudi ima ta veljavno zdravstveno zavarovanje in je že v redni bolnišnični oskrbi). Podobno velja za različne javne razpise na primer za zasedbo delovnih mest, kjer klic ali dva »pravemu človeku« nikdar nista odveč. Tako kot jaz bi lahko marsikateri bralec teh vrstic našteval , kje vse se formalne oblike družbenega odločanja prepletajo z neformalnimi oblikami. In lahko hitro zaključil kaj v smeri »vezi in poznanstev«, brez katerih da ne gre nič in podobno. In se tudi ne bi preveč zmotil, če bi imel na razpolago zadostno količino posameznih primerov (ki jih nimam in jih nimajo tudi tisti, ki bi jih lahko imeli). Zato ne morem govoriti, kako zelo je slovenska družba vedno bolj »mafijska« družba (kjer brez poznavanja pravih »botrov«, ne moreč storiti »nič«). Lahko pa govorim o pomenu nevidne družbenosti v vsaki družbi (in ne samo v kriminalnhi združbah) in razlogih premajhnega zavedanja tega pri organizaciji sodobnih družb in njenih institucij.

Pojmovni okvir, ki pokriva razumevanje in delovanje modernih družb, izhaja iz nerealnega koncepta, da je v središču družbenega delovanja racionalen posameznik, ki ve kaj, zakaj in kako nekaj dela. Ena od posledic te napačne predpostavke je vzpostavitev racionalnih oblik organizacije družbenih institucij, med katerimi je birokracija njena poosebitev. Tako s perspektive »majhnega človeka« (uporabnika birokratskih storitev), kot z zornega kota sociološke analize ima birokracija na vesti veliko slabosti. Je nefleksibilna, zaposlene v birokratskih sistemih sili k nefleksibilnosti, h konformizmu, neiniciativnosti, zasledovanju lastnih ciljev, tlačenju individualnosti, spodbujanju dlakocepstva, ozkosti, rigidnosti in neliberalnosti. Je torej v veliki meri družbeno nefunkcionalna. In to zaradi majhne netočnosti (F. M. Dostojevski bi rekel »laži«) čisto na začetku: napačnega sklepa, da je človek (zgolj) racionalno bitje.

Natančnejši pogled pokaže, da bi se začetna predpostavka morala glasiti, da ima posameznik možnost biti racionalen, saj svoje sile mišljenja med svojimi drugimi psihičnimi močni (čustvovanju in volji) najlaže obvlada. Nikakor pa ni mogoče trditi, da je človek a-priori zgolj racionalno bitje, kar sugerira novoveški pojmovni okvir družbenega delovanja. Posebne raziskave delovanja birokratskih organizacij tudi kažejo, da le-te lažje dosegajo svoje cilje, v kolikor pripustijo v svoje delovanje neformalne in z birokratskimi protokoli nedovoljene postopke. Takšna nepredpisana delovanja nujno ne zdrsnejo v kriminal (podkupovanje in osebno okoriščanje birokratov). Kar pomeni, da se skušajo birokratske organizacije (nezavedno) same korigirati, da bi lahko bile koristne glede na družbeno postavljene cilje njihovega delovanja in lastno dojemanje družbenosti. Vstopanje različnih neformalnih oblik delovanja v formalne procese družbenega odločanja tako ne pomenijo nujno, da bodo formalni procesi postali delikventni (kriminalni). Sam menim prav nasprotno. Formalni procesi družbenega odločanja nujno potrebujejo devianco (odklon), ki jim ga lahko omogočijo neformalne oblike. Vendar pod pogojem, da se neformalne oblike družbenega delovanja vzamejo kot nekaj prav tako nujnega in obstoječega kot se kot nujne in obstoječe jemljejo formalne oblike delovanja. Razpis gledališkega abonmaja sam po sebi še ne pomeni polne gledališke dvorane. To, da ima neko podjetje svojo službo za stike z javnostmi, še tudi ne pomeni, da različne javnosti razumejo in sprejemajo njihove poslovne namere in dejanja. In obratno. Osebna skrb za človeku drago osebo nujno ni posledica »kuverte«, ampak družbeno zaželjena pojavna oblika konkretne človeške solidarnosti. Konec koncev vsi pričakujemo nekaj neformalnega v še tako formalnih družbenih postopkih. Ne zaradi kakršnegakoli nedovoljenega privilegija, ampak zaradi elementarne potrebe vsakega izmed nas, da je v vsakem trenutku svojega življenja sam pred seboj in drugimi človek in ne neosebna številka, predmet ali del »storitve«. Zato je nevidna družbenost vsaj tako pomembna kot vidna formalizirana družbenost. Če ne še bolj.

Izvirno objavljeno v Večeru, 14.7.2011

 

Vir: http://www.vecer.com/clanekpog2011071405663747